Okrvavljena zemlja (odlomek)

Dragica Fabjan Andritsakos o romanu Dido Sotiriou Okrvavljena zemlja

Roman Dido Sotiriou Okrvavljena zemlja, v izvirnem naslovu Matomena homata, ki je izšel l. 1962, je kronika časa, pisana preprosto in ganljivo. Pripoveduje o zadnjih letih življenja Grkov v Mali Aziji, vse do njihovega dokončnega izkoreninjenja in emigriranja, ki je trajalo štirideset let. T.i. maloazijska katastrofa, ki se je zgodila l. 1922, predstavlja enega najbolj tragičnih dogodkov v novejši grški zgodovini. Poleg Dido Sotiriou, med najbolj znane grške pisce, ki z ganljivo občutljivostjo opisujejo grško – turško vojno, sodita še Ilías Venézis z romanom Številka 31328 in Stratís Doukas prav tako z romanom Zgodba nekega ujetnika.

V romanu Okrvavljena zemlja na začetku spremljamo mirno sožitje Turkov in Grkov, med katerimi so se v dolgotrajnem skupnem bivanju na isti zemlji spletle bratske vezi. Vojna povzroči, da se naroda dvigneta drug proti drugemu; vzbudi se nekdanje nacionalno sovraštvo in nebrzdani nagoni ju vodijo v dejanja, ki ju povsem razčlovečijo.

Roman opisuje obdobje, ki je trajalo trideset let: od izbruha turškega nacionalizma do dokončnega izničenja grškega prebivalstva v Mali Aziji, od balkanskih vojn do druge svetovne vojne, turškega poraza in maščevanj, ki so sledila, ter pobojev in ujetništev. Celotna zgodba je pisana v 1. osebi: Manolis, maloazijski kmet, pred nami razkriva zgodbo svojega življenja. Njegova življenjska izkušnja, ko je kot preprost kmet zapustil domačo vas in šel v vojno, kaže, kako so vojne tragedije spremenile življenje in mišljenje milijonov ljudi. Manolis pa ne pripoveduje le o svojem življenju, ampak tudi o usodah neštetih ljudi, med katerimi so najbolj tragične zgodbe otrok. Z žalostnimi očmi zrejo v smrt in ne razumejo, zakaj se dogajajo vojne grozote in jim ni dovoljeno, da bi živeli.

Posebna odlika in čar tega romana je, da je pisan z izjemnim občutkom za človeka in z ganljivo iskrenostjo. Za avtorico ne obstajajo na eni strani Grki in na drugi Turki. Obstajajo ljudje, ki enako trpijo, ki se enako odzivajo na dogodke okoli sebe, postajajo žrtve lastnih strahov, vsem pa je skupno to, da nosijo v sebi sanje o miru. Na drugi strani pa jih vojna postavlja v okoliščine, ko izgubijo svojo človečnost in se spremenijo v zveri, ne da bi se tega sami zavedali. Vojna je po mnenju avtorice krivec za veliko tragedijo preprostega maloazijskega ljudstva.

V odlomku spremljamo glavnega junaka Manolisa, ki so ga januarja l. 1915 vpoklicali v vojsko in ga poslali v delovno taborišče v Ankaro, kjer mnogi njegovi tovariši umrejo od pomanjkanja in bolezni. Manolis nekaj časa dela pri gradnji železnice, nato tunela, pobira pridelek in slednjič pride v vas Gioúl Deré na posestvo širokosrčnega turškega posestnika Alíja. Nekega dne turški žandarji priženejo v vas množico armenskih ubežnikov, da bi jih ubili. Gospodar Alí sprejme na svoj dom dva armenska otroka in ju reši pred zanesljivo smrtjo.

*** 

Ko smo govorili, so se od daleč slišali glasovi in topotanje težkih korakov. Gramozna cesta je v daljavi postajala črna, kot da bi se bližale črede živine. Z rokami smo si zakrili pogled pred soncem in skušali razločiti, kaj se dogaja. Trije konjeniki so v galopu pridirjali na posest gospodarja Alíja. Pozdravili so ga z velikim spoštovanjem.

»Kaj se dogaja, Memét?« je ta vprašal žandarja.

