/ 

Mladi pesniki in pesnice na Dnevih poezije in vina

   
Dnevi poezije in vina – mladi pesniki – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

LUKA BENEDIČIČ JE PRIPRAVIL IZBOR MLADIH PESNIKOV, KI SO SODELOVALI NA LETOŠNJEM FESTIVALU DNEVI POEZIJE IN VINA NA PTUJU

24. avgusta smo se na že tradicionalnih Dnevih poezije in vina zbrali tudi mladi pesniki in pesnice, da bi se povezali med sabo in čez trg razlili naše vitalne pesniške sokove. To je bila novost letošnjega festivala, ki bo – tako načrtujemo, upamo – postala del vsakoletne prakse.

Na Ptuju se nas je zbralo 21, in sicer smo brali: Katarina Gomboc Čeh, Matija Snoj, Juš Škraban, Matic Ačko, Sara Špelec, Tom Veber, Veronika Šoster, Urša Majcen, Špela Setničar, Manca Cerar, Aleš Jelenko, Ines Žabkar, Matija Sirk, Ajda Bračič, Ema Odra Raščan, Nina Kremžar, Nina Medved, Tanja Božić, Kristian Koželj, Eva Reichman in Luka Benedičič.

Skoraj vsi nastopajoči so prispevali svoje pesmi – vsak po eno. V zaupanju, da bodo naši glasovi še naprej glasno odmevali, vam jih ponujamo v branje. (Luka Benedičič)

 

Skupinska fotografija z najzgodnejšimi bralci (fotografija Matej Pušnik).

   

I.  Spraševanja in spoznanja

   

Katarina Gomboc Čeh

   

Nasveti

   

Piši pisma.
Ostanejo kot priče,
spomnijo te, kaj si mislil,
in razumeti, kar si pozabil.

Govori, ko se zdi, da ne moreš.
Molči, ko si jezen.

Ljubi se čim več. Ob razdalji
boš to najbolj potreboval.

Pojdi v naravo, ko se spreš.
Naklonjena je novim začetkom.

Prezrači sobo ob večerih
in kuhaj kavo z ljubeznijo.
Spij jo s počasnimi požirki.

Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.
Razcepljenih drv ne boš mogel
spraviti nazaj v drevo.

   

***

   

Matija Snoj

   

Spet po dolgem času čutim
blaženo sproščenost.
Po mojih žilah se preliva čisti mir.
Brezskrbno z nasmeškom mirujem.
Mirujem in svoje občutke motrim.
Prvič vem, od kod prihajajo,
kaj so in kdo so, zavedam se jih,
kot se zavedam izvirov svoje
žalosti.
Prvič se mi zdi, kot da lahko
resnično ubesedim svojo radost,
ker ta je prava,
kot kruto je resnična moja žalost.

 

*** 

    

Juš Škraban

  

V tem zidu bi lahko gnezdile ptice.
Z vrha je lep razgled – morje je s te razdalje
dovolj abstraktno, da modrina izgubi svojo plitkost.
Kamni so tam spodaj navajeni, da nanje butajo
skrite notranjosti:
v tem valovanju je nekaj človeškega.
Domačini so se na to že navadili
in ko najprej kamni in nato morje postanejo rdeči,
znajo temu reči razgrnjena postelja ali kaj podobnega.
Nekaj je v teh razvalinah, ki jih druži tudi takrat, preden to postanejo:
tihe so in nekaj globokega jim določi dokončno smer.
Ljudje so – ne ptice,
zato jih domačini, kot valove, gledajo od daleč.

