Dejan Koban – Miha Maurič – Nežka Struc – intervju z urednikoma Črne skrinjice – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Dejan Koban, glavni in odgovorni urednik založbe Črna skrinjica.
Miha Maurič, urednik založbe Črna skrinjica.
Z njima se je pogovarjala Nežka Struc.
Intervju z Dejanom Kobanom, glavnim in odgovornim urednikom ter Miho Mauričem, urednikom nove založbe za poezijo, imenovane Črna skrinjica. Častni pokrovitelj/razumevajoč člen pogovora je bil bar Ježek na Kotnikovi ulici (hvala!).
Nežka Struc (NS): Ima ime založbe kak poseben pomen, zakaj Črna skrinjica?
Dejan Koban (DK): Črno skrinjico poznamo iz bolj temačnih in tragičnih novic črne kronike. Gre za predmet, ki ga ima vsako letalo in ki služi za detekcijo vzrokov njegovega strmoglavljenja. Črna skrinjica pa v svoji notranjosti sploh ni črna, je živo oranžna. Baje je dokazano, da se ta živo oranžna barva vidi tako v mestu, kot v gorah, v gozdu, kjerkoli. Ideja založbe Črna skrinjica je prišla ravno s tem namenom, da sami sebe že v začetku strmoglavimo in se potem mogoče sproti najdemo. Zakaj strmoglavimo? Zato, ker je na literarnem področju pri nas vedno manj pozornosti namenjene poeziji in pesnicam in pesnikom, še manj pa prvenkam. Pri Črni skrinjici smo se zavestno odločili za najtišji strel v koleno. Sami sebe smo obsodili na trnovo pot izdajanja zgolj in izključno poezije in knjig o poeziji.
Miha Maurič (MM): Tako kot se v črni skrinjici zberejo tisti podatki, ki so sicer izgubljeni, je hkrati to tudi skupek najbolj dragocenih informacij, ki pojasnjuje neko situacijo. Na podoben način dojemam poezijo. Kot nekaj, kar je sicer prikrito in nedirektno, kar nam na podzavestni ravni pojasnjuje svet in vse kar se okrog nas dogaja ter tisto, kar je v človeku najbolj dragocenega. Pri poeziji se to izriše podobno kot se v črni skrinjici ohrani najbolj dragocen podatek.
NS: Kakšna je začetna pozicija Črne skrinjice?
DK: Črna skrinjica ima svojo uredniško politiko, ki sestopa iz uredniškega mainstreama in pokriva tiste sledi, ki so manj vidljive in bolj zabrisane, za katere moraš iti malo dlje v gozd in malo bolj zagaziti po neprečesanih poteh. Ne glede na to, ali bodo to prve ali tretje knjige avtoric in avtorjev, gre pri vseh za posebne, zelo izklesane poetike, ki majčkeno štrlijo iz povprečja. To so neposredne pisave in neposredna razmišljanja, nebrzdani tokovi, ki udarijo direkt v glavo, ki se ne sprašujejo, ali so komu všeč ali ne.
V prvem letniku bodo izšle štiri knjige in vsi bodo prvenci. Že na začetku naše poti bomo izdali toliko prvencev, kot jih vse etablirane založbe skupaj izdajo v enem letu. Mislim, da je zelo pomembno, da se pozornost usmeri na tiste knjige, ki izidejo prvič. Ponavadi ima človek največ dela s tem, da se nekako prerine na literarni zemljevid.
NS: Kako to, da je založba osredotočena le na izdajanje poezije?
DK: Z Miho Mauričem sestavljava jedro te založbe in oba sva, kar se tiče ljubezni do sodobne literature, osredotočena predvsem na poezijo. Po drugi strani poezija dobiva vse manj pozornosti. Tudi založbe se je izogibajo. Celo na JAK naj bi zaprošali založnike, naj izdajajo več proze, ker naj bi bila bolj popularna od poezije. To se mi zdi škandalozno.
MM: Statistično preverljivo dejstvo je, da poezija postopoma izginja in, kar se tiče etabliranih založb v Sloveniji, umira na obroke. Mislim, da to ni posledica pomanjkanja bralstva, ampak lenobe ter neinteresa. Tiste redke založbe, ki izdajajo poezijo se v večini primerov za promocijo ne potrudijo prav zares in tudi za to ne, da bi knjige prišle do tistih bralcev, ki bi jih določena poezija dejansko zanimala. Črna skrinjica bo to vrzel zelo lepo zapolnila. In dokazala, da poezija, ki je sodobna in sveža, ki je nova, ki je drugačna, lahko nagovori tudi tiste ljudi, ki poezije sicer ne berejo.
