Dmitro Čistjak – Pesnik v Kijevu – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Živa zemlja
Anastasiji Kobzina et Iliju Solovjov, v spomin
I
Moj stari oče je umrl brez ene besede o vojni.
Brez ene besede o vojni je umrla moja stara mama.
O lakoti in o delu za fronto sta iztisnila
le par trpkih besed, nič več.
9. maj je bil njun največji praznik,
njuno petje, in solze, brez ene besede o vojni.
»Nič ne bom rekla. Moj bog!
Nikdar več, nikdar več. Vržejo te
na cizo, in potem, v skupni grob.«
Besede stare mame, preden je umrla.
II
V moji omari, pod bombardiranjem,
uniforma mojega starega očeta, polna medalj,
njegovo bodalo (17 let, Hščolkovo pri Moskvi,
nato Severno morje, veliko pobitih
v tisti ledeni deželi, nato pesem,
nogomet, Kahovka in Kijiv, življenjska ljubezen,
ob kateri mi gre še danes na smeh),
medalje moje stare mame, otroka vojne,
(otroštvo v kolhozu, vse za na fronto,
in ljubeznivi Nemec, ki ji reče »Skrij se!«,
pozimi v regiji Vinica,
skrije se pod streho, in ostarbeiterji
odidejo, potem pesem, in socializem, in razpad,
in njene raziskave o Stalinovi Veliki lakoti),
še vedno sta skupaj, s sestrskima
republikama, v omari, pod
bombardiranjem, in nato eksplozija.
III
Ta zimska zemlja je živa, v globini.
Brez ene besede o vojni, v skupnem grobu.
Kot izstrelek na Babin jar, ki vas zbudi,
in pridete iz drugega sveta, a vem,
niste na drugi strani, pridružite se
našim. In moja stara mama se spopada skupaj
s prostovoljci, in moj stari oče z mornarji,
na naši strani, s temi, ki gredo po poteh kozakov,
ki se posmehujejo strahu in se goloroki
vržejo na tanke, sredi step,
kakor v grških časih, na tej živi zemlji,
kjer »Slava!..« pade, grom za gromom.
IV
Ta zimska zemlja je še živa, tako daleč.
Moj stari oče iz Hščolkova se bori,
moja stara mama iz Gajsinu se spopada,
za njima, tema za temo,
svetloba za svetlobo, svet za svetom,
donijo, okrvavljeni, na križih poganjajo
rože nebeškega Jeruzalema,
njihova kri združuje Konstantinopel in Kijiv,
delo rdečine oživljenih mest,
stoletje za stoletjem, tempelj za templjem,
da se napoji naše skupno drevo,
s pomladjo, končno prepoznano.
Kijiv, 7. 3. 22
Prevedel Brane Mozetič.
Dmitro Čistjak je avtor več kot 75 knjig poezije, proze, monografij, esejistike in prevodov, v glavnem iz francoščine. V francoščino je prevedel tudi vrsto ukrajinskih pesnikov, nazadnje za antologijo Clarinettes solaires. Spoznal sem ga leta 2010 na prevajalski rezidenci v belgijskem Seneffu, s čimer se je začela najina pestra pesniška izmenjava. Čez dve leti se je udeležil moje prevajalske pesniške delavnice v Danah in nastopil na Živi književnosti, par let kasneje pa še na festivalu Pranger. Leta 2013 je gostil ekipo literarne turneje Centra za slovensko književnost (Tratnik, Hrastelj, Skubic, Mozetič), ki je nastopila v Kijivu, Nižinu in Černigivu. Ob tem je poskrbel tudi za prevode. Pet let kasneje pa z letorico Andrejo Kalc še drugo ekipo (Dintinjana, Malej, Božič), ki se je iz Kijiva podala še v Lviv. S pomočjo francoskih prevodov je uspel prevesti dve moji pesniški knjigi, ki sta izšli v Kijivu.
Sam pravi, da je seveda izkušnja vojne zanj nekaj povsem novega. Kljub vabilom z vsega sveta se je odločil, da ostane v Kijivu ter v danih razmerah nekako nadaljuje svoje delo. Zaenkrat še imajo elektriko in vodo, tudi internet še deluje, odprtih je nekaj trgovin. Bombe padajo noč in dan, brez pravega reda, tako da je veliko tudi v zaklonišču. Kot podpredsednik ukrajinskega pisateljskega društva za Kijiv je v stalnem stiku s tujimi društvi in organizacijami, pa tudi z ukrajinskimi ustvarjalci. Žene ga izreden optimizem, da se bodo ljudje ubranili ruskega napada, spodbuja vojake in prostovoljce, pomaga pri nabiranju pomoči. Skoraj vsak dan poroča frankofonskim medijem, predvsem se javlja v programe belgijskih in francoskih televizij ter daje številne intervjuje. Prevod je nastal iz avtorjeve francoske verzije pesmi.