   

***

   

Matic Ačko

   

Luči v puščavi

    

Videl sem luči
v puščavi
vsako noč zrem tja
videl sem pisane luči
videl sem
čisto zares
kakor divja zabava
kakor mavrični ogenj

Tam je pristajalna steza
za nezemeljski obred
vem kakor občutek
slabosti
vem kot noč
čisto zares
kakor da nimam
staršev

Vem
da so tam
mogoče pa so
oni moja
družina

  

***   

    

II. Mnoge intime

   

Sara Špelec

  

Žlica

    

Na
ranjenem
telesu
je še zmeraj
odtis

tvojih ustnic,

ki so mi
zameglile
srebrni pogled,

poživile
modro
kri
in me
z jezikom

zbodle
v
srce, ki koprni
po tebi
dolge
minute,
ure
leta
sto
let
ja,

odkar si me
kot hostijo

sprejel vase

(in sem se
zgrudila
od
lepote).

    

***

     

Tom Veber

    

Veliko razmišljam
o vsem kar sva si dala
o vseh Parizih
in Londonih
Čajeku
lanskem poletju
na Baški
o najinem vrtu
na katerem nisva dočakala
plodov
in potem so bile
vse te zime
in čakanje
epskih razsežnosti
Maribor – Ljubljana
Ljubljana – Maribor
in tvoja družina
in tvoj avto
in tvoj keš
veš včasih
te še zmeraj iščem
tako iz navade
kot si ti iskal
razsvetljenje
v drugih
ritnih luknjah
in se sprašujem
če sva bila
midva
napaka
ali nama je le
potekel
rok trajanja.

 

***

       

Veronika Šoster

     

vraščanje

   

tako globoko še ribe rabijo lučko
ti pa si prišel le z napihljivim roza krofom
v grozljivki bi umrl prvi ali pa bi te zbasali
v ventilacijo dokler se ne bi usodno zataknil
podobno kot si se zataknil za spomin na dan
ko si mi na hrbet narisal netopirjeva krila
in sva jih potem razmazala po čistih rjuhah
tako globoko nobena lučka ne pomaga

   

***

  

Urša Majcen

    

Samo voda

  

pospremi me
vem da bo deževalo
in da nobena od naju nima dežnika
rada gledam kako kapljice drsijo s tvojih las
in všeč mi je kadar se nasmehneš
lahko zavijeva v stransko ulico
in se pretvarjava da so mokra tla
zgolj del sveže pobarvane oljne slike
akta najine sobe
in da nobena od naju ne drhti
s šklepetajočimi zobmi
lahko se zavijeva v isti pulover
in vonjala bom tvoje ustnice
kako me dražijo tesno ob licu
potem lahko kreneva skozi park
ni treba da greš naprej z mano
ali sama

   

***

   

Špela Setničar

   

A. M. (skozi A. T.)

   

Star si sto let, čakam,
da nastaviš ramo mílozvočju besed.
Pusti ji,
da izbere usodo naključja. Ljudje
bodo vedno verjeli v premore med
besedami, sto let
morda ne bo dovolj.
[…]
Droben pisk, subtilna ročica,
ššš
le silence.
Je vendar največ miline
v šepetu,
ki ga ne razumeš,
v šepetu, ki ga
odpoljubljaš.

   

***

  

Manca Cerar

     

Razhod št. 7

   

je postelja pokrita z jesenskim listjem …
… najbolj posteljna nepostelja, ki jo imenujeva za posteljo,
… je luna, ki se blešči v tvojih očeh in
slika svoj odsev na nepopisano ploskev neba …

tudi ptice včasih utihnejo rečeš …
… tudi ptice imajo obraze odvrnem.

trzajoče glavice brezsramno gledajo dve v klopčič zviti bitji.
midva nekje daleč, ki mu rečeva blizu,
ko ti na rami počasi zacveti sonce
in prihaja …

tiha jasnina, ki zraste iz nebližine,
ko se razideva, kot se lahko
razidejo samo ljudje …

… nenaravno, mehansko, nasilno …
z železnimi pticami,
ki brezobzirno,
brez obrazov
na hrbtih ločijo najini telesi
in v njih ujeti duši.

… ki sta vrženi …

… vsaka na svojo stan neba.