DK: Da, mislim, da je Črna skrinjica kit za režo v oknu, da veter ne piha čez. Delali bomo na tem, da bomo kontinuirano izdajali dobre knjige, ki bodo imele skupen pečat Črne skrinjice, nek ta flow, nek skupen okus. Znotraj založbe pa bo vsaka knjiga zelo samostojna, zelo neodvisna, zelo izvirna. Verjameva, da bodo knjige naših avtoric in avtorjev dobile svojo pozornost in svoje bralstvo ter da bodo konec koncev tudi razprodane.
Že od samega začetka smo načrtovali majhne naklade (70 izvodov) in izvirno oblikovanje, ki ga je že za prvi dve knjigi odlična izvedla Jana Kumberger. Prepričan sem, da bo naša naklada čez dve leti premajhna. Lahko, da se bo povečala samo na 100 ali 110 izvodov in ne na 300. V Sloveniji je gotovo več kot 70 osebkov, ki bi knjige Črne skrinjice z užitkom brali. Ne bomo izdajali zgolj pesniških zbirk, ampak tudi poetično prozo, poetične romane ter poetične drame. Enkrat v prihodnosti bi želeli izdajati tudi strokovne, teoretične in esejistične knjige o poeziji.
NS: Kako bo potekalo financiranje založbe?
DK: Smo samostojna, neodvisna založba, ki se bo pri financiranju popolnoma oddaljila od državnega financiranja. Računamo na to, da bomo lahko preživeli z donacijami naših bralk in bralcev ter obiskovalk in obiskovalcev. Zato bomo v drugem letniku, ki bo prišel zelo kmalu, uvedli naročnine. Tisti podpornik, ki bo takoj naročil šest knjig, nam bo zagotovil neka sredstva, on pa bo čez leto prejemal knjige in na koncu zaradi naročnine plačal eno manj. S tem želimo pridobiti nek zagonski kapital, s katerim bomo knjige lahko začeli nemoteno izdelovati. Ko se bomo finančno okrepili, bomo lahko en del financiranja namenili našim, precej majhnim, honorarjem. Honorarji bodo najprej namenjeni pesnikom in pesnicam ter, seveda, oblikovalki, lektorjem in lektoricam. Enkrat v prihodnosti pa mogoče tudi nama z Miho. Če bo zanimanje vsaj približno normalno, bi ob malo manj kot polovici prodane naklade 70 izvodov, morali biti proračunsko toliko vzdržni, da lahko nadaljujemo s produkcijo knjig.
Veliko založb izdaja knjige za katere že vnaprej predvideva, da bodo bestsellerji. Mi tega ne bomo počeli. Kot glavni in odgovorni urednik sem vsem avtorjem in avtoricam Črne skrinjice že na začetku rekel, da njihove knjige ne bodo na prvih policah po Sloveniji in prodane v 5000 izvodih. Bodo pa kultne. Če se bo zgodilo, da bo neka zbirka ponatisnjena večkrat, bomo s presežnim denarjem naredili nove knjige in ufurali še dodatne naslove, ki bi jih izdali šele v naslednjem letniku.
NS: Zakaj se izogibate državnemu financiranju?
DK: Mislim, da so časi zelo primerni za zadružni način razmišljanja. Dobro je, da si ljudje med seboj pomagamo na različne načine. Črna skrinjica je upor establishmentu in pop kulturalizaciji slovenskega leposlovja, ki požira vse okrog. Zato se mora nujno pojaviti nek antipod. Cel kup ljudi je, ki odlično pišejo. (Zdaj se bom majčkeno razgovoril.) Že nekaj let preberem malodane vso poezijo, ki izide v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, se pravi poezijo narodov bivše Jugoslavije in moram reči, da je zaradi tega nezavidljivega malomarnega ravnanja, slovenska poezija produkcijsko in kvalitetno zelo padla. Hrvaška in srbska sta jo po aktualnosti in progresivnosti že zdavnaj prehiteli. Vzrok za naše capljanje in nedohajanje pa ni samo nefinanciranje države, ampak tudi medla uredniška politika.
