/ 

Driton Selmani: Prostori, ki jih zapuščamo

Od 15. maja do 6. junija 2019 je v okviru 24. Slovenskih dnevov v hiši in na vrtu Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani gostovala razstava kosovskega umetnika Dritona Selmanija Prostori, ki jih zapuščamo. V Vrabcu Anarhistu objavljamo videopredstavitev in zapis o razstavi, ki ju je pripravila kuratorka Hana Ostan Ožbolt.

  

   

Prostor jezika kot osrednji prostor festivala slovenske besede je letos svoj odmev dobil tudi v prostoru sodobne umetnosti. Kot del festivalskega dogajanja namreč pod okriljem iniciative HOoST poteka samostojna razstava kosovskega umetnika Dritona Selmanija (1987), ki s svojimi deli naseljuje in posega v hišo Društva slovenskih pisateljev ter njeno bližnjo okolico. Znamenita hiša DSP, kjer se je gradila in vzpostavljala slovenska narodna in državniška zavest, je – tudi z ozirom na otvoritev vseh nacionalnih paviljonov Beneškega bienala zgolj nekaj dni pred tem – tokrat postala domovanje tistega, ki prihaja iz najmlajše države v Evropi. Kosovo, ki so ga v zadnjega četrt stoletja zaznamovali številni politični in družbeni nemiri, je po kosovski vojni leta 1998/99 svojo delno neodvisnost dobilo šele leta 2008, ko je sledilo tudi preimenovanje v Republiko Kosovo. Danes je ta država ena tistih, ki je nekateri še vedno nočejo priznati in za njih zatorej še vedno »ne obstaja«. Prav nezmožnost pozicioniranja se vzpostavlja kot šibkost in prednost hkrati; vmesnost (Kosova) kot mesto vzpostavljanja dialoga. To npr. jasno tematizira igrivo, najstarejše delo na razstavi, Tell me where I am from? (2012), ki je danes prav tako sveže kot v času svojega nastanka. Selmani, takrat na študiju v Angliji, je svoje študijske kolege umetnike, frustriran, ker je bila njegova država vselej odsotna, ko je želel naročati stvari iz Amazona ali je kupoval letalske karte (in ni imel kam leteti, ko je želel leteti domov), prosil, naj narišejo Kosovo, ne da bi pogledali na zemljevid. Nastale so razstavljene skice, umetnikova mama pa je avtorica izvezenega zemljevida. Na njem je na mestu Kosova modra lisa takšne barve kot morje, ki zaobjema evropsko celino.

V ospredju Selmanijeve medijsko raznolike umetniške prakse (ki obsega vse od objektov, videa, instalacije, fotografije in posegov v javni prostor) so vprašanja konstruiranja (nacionalne) identitete, dvojnosti med posameznim in kolektivnim ter med spominom in zgodovino. Prisoten je dvom do vsakršne resničnosti. Njegovo ustvarjanje poganja soočanje z lastno osebno zgodovino, ki je izrazito zaznamovana z zgodovino dežele, v kateri je odrasel. Od zgodnjega dela I, Why, Why? (2012), ki ga je izvezla umetnikova mama (povejmo, da albanska beseda »vaj«, ki zveni podobno angleški »why«, pomeni žalovanje) se tako pomikamo k delu Brez naslova (2018), ročno izdelanemu nožu z radirko na koncu njegovega ročaja, ki ni le upodobitev kontrasta ustvariti–uničiti, ampak nas napeljuje predvsem k misli, ali je mogoče izbrisati in pozabiti? Začeti znova? Umetnik delo označi za svoj avtoportret, v katerega je shranil, zamrznil oz. arhiviral svoje občutke, lahko pa ga razumemo tudi precej bolj spološno – kot metaforo Balkana preteklih desetletij. Osebnega in političnega med sabo ni mogoče razdvojiti in četudi lahko to opredelimo kot eno od značilnosti vitalne kosovske umetniške scene, ki je v zadnjem času deležna širše mednarodne pozornosti, Selmani družbeni in politični pol v svoja dela vpleta subtilno in poetično. Pamfletno neposreden je le takrat, ko to želi biti.

V delu Call it fate, call it karma (2015) je en sam veliki čevelj stičišče dveh rumenih hlačnic. Čevelj, po meri izdelan tako, da ne ustreza ne desnemu in ne levemu stopalu, sta si torej primorani deliti obe. Predstavljati si deformirano stopalo, ki bi ob takšni prilagoditvi obutvi dejansko nastalo, je rahlo boleče; a tudi nesmiselno in povsem nekoristno. Zakaj bi vendar želeli obuti čevelj, ki ni ne lev in ne desen, ampak zgolj in samo – vmesen? Zdi se, da ta sredinski, »postideološki« čevelj kot edini možni način preživetja predpostavlja nenehno iskanje ravnovesja. Slednje se zdi v času politične korektnosti, neopredeljevanja in nezmožnosti poimenovanja stvari s pravimi imeni pošastno aktualno, a hkrati opozarja na zahtevnost pozicije, s katere, z omajanim ravnotežjem, vedno znova iščemo poti do dialoga.