   

***

   

III.  Nove dimenzije utapljanja

  

Aleš Jelenko

     

truplo

   

na mojem krožniku
je truplo

nič več ne trza
samo je

to truplo je le eno
v koloni trupel
ki ležijo na belih
porcelanastih podstavkih

ko zarežem
skozi notranjost
iz njega izteče
še zadnja kaplja
dostojanstva

ves čas si prigovarjam
da je krivda
povsem subjektivna stvar

a gre le za tolažbo

truplo
na mojem krožniku
se nenadoma premakne

vstane
in odide
skozi zaprta vrata

   

***

   

Ines Žabkar

    

nove dimenzije utapljanja

   

to mesto ima vonj po vlagi
po zatohlem
tonem vanj
in se vračam v valovih
zaton zahodne civilizacije
v tvojih rokah,
ki mi postajajo tuje
Sredozemsko morje
je Evropa
plaže solz so turkizno modre
novi val apatije
potop

  

***

    

Matija Sirk

  

Thatcherjebi

     

Nekega dne se bodo na mojem grobu pasle ose.
Privabil jih bo sladko-kisel vonj urina,
kot jih vabi na Margaretin grob.

Castra je sodila zgodovina,
mene bo obsodila.

Samo od riža se pač ne da živeti
In edino pravilno je
Da ima vse svojo uporabnost.

Za nagrobnik mi dajte unisex pisoar
in dobro poskrbite za kanalizacijo.

Res se mi smilijo thatcherjebi sosedni kosi zemlje.

Ne pozabite spiti dosti sveže morske vode,
Da boste dobro posolili zemljo
Krog mojega pisoarja
Da ga regrat ne preraste
Kot ne prerašča Hanibalije.

In nekoč
V svetu ki je pozabil sol
In sol zemlje
Bo neki kemik in neka kemičarka
Nova Adama in Evin
Ekstrahiral prvo novo sol
Iz mojega groba.

Mogoče bom tedaj končno komu koristil.

   

***

   

Ajda Bračič

  

nikogar ni bilo med travami
nikogar na dolgem nabrežju
kjer je deževalo med bičevje
nikogar med gomazečimi raki

zakopati roke v droben pesek
še topel od popoldneva
ozreti slana lica vznak kot zlizan kos lesa
zbeljen in gladek
potisniti v nebo rogovilo svojega
obraza

nikogar ni bilo videti
na brežini med travami
morje je naletavalo
majhne ptice na obalo
nizki oblaki so pritiskali
v dlani grmov, v dlani
trajanja

strmeti skoz peščene veke
bežeč kot rakovice
postrani hitro
položiti se tesno ob pločevino
med polomljene plastične stole
med nizko pritlehno bičevje
med dlani neba, med dlani
trajanja

nikogar ni bilo med travami
žalost ni bila več velika
in skrivnostna
temveč majcen
curljajoč potoček
ki je izviral iz zarjavele cevi
smrdeče po scanju

   

***

   

Ema Odra Raščan

  

MOLITEV ZA ALABAMO

I.

  
same si izbiramo
koliko bomo ta večer spile
in kako kratko bo
naše krilo
same si izbiramo
koliko trave si
bomo nadrobile
med tobak
in same si bomo izbrale
kaj za vraga
bomo s celicami
v naši maternici

   

II.

  
ker jim je do užitkov
si ne izmenjujejo kondomov
ker nam je do življenja
si izmenjujemo britvice

     

***

   

Nina Kremžar

 

pest

     

to mesto diha na škrge
in gležnje namaka v reki
mostove so zgradili
za mlade ljudi
ki bi prišli s starimi čevlji
in novimi rokami
ki bi živeli v sobah z visokimi stropi
otrokom zjutraj kupovali vroč kruh
in jim zvečer umivali obraze
namesto njih pa je prišla
plima tujih moških
temnih moških
z novimi čevlji
in starimi rokami
onemeli so –
ure na zvonikih
gospe na oknih
njihov bog
in mesto
škrge
so se široko razprle

    

***

     

IV.  Med svetlobo in kontriranjem senc

  

Nina Medved

    

poganjanje pedal skozi vlažno sapo
jutra. kot ko zaplavaš prvič v
dnevu v morje. neke vrste
naložba. neke vrste
kontriranje strahu.
hladna sapa oblizne. nato se
udomačiš na njenem jeziku,
toplo ti je. prešteješ dobičke.

