Esad Babačić o izboru
Predstavljam se z nekaj pesmimi iz rokopisa za pesniško zbirko Odrezani od neba, ki bo letos izšla pri Založbi Goga. Tudi tokrat ostajam zvest svoji izčiščeni, ostro-mehki drži. Anarhist z mehko roko in vihravim srcem bi lahko pisalo v mojem zadnjem izvidu.
***
Motivacijska pesem
Nekoč, davno tega, v neki državi,
ki ni marala izgubljati v športih z žogo,
je živela dva metra in še malo preveč
visoka Razija Mujanović,
ki je seveda igrala košarko.
In to zelo dobro košarko.
Kar pa ni bilo vedno dobro zanjo.
Na enem od gostovanj
so ji tako začeli navijači
nasprotnega moštva vzklikati:
“Raza ima muda, Raza ima muda!”
Ker niso hoteli nehati,
se je velika in ponosna Raza
seveda zjokala in stekla do klopi,
kjer je mirno sedel njen trener.
Vsa v solzah ga je rotila:
“Treneru vidite šta mi viču:
Raza ima muda!”
Trener pa, kot da ne bi bilo nič,
ji je na to le rutinsko odvrnil:
“Igraj, boli te kurac!”
***
Ženske, ki ne znajo
nehati govoriti,
ne morejo ubijati –
nimajo časa.
Čas je večji od besed.
Neskončno se obnavlja.
Tudi v šahu tišine,
ki trpi v poslušanju
emancipacije,
za katero nihče
ne odgovarja.
In ko moški
obmolkne
za vedno,
to sploh ni
več smešno;
tone na dno,
kot mikrofon
sveta,
za katerega
se ubija
z lepoto
in posluhom.
***
Umik
Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno
najboljši rezultat
za vse.
Ko so špage
spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo
pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko je molk dežja
močnejši od
šumenja vlaka,
ki iztiri možgane.
Ko je edini promet praznina,
ki se vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase
in cigani rešujejo vraže.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko se pesniki zaletavajo v stene
in pesnice stiskajo vase.
Ko samo sediš
v kotu zakotja
in iščeš koren
besede tišina.