»Alí, izvedel sem, da ti manjka delovnih rok,« mu je odgovoril. »Tile, ki prihajajo sem dol, so Armenci in jih peljemo… na poletne počitnice.«

Nagajivo mu je pomežiknil in stegnil roko kot sabljo, da bi mu dal vedeti, da bo prišlo do pokola.

»Moških nimamo, da bi ti jih dali,« je rekel Memét, »imamo pa deklice. Pridi pogledat. Našel boš dobro hranjena dekleta in močne fante, pametne. Hitro bodo zrasli in ti bodo služili. Nadzornik je vzel tri…«

Alí je zadržano poslušal. Kasneje se je vrnil in mi rekel: »Zakaj ne bi šli pogledat? Kaj pa lahko izgubimo?«

Kolikor bliže je prihajal trop ljudi, toliko bolj so naša ušesa razločila žalostno tarnanje, ki se je zlivalo v en sam zadržan glas, katerega odmev je napolnil vso ravnino.

»Usmiljenje!«

»Prizanesite nam!«

Razkuštrane ženske so hodile z dojenčki v rokah. Majhni otroci so dvigovali ročice, se držali mater za krila in jokali. Za njimi so šle babice, ki so jih vnuki podpirali, da ne bi padle, kajti kdor je padel, ga je zadel strel in je ostal na mestu. Biči žandarjev so neprestano delali. Do krvi so tolkli po telesih starih in mladih. Na glavni cesti se je zbrala truma ljudi iz bližnjih turških vasi, ki so bili željni prizora, plenjenja in orgij. Žandarji so se odprtih ust režali. Trgali so dojenčke materam iz naročij in jih metali Turkinjam, kot zelenjadarji na trgu premetavajo lubenice.

» Vzemite, zastonj so! Pocrkali bodo sestradani…

Nekateri pobalini so lovili dekleta. Cefrali so z njih životce, da bi videli, ali imajo lepe prsi, jim otipavali zadnjice in govorili opolzkosti. Eden od žandarjev jim je rekel: »Dajmo, lenuhi, zgrabite babice in preiščite te njihove vrečaste riti. Tam skrivajo zlatnino in lire.«

Hotel sem se pognati proti njim. Moj prijatelj Panaiotis je sprevidel, kaj nameravam, zato me je zgrabil za roko.

» Ne zapletaj se v nove težave;« je rekel. »Si zdaj razumel, da smo sužnji. Ne časti in ne življenja nimamo v svojih rokah.«

Odšla sva vsa iz sebe. Ničesar drugega nisva mogla storiti, razen da sva preklinjala. Ko se je Alí vrnil, je pripeljal s seboj dva prestrašena armenska otroka.

»Rešil sem ju pred gotovo smrtjo,« je rekel. »Pri meni bosta dobila kruh in bosta preživela.«

Tisti prizor ga je razburil. »Človeka je sram, da je živ!« je rekel. »Svet je pogubljen. Ničesar ne bo ostalo.«

Sklonil sem glavo, ne da bi mu kaj odgovoril in besen pograbil motiko.

Armenčka sta se skrila v shrambo in se nista prikazala. Endavié jima je nosila mleko, kruh in orehe. Ničesar se nista dotaknila. Vso noč te je bilo strah gledati njune odprte oči, kako se svetijo v temi. Midva s Panaiotisom, ki sva spala skupaj z njima, sva skrbela za njiju, trudila sva se, da bi jima olajšala trpljenje in jima vzbudila zaupanje.

»Bolje, da se ne bi nikoli rodil, » mi je rekel Stepán, ki je bil starejši od njiju. Fant je imel kakih šestnajst, sedemnajst let.

Spoprijateljila sva se. Šolarček je bil, neizkušen v kmečkih opravilih in je od drugega dne potreboval mojo pomoč. Droben, občutljiv, gostih kodrastih las in lepih, žalostnih oči se kakor sveča topil iz ure v uro, medtem ko se je drugi, Serko, privadil in se potolažil.