   

***

    

Tanja Božić

  

CAMEL BLUE(S)

    

Odkar je kadilec odšel,
posvečam več časa
izbiri šampona.
Končno bo moja
glava tudi za lase,
stanovanje pa za vanilijeve
dišeče sveče.
Ko stopim iz kopalnice,
zaman brskam po predalih,
vžigalnika nikjer –
le na pol prazna škatlica
med kupom knjig.
S turbanom na glavi
zavijem v trafiko
in ob prihodu domov
kot dišeče palčke
prižgem
še zadnje cigarete.
Sedem in iz brisače
spustim mokre lase.
Naj smrdijo še malo.

  

***

  

Kristian Koželj

  

torkov večerni prigrizek

   

rdeča
na vrečki instant paradižnikove juhe
je tako rekoč identičnega odtenka kot
rdeča
na sliki z neke razstave, kjer se
človek zajeda v naravo,
smrt v življenje,
samota v dvojino.
kuhati to juho je
sprehajati se med nagrobniki,
kjer so imena za žive,
tisti spodaj so enako brezimni.
kuhati to juho
in jo zalivati z žganjem, veliko žganja,
je poslušati put na istok ali
zgodnje floyde in razpravljati o
magičnosti van goghovih skic
in vse to, ta pesem, ni zares drugačna
od zapisa s črnim alkoholnim flumastrom
na steni moškega stranišča
lokalne železniške postaje:

fafam kurce
ker hrepenim po ljubezni.
pokliči me. sončnica.
xox

    

***

     

Luka Benedičič

  

Severnemu otoku

     

Svetloba me hoče.

To mi pove vsakič, ko molče prosim
za modrost.

Hoče me: da se ne bi le izgubljala
v zrcalih krošenj.
Da se preluknjana od zvezd
sprašuje o sebi.
Da pade globoko v mrak in
zasleduje lepoto, dišečo po jutru.

Potem se preobrazi v negotovost. Spozna minljivost
in trpljenje mesa.
Obuje zguljene škornje in krene
na dolgo romanje –
v prazno noč, ki jo je zapustila rosa.

Uči se črke in jezika.
Postarana z besedami se počasi odpira
v vrtnice časa.

Svetloba: tiho hlipanje, ki se –
če je dovolj vztrajno –

ob koncu dneva sproži
v brezkončen smeh.

    

  

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Dnevi poezije in vina – mladi pesniki – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

            

O avtorju / avtorici
Najboljši pesniki in umetniki z vsega sveta, vinski oltar, ki ponuja najboljša vina štajerske vinorodne regije, očarljivo staro mestno jedro Ptuja preoblečeno v verze in umetniške instalacije ter zadnji topli poletni večeri tik preden se življenje povrne v ustaljene jesenske tirnice so recept za nepozabno doživetje, ki ga vsako leto zadnji teden avgusta prikličejo Dnevi poezije in vina. Vsi festivalski dogodki potekajo v slovenskem in angleškem jeziku, zato so si Dnevi poezije in vina z leti pridobili zvesto domače in tuje občinstvo. Festival mesto spremeni v prestolnico poezije, kjer se srečujejo ljudje najrazličnejših profilov in zanimanj ter najdejo nove navdihe, ideje in priložnosti za sodelovanja. Od leta 2014 so Dnevi poezije in vina del evropske pesniške platforme Versopolis, ki na mednarodnem nivoju skrbi za promocijo poezije. V njenem okviru na festivalu gostujejo obetavni pesniki iz različnih evropskih držav, ki dobijo priložnost, da nastopijo ob boku uveljavljenim pesnikom z vsega sveta.