/ 

Smej se budalo balkanska

Dragan Mitić – poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Smej se budalo balkanska

   

Smej se
budalo balkanska
super, če nimaš nič,
nič ti ne morejo vzeti
a imel si tako lepe lase
precej nekih želja in tako močne roke
in kaj imaš tukaj?
vem, vem: delo, delo
a imel si sveže mleko belo
vsako jutro redno
vedno toplo kosilo
in mirno večerjo
lahko, zelo zdravo
obljube so bile skope
malo več denarja
in nekaj Evrope
in si gradil in gradil
veliko novega
za nekoga drugega
budalo balkanska
vse s svojimi rokami
preko svojega hrbta
dokler so roke migale
dokler je hrbet držal
vse dal
vse kar si imel
ali si to hotel?
da si boš mrzla jutra grel

s kratko kavo brez mleka
z dolgim dimom
najcenejše cigare
čez dan namerno
vedno pozabljal
kdaj je čas kosila
in zvečer redno
z mrzlim mesnim zajtrkom
iz konzerve se tolažil
srečen, da je vsaj nekaj
in zaspal s skrbjo v glavi:
kaj, če bodo tujcem
še Rdeči križ prodali
ko bo na krožniku samo: nič
smej se
budalo balkanska
super, če nimaš nič,
zares ti nič ne morejo vzeti
samo vedi:
nisi se smejal zadnji
in nisi se režal le ti!

Poglejte v človeka

poglejte v človeka
kaj če nimate prav
kaj če on ni len
ker spi čez dan
ker ga tako z lahkoto premaga sen
vsega zdelanega

kaj če je samo hudo žalosten
in solze nespretno skriva pod vzglavnikom skrbi
slabo spi
čeprav dolgo
piše in bere napeto zgodbo
vsakdana
z rokami in željami
brez črnila
kaplja navadno kri

kaj če nimate prav
kaj če samo prehitro govori
da ne bi slišali
njegovih besed
polnih živih skrivnosti
ker v resnici živi
samo v sebi
zaprt in napet
iz sebe nič ne daje
v sebe vse zbaše
se duši v kupu grižljajev

s cenenimi živili
prekriva solze
jih tišči
do dna
do mehkega
ranjenega bistva

zato drugič
prej poglejte v človeka
vi
vzvišena božanstva

V tvojih očeh
ni videti ničesa
le rob mokrega neba
kje sem jaz
kje sva oba
še maloprej je bilo drugače vse
gledal sem te
direktno v oči
v zrcalo srca
videl vse
in potem
radovedni pogled drugam
samo en pogled stran
in oči so prazne
razlila se je strast
izlila si me
mene celega
v praznih zenicah
ni videti ničesar več
le rob mokrega neba

Dragan Mitić– poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Dragan Mitić je jedrski fizik in pesnik.