/ 

Vse, kar sem do sedaj napisal, je na neki način avtobiografsko

    

Enes-Karić-FotoSohail-Nakhooda
Nina Kokelj portret-Foto Bojan Brajkovič-ožja

Z Enesom Karićem (fotografija Sohail Nakhooda) se je pred 34. mednarodnim literarnim festivalom Vilenica pogovarjala Nina Kokelj (fotografija Boštjan Brajkovič).

     

Enes Karić, rojen leta 1958, je pisatelj in redni profesor za hermenevtiko Korana na Fakulteti za islamske študije v Sarajevu. Diplomiral je iz islamskih študij in politologije ter doktoriral na Filološki fakulteti v Beogradu. Znanje arabščine in religiologije je izpopolnjeval na univerzah Yale, Oxford in Al-Azhar. Leta 1995 je izšel njegov prevod Korana v bosanščino. Piše znanstvene študije, eseje o bosanski zgodovini in sodobnosti ter prozo. Njegov zadnji roman Boje višnje (Barve višnje, 2016) je kronika avtorjeve rojstne vasi Višnjevo.

   

*** 

   

Kakšne so vaše dosedanje izkušnje z literarnimi festivali?

   

Rekel bi, da imam z literarnimi festivali in manifestacijami lepe izkušnje. Sodeloval sem na različnih literarnih festivalih, recimo na Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica 2010, ko je bil moj roman Pesmi divjih ptic izbran med 25 romani iz srednje in jugovzhodne Evrope, na Vilenici sem bral odlomke iz tega romana, lepe spomine imam.

Septembra 2016 sem sodeloval tudi na Festivalu svetovne književnosti v Zagrebu, kjer sem na neki veliki tribuni govoril o svojem romanu Barve višnje. Večkrat sem sodeloval na veliki književni manifestaciji Cum grano salis v Tuzli, ki je po navadi vsako leto septembra. Pri nas v Bosni in Hercegovini je Cum grano salis zelo ugledna literarna manifestacija. Vabijo me tudi na velike knjižne sejme, na primer leta 1995 so me povabili na knjižni sejem v Frankfurtu, kjer sem predstavil svoj prevod Korana v bosanski jezik. Leta 2016 sem bil povabljen tudi na veliko literarno revijo Literatur und Kultur Aus Den Donauländern, kjer sem predstavil svoja romana Der Jüdische Friedhof in Lieder Wilder Vögel, itd.

  

Kakšna so vaša pričakovanja in kakšna je vaša vizija obiska Slovenije ob Vilenici?

   

Najprej sem vesel, da ste me povabili na 34. mednarodni literarni festival Vilenica. Ta festival je izredno pomemben kulturni dogodek v Srednji Evropi. Potem, na Ljubljano in Slovenijo imam lepe spomine. Recimo, od leta 2001 do 2003 sem imel občasno sklope predavanj pri predmetu Kultura islama na Oddelku za etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. K mojim lepim občutkom glede Ljubljane in Slovenije je prispeval profesor Božidar Jezernik, ki je, med drugim, napisal tudi knjige o Balkanu, ki so dela svetovnega ranga. Poznam nekatere pomembne književnike v Sloveniji, pokojnega Aleša Debeljaka (ki je leta 2011 v Ljubljani promoviral moj roman Pesmi divjih ptic), poznam Mitjo Čandra, pa Aleša Štegra in nekatere književnike, ki so bili zbrani (ali so morda še vedno?) okrog založbe Beletrina, itd. itd.

Nikoli ne bom pozabil obiska slovenskih književnikov v obkoljenem Sarajevu. Spominjam se, da so v na pol mrtvo Sarajevo leta 1993 in 1994 prihajali gospodje Josip Osti, Boris A. Novak in drugi. Takrat smo se po sarajevskih zakloniščih in kleteh dolgo dolgo pogovarjali.

