Ernest Ružič o Sonetih odhajanja
Vzgib za Sonete odhajanja ni v bojazni pred (lastno) smrtjo, je »rezultat« pregnetenega premisleka ob odhodu petih »statistično« 10 let mlajših znancev in prijateljev od sredine 2017 do sredine 2018. Z njimi sem se družil, razpravljal, polemiziral in tudi veselil. Moral sem biti in sem prizadet ob teh smrtih, moral sem ob teh smrtih premišljevati (o nas vseh) o »odhodu«. Deloma tudi zato, ker ne verjamem v posmrtno življenje v religioznem smislu (katerekoli religije), ampak v stiku s temi, ki so odšli s »pogovori« z vsakim posebej. Nazadnje sem se v dvoje »pogovarjal« z Milanom Vincetičem – Vincijem, s katerim so me družile prijateljske in literarne vezi. Sicer pa sem »imel« prvi »pogovor« v romanu ERD s pokojnim sorodnikom na peskovskem pokopališču (okoli leta 1995), pa tudi z Verniko v najnovejšem romanu ANKA in Kugyjev pogled (2017).
***
Iznad korenin, I.
S sklenjenim preplavljenim zaspominom –
zapečaten odblesk sončevih vej –
se škratno lebdeče sprehajam
skozi preperele drevorede ob jezeru.
Vse besede, ki jih poznam
in sem jih izrekel v stožčasto gluho noč,
kličem, vabim nazaj v zavetje predspomina,
kajti natkal jih nisem iz prave abecede,
s čimer bi pridobil pravico do popusta pri nakupu
kravatasto zategnjene zanke okoli vratu.
Zgobezdal, razsejal sem a-je in ž-je,
prekotalil izbobnane sonete v potoku,
izropal čarno črne, ožgano zvite tračnice,
po katerih je vlak z zamikom pripiskal izza ozvezdij.
***
Ceste, III.
Razpihani oblaki nad drevesi
zadnje postaje nemega vlaka,
ki šklepetaje, sikaje bruha
zgoščeno soparo kot paro,
ki poganja ogromen kup železa.
Spodaj, zdola, je cesta,
ki nima tračnic, ima le okroglaste krogle,
poskakujoče s hriba na hrib
in naprej na zoglenela drevesa.
Razparajoč pisk vabi ljudi,
jih zapira v kletke enega po enem,
streže vijolične napitke,
zeleno skeletne pomaranče
in spozna, da tu ni nobene poti.
***
Vrv, XI.
Zapustil bom most, se po vrvi
spustil nad nabreklo reko,
namočil jutranji časopis med valove
in prebral nočno, zapito kroniko ubojev.
Potrkal bom na vašem pokopališču,
vendar potiho, da ne zbudim zaspanih
za zeleno cvetočo mejo.
Izpodrezane, štrleče korenine
sanjajo pod debelo ilovnato odejo,
napolnjeno z gosjim perjem in besedami.
V katerih gomazi milijon vijoličnih vprašajev,
in odzvanja množica zagovarjajočih odgovorov.
Izsejati poizkušam pričakovan, ponujen stavek,
očiščen vseh zaprašenih besednih primesi.
***
Priprhutala je, IX.
Navznoter je priprhutala zelena noč.
Besede so se razsule iz tiskarskega stroja.
Le škržat in lastovica in galeb
so poizkusili izpisati uvodni stavek.
Trepetajoč odmev zvezde jutranjice
kljuvajoč zavije čez preprost, stesan
potočni most. Izpod katerega
skeleče vzletijo sporočila mojega romana.
Vijolično vsebino sem izpisal Hani,
zložil, razporedil in poljubil na lice.
Od tu: ljubezen, rojstvo, krst in poroka s smrtjo.
Na asfalt izsut pepel in zlatega začaranega valja,
dvogovor iznad tja spodaj, v ilovnat zasvet.
Polnoč vsrka stožčastega skovika s predspominom.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