»Stepán,« sem mu rekel nekega večera, ko smo se odpravili spat, »ti, ki poznaš toliko knjig, še nisi slišal, da je človek zver in vse prenese? Spremeni svoje srce v kamen, tako kot smo to storili mi. Preživeti moraš, ubogi otrok…«

»Zakaj bi živel?« mi je suho odvrnil. »Nočem živeti.«

»Težke besede si izrekel, Stepán. Življenje je lepo ne glede na vse. To ti pravim jaz, ki sem videl toliko hudega.«

»Ko bi vedel, kaj sem videl jaz.«

»Imaš družino? Hočem reči, ali upaš, da boš po vojni našel koga od svojih?«

Otrok je prebledel. Razumel sem, da sem dregnil v rano. Vstal je in se naslonil na komolec. Svetloba oljenke mu je nadela poteze starca. Globoke, robate gube so brazdale njegov obraz. Začutil je potrebo, da spregovori.

»Povedal ti bom vse, tako kot se je zgodilo,« je rekel. »Pred desetimi dnevi je prišel v našo vas Nourís, vodja roparske tolpe. Ljudje so mislili, da je prišel po odkupnino tako kot drugekrati. Prvo, kar je naredil, je bilo, da je od vasi zahteval tri tisoč lir. Moj oče je bil na čelu skupnosti. Vzel je torej očeta in sta šla od vrat do vrat. Nabrali so vsoto z lastnim denarjem in kar je bilo last skupnosti. Ko pa je oče šel in preštel denar, se je ropar razjezil, namesto, da bi se pomiril: ‘No, Armenec goljufivi,’ je zatulil, ‘ niti lire manj niti lire več nisi prinesel? Videti je, da imate denar. Blagajne so polne. Pojdi nazaj in mi prinesi pet tisoč lir, zraven pa še ženski nakit. In poslušaj, bednik: da ne manjkajo niti otroški križec, ne poročni prstan, niti zlat zob. Poberi se! Dve uri časa ti dam. Pokliči glasnika, udari po zvonovih, hočem denar.’

Oče je hitro prišel domov in vse povedal materi. ‘Vzemi otroke in brž se skrijte, dokler je še čas,’ je rekel in ji dal navodila, v katero skrivališče moramo iti. Ceste so bile mirne, ker so se Nourísovi pajdaši zbrali v šoli in čakali na delitev plena. Mama je oklevala, da bi odšla od doma. Dva moja starejša brata se še nista vrnila iz trgovine in nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Najmlajši, še dojenček, pa je bil bolan in je imel vročino. ‘Ne bom šla,’ je rekla. ‘Počakala bom, da vidim, kaj bo z očetom, z Varánom in Karabétom… «

Kmalu smo zaslišali zvonove. Prišel je glasnik in vpil: ‘Vsi možje nad petnajst let in več naj se zberejo v cerkvi.’ Prestrašen sem pogledal mater. Z očmi je obšla stene, pohištvo in podstrešje. Pognala se je k meni, me stisnila k sebi in me poljubila: ‘Ne, ne Stepán, ne boš šel proč od mene. Ne boj se, fant moj, skrila te bom, pazila bom nate. Videti si majhen, tako majhen. Nihče ne bo vedel, koliko let imaš…’

Besede glasnika so odmevale v naših ušesih: ‘Kdor se ne bo javil, bo na mestu ustreljen!’ V tistem trenutku so mimo vrat peljali očeta. Mučili so ga, postavili drog in ga nataknili nanj. Skozi zaprte oknice smo videli njegov solzni pogled, ko se je ozrl proti nam. Mama je skrila obraz v dlani in zajokala. Pozneje je dvignila otroka iz zibke, pripravila culo in brž ko je nastal mir, smo odšli. Od zidu do zidu, od vrat do vrat, mimo brezštevilnih straž smo prispeli do skrivališča na pokopališču, ki je bilo pripravljeno za takšne čase.

Ko smo se znašli v napol temni vlažni katakombi, ki je imela za izhod nek družinski grob, smo zagledali veliko ljudi, ki so klečali in tiho molili. Nihče ni govoril, nihče si ni upal niti dihati. Dali so nam nekaj prostora, da smo lahko stali. Naš dojenček je boleče vzdihoval in čez čas je začel glasno jokati. Mama ga je gugala in mu dala svoje prazne prsi, da bi jih sesal, poljubljala ga je na očke, čelo in lase, okrog trebuška mu je ovila svoj volneni šal in ga drgnila po ročicah, da bi se ogreli. ‘Dete moje! Srčece, otrok moj!’ je govorila in se ozirala okrog po ljudeh, ki so se jezili, kot da bi prosila za pomoč. ‘Izdani bomo zaradi enega otroka!’ so vpili nekateri. ‘Opij, ima kdo opij, da ga uspavamo?’ Nato se je zaslišal neki tih, hripav glas: ‘Zadušite ga! Zadušite ga, hitro! Kaj čakate?’

