/ 

Tovariš Ivo

 

Premišljujem, in se mi zdi kot nenadno odkritje, kako pri nekaterih pesnikih, ki jih osebno poznam, lahko ločim pesmi od človeka, pisca – kakšen ducat, živih ali ne več, pa neubranljivo čutim govoriti njegovo ali njeno poezijo. Pri nobenem pa tako kot pri Ivu Svetini. Tako kot je težko v gledališču pri igralcih, ki jih poznam prek človeških stikov in iz drugih vlog.

Z Ivom se poznava petdeset let. Takrat sem se, še gimnazijec, na njihovo povabilo, spodbujeno z objavico v mentorskih Mladih potih, pridružil skupini brucov; predvsem naj bi skupaj nastopali na literarnih večerih. Dvajsetletnik kriči: »Pozor, tu sem,  hočem svoj prostor!« Mudilo se nam je. Zame, predmestnega fanteta, je bilo trčenje z neznatno starejšimi mladeniči šokantno v osebnostnem in tudi pesniškem smislu; bili so samozavestni, glasni, njihov humor je bil predrzen, neusmiljen, blasfemičen in poln paradoksov. Odprl se mi je nov svet.

Sprejeli so me kot sebi enakega. Čeprav smo se imeli za skupino, pa o kakšni skupni, presečni poetiki ni bilo nikoli besede. Na literarnem večeru je vsak bral tisto, kar je sam izbral. Tudi prebranega nismo več kot le malo komentirali. Na nastopih je Ivo bral z jasnimi poudarki, zelo razločno, vendar nikoli ni glumil; včasih s kancem inherentnega svečeniškega patosa. Zelo zgodaj je v ujel svoj izraz in glas. Zgodnje Ivove pesmi so povečini merile na telesno ljubezen.

Nad poezijo sva bila oba čisto prevzeta. Edino z njim sem se tedaj lahko pogovarjal o tem, čemur danes rečemo poetika. Tako kot si dva gospodinjca pripovedujeta drobne kuhinjske finte. Spominjam se, ko je očaran izrekel neki svoj recentni verz »barva krvi je temna«, jaz pa sem ustrelil nazaj »barva krvi so čipke«, kot češ, tako bi jaz končal, češ taka sva, tako različna.

Posamezni njegovi verzi so me pogosto čisto prevzeli. (Resda pa ne samo njegovi.) »Ah, ti beli grški mercedesi!« Kolikokrat sem za šankom zaklical: »Na nosila, tovariši!« Zavestno se po njem nisem zgledoval; ampak kaj pa vemo, od kod vse gradniki naših pisanj in razmišljanj.

Srečevala sva se na predavanjih na komparativistiki, v bifeju Šumi, še največ časa pa smo prebili pri delu za gledališče, takrat smo ustanovili Pupilijo Ferkeverk. Začelo se je z nedolžnimi literarnimi branji, ampak smo hoteli stvar narediti malo posebno. Ko je naša hči končala svojo meteorsko kratko pot, je Ivo kot soustanovitelj vodil gledališče Pekarna. Malo sem hodil svetit zraven.

Potem nas je čas razvejal, srečevanja so bila prepuščena naključjem, Ivo je šel v službo, kar je nemara ustrezalo njegovi naravi, ki se zdi, nagiba v urejenost in gotovost, vendar mu je najbrž tudi molzlo moči, posebno še ker je službe opravljal nadvse zavzeto in odgovorno. Kot svobodnjak sem si zmeraj težko predstavljal, kako so lahko tovarišice in tovariši po peresu ob zahtevni ali vsaj moreči službi še redno in dobro pisali ali prevajali.

Desetletja so neizprosno minevala, v posadko nekdanje skupine je že zgodaj in potem še nekajkrat posegla smrt. Minevanje pa najinega prijateljskega tovarištva ni najedlo.

Kot pesnik je Ivo prehodil pot od mladostne očaranosti z erotiko prek soočenosti z rečmi življenja do odprtega, doživetega spoznanja naše končnosti; njegova prepoznavna govorica, polna metonomij, me je vselej pritegovala, v detajlih zmeraj znova presenečala in me s povedanim prepričevala, kako pomembna in velika je poezija, ki sva se ji v tistih daljnih letih oba zapisala.

 

 

 

Milan Jesih
O avtorju
Milan Jesih, rojen leta 1950 v Ljubljani, je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Deluje kot pesnik, dramatik, pisec radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. Prejel je Prešernovo nagrado za pesniški opus, Za pesniške dosežke je dvakrat prejel Jenkovo nagrado (Soneti, 1991 in Jambi, 2001) in in enkrat Veronikino nagrado (Jambi, 2001). Za prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado in za izvirno dramsko besedilo Grumovo nagrado. Od leta 2009 do leta 2011 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev.