/ 

Nekaj pesmi in videopogovor o poeziji in ribolovu

 

Denis Škofič je kot gost projekta The Ulysses’ Shelter nekaj časa preživel v pisateljski rezidenci Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Ob Ljubljanici je spregovoril o svoji poeziji, naravi, reki Muri, tehniki pisanja poezije in tehniki ribolova. (5. junija 2019 ga je snemal in se z njim pogovarjal Igor Divjak)

 

***

 

Objavljene pesmi so iz zbirke Seganje, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017.

   

Insomnija

  

Ko gre proti mraku, hodim gledat, kako črni ribiči na čolnih vozijo velika polena, na vsako od njih je pritrjena močna vrvica s trnkom. Da ne bi preplašili rib, namesto vesel uporabljajo dolge lesene štange, s katerimi se odrivajo od dna in potiskajo naprej. Iščejo v vodi rastoče grme, pod katerimi si somi skopljejo rove v breg in čakajo na plen. Tako so mi povedali, ko sem jih prvič vprašal po njihovem nenavadnem početju. Ko prispejo na pravo mesto, neslišno z enim gibom ustavijo čoln, iz vedra vzamejo mrtvo ptico, največkrat je to vrabec, in jo nataknejo na trnek, potem jo skupaj s polenom spustijo v vodo ob grmu. Nato z enim gibom neslišno odrinejo od tam.
Ko se dani, je vsa gladina polna premikajočih se polen, ki potoglavijo po zatilju vode. Nekatera za trenutek izginejo pod gladino, potem jih spet z vso silo vrže na površje. Čez čas pridejo črni ribiči in se s čolni odpravijo za njimi. Iz vode pobirajo polena, z vrvicami vlačijo težke some v čolne, vsaj tako veliki so kot oni, če ne še večji. Jutro je hladno, zato me skeli grlo. V ustih imam nenavaden občutek, suha so, kakor da bi vso slino popivnalo perje mrtve ptice, ki jo čutim med zobmi. Bolečina v ustih postaja neznosna, želim si samo v črni rov. Z vso silo se poganjam proti njemu, vendar me mrtva ptica v ustih vedno znova potegne nazaj proti površju. Rov me vse močneje vleče vase, a vzgon mrtve ptice v ustih je vseeno močnejši. Napnem vse sile, potem pa se čudim, s kakšno lahkoto me črni ribič zvleče v svoj čoln, čeprav sem veliko večji od njega.

  

***

  

Eros in tanatos

  

Ob paritvenem klicu
mladim jelenom
iz čela rastejo rokovja,
rokovja z razkrečenimi,
togimi, grabežljivimi prsti.
Ob paritvenem klicu
se mladi jeleni spoprimejo,
da rokovje seže v rokovje,
da se prsti oklenejo prstov.
Ob paritvenem klicu
pride do rokoborb,
dokler ne popusti najšibkejši
ali se mu odlomi roka in pade
v prazno kakor zavrnjeno premirje.
Ob paritvenem klicu
zmaga najrazkošnejše rokovje,
z dolgimi prsti, ki z lahkoto
gredo skozi samičino dlako.
Ob paritvenem klicu
zmaga največje rokovje,
takšno, ki lahko scela vzame
samico v svoje dlani.
Ob paritvenem klicu
še jelenje lobanje
na zidovih s svojimi koščenimi rokami
grabijo za mesenostjo.

    

***

   

Bolan bolen1

  
Bolan bolen udriha s svojim repom po gladini reke,
omrtvičene ribe odnaša tok kakor ptičje perje.
Bolan bolen udriha s svojim repom po gladini reke
in gleda, kako tok odnaša omrtvičene ribe kakor ptičje perje.
Trza z glavo za njimi,
vendar v ustih ni prostora zanje,
usta so polna ropota,
usta so zamašena od zvena,
ki že diha na škrge,
kakor zapuščen zvonik,
kjer v jeseni namesto zvona pozvanja ptičje gnezdo.
Bolan bolen udriha s svojim repom po gladini reke
in gleda, kako tok odnaša omrtvičene ribe kakor ptičje perje.
Trza z glavo za njimi,
vendar v ustih ni prostora zanje,
usta so polna ropota,
usta so zamašena od zvena,
nagačena od hrupa,
ki prihaja od votlega voblerja,
ki mu tiči v grlu,
od voblerja, napolnjenega s svinčenimi kroglicami,
da ropota kot ropotuljica,
da svari kot klopotača in ne pusti,
da bi se njegov krik razlegel iz rumenih iker,
kamor ga je potisnil.
Bolan bolen udriha s svojim repom po gladini reke,
omrtvičene ribe odnaša tok kakor ptičje perje.
V daljavi se riše zapuščen zvonik,
kjer namesto zvona pozvanja ptičje gnezdo
in od dreves že neslišno odpadajo rumene ikre.

 

1 Bolen je sladkovodna riba roparica.   

   

***

  

Premik

  

Nekaj v meni se je spremenilo,
nekaj se je prelomilo,
nekaj se je premaknilo.
Nekaj se je premaknilo
in pognalo v premikanje
vse drugo. Pognalo v tek,
v tek kot gibanje   tektonskih    plošč.
Nekaj je škrtnilo
in potem je začelo pokljati,
nato pa vse glasneje pokati
v kosteh,        v rebrih .
Rebra so se                    razklenila in
potem so se začela obračati navzgor
kakor veje proti soncu
ter potiskati pljuča in srce
skozi sapnik v glavo
da sem dihal misli
da sem prečrpaval odločitve
potem pa so prebila lobanjo
in se razkošutila v jelenje rogovje
misli
so zasople
odločitve pa so
začele biti kot nore

podivjale so
spustil sem se na vse štiri
da si na dvoje oči
speham svežo kožo z rogovja

   

  

  

Denis Škofič ob Ljubljanici pred tablo Ribiške družine Barje.

 

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
(fotografija Helena Zemljič) Denis Škofič (1985) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo. Bil je urednik za prozo in literarno kritiko pri študentski reviji Liter jezika, objavlja pa za različne literarne revije ter druge tiskane in spletne medije. S kratko zgodbo je bil uvrščen v zbornik mednarodnega Festivala prihajajoče literature Alpe Adria z naslovom Vrane, čečkarije in konfeti (Litera, 2017). Sodeloval je tudi pri monografiji Portreti sodobne slovenske literature (1991–2016) v izdaji založbe Fit media (2017). Kot pesnik mlajše generacije je doslej zabeležil številne revijalne in radijske objave, leta 2014 je bil gost Prangerja, dvakrat pa tudi finalist pesniškega turnirja (2011 in 2017). V letu 2013 je pri založbi Beletrina izdal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je naletel na topel sprejem tako pri bralcih kot kritikih, bil nominiran za Jenkovo nagrado in kritiško sito. Na začetku letošnjega leta pa je pri Cankarjevi založbi izšla njegova druga pesniška zbirka – Seganje.