Mater je navdala groza, stopila je nazaj in se pritisnila k zidu. Oči, ki so se ji široko odprle, so bile videti grozne. Privila si je dete k prsim in ga pokrila z odejo. Otrok pa se je zvijal, brcal in kričal. Tedaj…Nešteto rok se je stegnilo proti njemu, da bi ga zgrabile. Neka starka je hitro pokrila njegovo glavo z blazino. ‘Pritisni to, nesrečnica,’ je rekla moji mami, ‘pritisni močno, da ne bo slišati joka. Še močneje. Še! Še! Še! No… taa..ko!’ Položila je lastno roko na otroka in ko jo je odtegnila, je jok našega deteca utihnil za vedno.

Materina kolena so se upognila. Zvila se je k tlom, nežno stisnila k sebi otroka in mu šepetala: ‘Ne jokaj spet, srčece, moj ljubi otrok! Ubili nas bodo…’ Nato se je obrnila k meni. Njene oči so me plašile, ko me je gledala skozi temo. ‘Stepán, zakaj se naš otrok ne zbudi? Zakaj ne diha? Stepán? Morda…’«

Armenski deček je nehal pripovedovati. Jokal je. Nisem vedel, kako naj ga potolažim.

»Kaj veš,« sem mu rekel, »morda je tvoj oče še živ, in brata! Slišal sem kup primerov, ki so podobni pravljicam.«

»V naši vasi niso pustili pri življenju nobenega moškega,« mi je odgovoril. »Vse skupaj so jih zažgali v cerkvi. Ko je Nourís odšel, so nas pretentali in zapustili smo skrivališča. Rekli so nam: ‘Ne bojte se. Kar je bilo, je bilo. Zdaj prihajajo žandarji in stvari bodo spet v svojem redu. Brž ko pa so prišli žandarji, so nas zgrabili, nas postavili v vrsto in nas s kopiti pušk in biči prisilili, da smo hodili dan in noč. Preden smo prišli v Gioul Deré, je prišel neki razjarjeni uradnik in zbral vse fante, ki so bili malo večji. Začel je preklinjati ago Askérja: ‘Kako so se ti izmuznili in še živijo vsi tile pankrti? Bi rad, da se kraj spet napolni z Armenci? Pobijte jih takoj!’

Ko so me odtrgali od mame, ni niti zajokala niti se ni uprla. Rekla je: ‘Nasvidenje, Stepán. Grem prva, da te bom pričakala na drugem svetu.’ Ker smo stali visoko na hribu, je skočila v brezno.

Ko je prišel Alí, da si izbere sužnje, sva bila jaz in Serko ravno na vrsti, da naju ustrelijo…«

Podobno kot o morečem Stepánovem trpljenju sem kasneje slišal še bolj grozljive reči, ki so se zgodile v Erzeroúmu, Diarbekíru, v Sevásteji, Kastamoní, Kilíkiji, Nikomédiji in drugod. Danes je vse to prekril čas. Če odprete katerokoli zgodovinsko knjigo, boste prebrali le nekaj suhoparnih vrstic »o pobojih in preganjanju Armencev med prvo svetovno vojno.« Našli boste celo nekaj hladnih statistik: ene trdijo, da je bilo žrtev milijon, druge to preskočijo, tretje, da je bilo žrtev skupaj z nami, Grki, milijon in pol. Nikar ne pozabite poiskati krivcev, kajti to mesto je vselej nejasno. Odgovorni niso samo Turki. Močno krščansko prebivalstvo, ki je imelo v rokah bogastvo in ključe Anatolije, je moralo oditi, ker je bilo v napoto nemškemu širjenju in kasneje vodilnim v antanti. Po železniški progi, ki je peljala od Bagdada in Musula ter vodila do pristanišča v Smirni in prečkala naftne vire bližnjega vzhoda in bajno bogastvo male Azije, po tej progi so se prišli najbolj nečastni in prekanjeni interesi za ekonomsko prevlado tujih monopolov. Zgodba o zlatem runu se je nadaljevala …

Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Dido Sotiriou – Dragica Fabjan Andritsakos – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.