Od 34. mednarodnega literarnega festivala Vilenica pričakujem predvsem prijetna poslušanja novih strani književnih del. Pričakujem pogovore s pisatelji, lepo druženje. Pričakujem tudi novo lepo čudenje nad vsem tem, kar književnost prinaša v časih, v katerih živimo.

   

Nekaj vrstic o vašem delu, ki bi jih radi delili z vašimi kolegi, pisatelji na festivalu.

   

S svojimi kolegi se bom na festivalu pogovarjal o svojem najnovejšem romanu Barve višnje, ki je izšel leta 2016 pri založbi Tugra v Sarajevu. Roman pripoveduje o neki odročni muslimanski vasi v srednji Bosni v času socializma, v obdobju od leta 1963 do leta 1973. To je osnova romana. Rdeča nit pa je pripoved o nekem otroku, ki odrašča, postane mali deček, pa potem pravi deček … Vas nima elektrike, dečkov oče posluša radijski sprejemnik (ali tranzistor) na baterije, spremlja novice, ki jih oddajata Radio Moskva in Glas Amerike … Delavci in kmetje prepevajo tovarišu Titu in socializmu, na tisoče mladih ljudi odhaja na »začasno delo« v Avstrijo, Nemčijo, Švico … Emigracije in migracije postajajo usoda, to so še danes, morda še bolj kot takrat.

O tem torej pripoveduje moj roman, o njem se bom pogovarjal s svojimi kolegi, književniki, seveda pa bom rad poslušal tudi o njihovih romanih. Književnikom bom povedal tudi, da moj roman Barve višnje sam po sebi pripoveduje, da so tudi danes, tako zame, kakor tudi za Bosno in Hercegovino, domovino, ki ji pripadam, zelo pomembne novice z Radia Moskva in Glasu Amerike, ki sem jih nekoč poslušal s svojim očetom, takrat davnega leta 1964 ali 1965. Položaj Buridanovega osla ostaja. Kakor da bi lahko rekli, da so milijarde ljudi v tem našem bipolarnem ali tripolarnem svetu danes še vedno v položaju Buridanovega osla … Sreča je, da nam na Balkanu (ali vsaj nam, ki smo južno od reke Save) Evropska unija še vedno ponuja neko možnost, ponuja neko alternativo. Evropska unija je še vedno obzorje, na katerem, na srečo, ni izbrisano vse upanje.

   

Osrednja tema letošnje Vilenice je avtobiografskost. Kakšen je vaš odnos do pojma avtobiografskosti?

   
»Življenje piše romane« – mislim, da se to reklo ponavlja po vsem svetu v različnih jezikih. Človekovo življenje, kaj pa je to, konec koncev? Naloga in breme, ki nam je dano, ne da bi nas kdo kaj vprašal. Vsakič ko zjutraj vstanemo iz postelje, nas naše življenje čaka kot neodložljiva naloga. Vedno znova je tako, ne le zjutraj, temveč tudi zvečer.

Pri tem pa je življenje vedno predvsem neko posamezno življenje. Kakor bi rekel Mircea Eliade: Vsak človek s svojimi očmi gleda v vesolje, vsak človek s svojim trajanjem pospremlja dneve in noči. Ko človek to poskusi opisati, to pogosto naredi avtobiografsko. Včasih se pisatelj ne zaveda tega avtobiografskega postopka v svojih delih, vendar pa je postopek tukaj. Ko pa natančneje pogleda vrstice, ki jih je napisal, opazi, da je to na neki način avtobiografsko.

No, resnično priznam, da ste me s svojim vprašanjem jasno spomnili, da je vse, kar sem do sedaj napisal (romani, eseji, dnevniki, spomini, zgodbe …) – da je vse to na neki način, od blizu ali od daleč – avtobiografsko.