Video These stories (2018) prav tako združuje dva različna momenta, dva dogodka iz istega časovnega obdobja – izvirne posnetke z odprave Apolon 11 in zvočno pripoved Sadika Cene, rojenega leta 1956, umetnikovega bližnjega sorodnika. Njegova zgodba se nanaša na isto obdobje, ko je potekala Nasina odprava na Luno. Takrat so mnoge kosovske družine, tudi umetnikova, s prihodom električnega omrežja v njihovo vas doživele korenito spremembo. Skozi sopostavljanje dveh zgodb, globalne in lokalne, Selmani prevprašuje njun pomen ter pomembnost, ustvarja eno Zgodovino.

Intima se v Selmanijevih projektih razkriva preko minimalističnih gest, v zadnjem obdobju pa tudi opaznejših posegov v javni prostor. Potiho opozarja na tisto, česar ni več, in vse glasneje na ono, kar se poraja. Vsakodnevne predmete in (bolj ali manj) javne prostore npr. izrablja kot površine za humorne ali ironične izreke, citate, javna priznanja; prav igrivost in humor sta eni od značilnosti njegove umetniške prakse v celoti. Navidez mimobežni dovtipi, ki se lahko izgubijo med neštetimi oglasnimi sporočili medijske krajine, črno na belem kričijo po pozornosti ter razkrivajo negotovost, upe in strahove. Če so tisti na površini avtomobilov ali kombijev, ki se po koncu razstave odpeljejo neznano kam, minljivi, serija naslovljena Ljubezenska pisma, ki nastaja od leta 2018, ostaja za zmeraj. Pa ne le zaradi ljubezni, ampak v veliki meri tudi zaradi njihove podlage zapisov, plastike; ta pač zdrži več in dlje, celo od ljubezni. Serijo ljubezenskih pisem namreč sestavlja stotine plastičnih vrečk, ki jih je umetnik v skladu z zahtevami sodobnega potrošnika sprva varčno shranjeval po vsakem nakupu pri enem od lokalnih trgovcev, sedaj pa jih skoraj manično nabira, hrani in uporablja za posredovanje svojih sporočil (I Surrender, 2018).

Monolitni ostanki preteklega sveta se v Selmanijevem delu mešajo s tekočimi vrednotami nestabilnega vsakdana ter opozarjajo na komaj opazne tresljaje medčloveških odnosov in slučajna križanja poti vseh nas – neodvisno od tega, iz katerih prostorov smo prišli in kam gremo.

Z mislijo na razstavo v Ljubljani so realizirane tudi tri intervencije.

Tears don’t Cry (2019), »site-specific« instalacija, ki se nahaja v kletnih prostorih hiše. Our Past is Our Common Future (2019) je »premikajoča se« in stoji v eni od ulic v bližini DŠP, I Cannot Be Myself All the Time (2019) pa na vrtu za hišo. Delo je hkrati tudi »black box«, znotraj katerega je na ogled video These Stories (2018).

   

***

  

Driton Selmani (1987) živi in ustvarja med Prištino in Doganjaem (Kosovo). Je eden bolj izpostavljenih umetnikov svoje generacije, ki v zadnjih letih intenzivneje razstavlja: Stacion center sodobne umetnosti (Priština), Muzej Ludwig (Budimpešta), Kunstraum Niederosterreich (Dunaj), Casa Contemporaneia (São Paulo), 16. bienale Mediterranea (Ancona), Narodna galerija (Tirana), Galerija U10 / Galerija Eugster || / Muzej sodobne umetnosti (Beograd), 5. bienale v Marakešu, Festival luči (Amsterdam), Center sodobne umetnosti (Solun), Fabbrica del Vapore (Milan). Več: www.dritonselmani.com

HOoST – serije prodajnih razstav umetnikov mlajše generacije izven galerijskih prostorov. Sodobno umetnost perspektivnih ustvarjalcev želimo približati širši javnosti, pri tem pa si prizadevamo za kulturno obogatitev javnega prostora.

Vsa razstavljena dela so na prodaj.

Zahvala: CEBORT izposoja vozil in prevozi d.o.o.; MSUM+MG (Tomaž Kučer), Galerija Škuc, Ambasada Republike Kosovo v Sloveniji

  

  

Driton Selmani in Hana Ostan Ožbolt (fotografija Kristina Bursać).
Razstava v prostorih Društva slovenskih pisateljev (fotografije Jaka Babnik).

 

  

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

   

   

Hana Ostan Ožbolt
O avtorju
Hana Ostan Ožbolt (1991), dipl. literarna komparativistka in nemcistka, je v sklepni fazi magistrskega študija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Zaključila je Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje, Svet umetnosti (2014–16) ter v zadnjih letih med Ljubljano in Berlinom opravljala številne zaposlitve v polju sodobne umetnosti, mdr. je delala tako za privatni sektor (Morgen Contemporary; Galerijo Gregor Podnar, Berlin) kot za javnega (Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana). Trenutno je zaposlena kot vodja fundacije Ulay, ki bazira med Ljubljano in Amsterdamom. Hana je tudi pobudnica serije prodajnih razstav umetnikov mlajše generacije izven galerijskih prostorov, HOoST. O sodobni umetnosti in kulturi občasno tudi piše.