Težko se je upreti avtobiografskosti, vendar pa, zakaj bi se ji sploh upirali?! Okrog nas je neskončen svet, mi pa ga gledamo s svojimi očmi; poslušamo ga s svojimi ušesi. Tako je, če svet gledamo kot posamezni svobodni ljudje. Če pa svoje oči posodimo neki ideologiji, potem svet gledamo ideološko, ne pa avtobiografsko. Avtobiografskost je izredno pomembna, saj je v mnogočem izvirna. Avtobiografskost bi bilo treba ponovno afirmirati v književnostih sveta.

Življenje nas vedno ožema in melje, izvirno, vsakega od nas. Zato je avtobiografskost najpogosteje dana kot neka izvirna posamezna izkušnja. Okrog nas in v nas je ves neskončni svet, mi pa smo proti njemu sami! Če ne bi bila naša življenjska situacija taka, če ne bi bilo življenja, ki nas melje in ožema, človek ne bi imel gub po obrazu in na čelu, ne bi se staral in mineval. Če pa v življenju ne bi bilo velikega trpljenja, ne bi imeli velikih romanov, na primer romanov Dostojevskega, Solženicina, Meše Selimovića, Mihaila Bulgakova, Günterja Grassa … in veliko strani, ki so po naravi avtobiografske.

Ne bi rad pretiraval, vendar je klic avtobiografskega tisto, kar nas vrača k Izpovedim svetega Avguština, Algazelovim Odrešenjem … Celo veliko znanstvenofantastičnih del je zelo avtobiografskih. Zakaj? Zato, ker je vse, kar človek piše, pripoveduje, gradi, kar pušča na tem prehodnem planetu Zemlji – vse to so velika »avtobiografska pričevanja« posameznih ljudi, ki jih zdaj ni več. Neki arabski pregovor pravi: »Vse, kar hodi po prahu Zemlje, je tudi samo prah!« Dobro je, da ta prah za seboj pusti tudi kaj avtobiografskega.
   

   

   

Prevedla Sonja Dolžan

Preostali prispevki na portalu  

    

***  

     

Nina Kokelj (1972) je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter na Fakulteti za družbene vede. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov: Milovanje – zanj je prejela nagrado za najboljši prvenec ter bila kot »najmlajša Kresnička« nominirana za nagrado kresnik – Sviloprejka, Poletje s klovnom, Slamnata dežela, Piši mi, ko ti bo najlepše ter mladinskega romana Sibidusovo kukalo, ki je nastal v sodelovanju z igralcem Janom Bučarjem. Izdala je tudi več slikanic. Za knjigo Deček na belem oblaku (Mladinska knjiga, 2006) je na mednarodnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni prejela ugleden naziv »White Raven«. Kot pisateljica se druži z otroki in mladimi v vrtcih, šolah in knjižnicah. Njeno literaturo lucidnega magičnega realizma prepleta vezivo dobrote, bratske ljubezni, erotike in simpatije; junaki drhtijo v etru, kot bi plesali v ritmu pesmi Cesarie Evore. Je publicistka, scenaristka ter (so)organizatorka in promotorka javnih dogodkov ter festivalov, kot so Slovenski dnevi knjige, Mednarodni literarni festival Vilenica, Roža iz Jeruzalema … S Saško Rakef sta ustvarili Najlepši dan. In so med bloke prišli Knjižni klovni.

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  

     

Enes Karić
O avtorju
(fotografija Sohail Nakhooda) Enes Karić, rojen leta 1958, je pisatelj in redni profesor za hermenevtiko Korana na Fakulteti za islamske študije v Sarajevu. Diplomiral je iz islamskih študij in politologije ter doktoriral na Filološki fakulteti v Beogradu. Znanje arabščine in religiologije je izpopolnjeval na univerzah Yale, Oxford in Al-Azhar. Leta 1995 je izšel njegov prevod Korana v bosanščino. Piše znanstvene študije, eseje o bosanski zgodovini in sodobnosti ter prozo. Njegov zadnji roman Boje višnje (Barve višnje, 2016) je kronika avtorjeve rojstne vasi Višnjevo.