MM: Predvsem ti to, da nisi financiran iz javnih sredstev, nudi avtonomijo in svobodo. Črna skrinjica se zagotovo ne bo nikoli in v ničemer prilagajala tržnim zahtevam. Etablirane založbe, ki so financirane s strani države, so se na neki točki prisiljene prilagajati in zato ne morejo sproducirati knjig, ki bi bile pred časom. Tisto, kar je prelomno, je zmeraj korak pred časom in tega si praktično nobena založba v Sloveniji ne upa predstavljati in izdajati. Preveč jih je strah, da od tega ne bodo imele zaslužka. Nam zaslužek ni bistven, ampak to, da pride do ljudi poezija, ki je drzna, dobra in progresivna. Da se financiranju prek javnih sredstev odpoveš vnaprej, ti nudi ravno to svobodo in avtonomijo, da lahko predstavljaš karkoli, za kar si v uredniškem svetu prepričan, da funkcionira.
DK: In kljub temu, da so razpisi vsako leto, ni garancije, da jih boš vedno dobil. So zelo nestanovitni. Založbe nismo ustanovili z mislijo, da je čez eno leto ne bo več, ampak da bo čez 30 let še vedno obstajala. Če računamo na razpis, ki ga čez dve leti dobimo, čez tri ga spet ne, čez pet spet, ja, kako naj delamo vmes? Zdi se mi, da te razpisi zasužnijo in kar je najhuje, v tebe kot urednika/založnika vsadijo negotovost, ki je pri izdajanju in urednikovanju knjig sigurno odveč.
NS: Na kakšen način sestavljate program, izbirate avtorje in avtorice in kako poteka delo z njimi?
DK: Izbiramo drzne pisave. Drzne v svoji poetiki in nepopustljivosti, četudi gre za neko intimno erotično pisavo. Pisava Črne skrinjice mora biti samosvoja, neozirajoča se na neke kanone, ki so v določenih sferah naše literature prevladujoči. Da te klofne in rukne, zareže svojo rano v tvojo kožo. To more izpolnjevati vsaka knjiga, ki je in bo v Črni skrinjici. Če ti ne primezi kri iz kože, ko jo bereš, jo je brezveze brat. Čisto brezveze.
Program sestavljava po eni strani zelo impulzivno in organsko. Ne tuhtava in tehtava predolgo. Na primer, Miha je predlagal Roka Korošča, ki je imel knjigo narejeno že precej časa, ampak ni imel založbe. Predolgo medenje pa ne pripelje nikamor drugam kot v normalno, zelo hitro gnitje. Če imaš ta zagon, če imaš to gonjo v sebi, jo moraš nujno dat ven. Zanj smo se odločili, ker ima drzno, nebrzdano in utrgano pisavo. Ko sva knjigo dobila v roke, sva jo dodobra pregledala, prevetrila in dodala še nekaj predlogov, s katerimi se je Rok povečini strinjal. Knjiga je stara sedem let in že takrat je imela spremno besedo, ki jo je spisal Tibor Hrs Pandur. Prosili smo ga, če jo lahko zdaj pregleda in dopolni. Pri vsaki knjigi Črne skrinjice bomo imeli spremne besede, za katere ni nujno, da knjigo vpenjajo v širši slovenski literarni prostor, ampak razmišljajo o pisavi, o impulzih, ki jih ta knjiga povzroči. Rokova knjiga ima dve spremni besedi, še novo, od Mihe.
MM: Mislim, da mora biti predvsem avtentično izrekanje in progresivna pisava. Delo z avtorji pa je zelo individualno. V Rokovem primeru je knjiga obstajalo že dolga leta. Midva sva jo samo uredniško pregledala ter dodala nekaj predlogov. Pri nastanku Uršine knjigi je Dejan kot urednik knjige zelo intenzivno sodeloval. Zato bi težko govorili o nekem splošnem pristopu, ki se ga držimo kot pijanec plota, gre za individualno izkušnjo z vsakim avtorjem posebej.
DK: V prvem letniku bodo izšli sami prvenci. Med njimi sta dva tako imenovana stara prvenca (Rok Korošec in Aja Zamolo) ter dva nova prvenca (Urša Majcen in Nela Poberžnik).
NS: Torej, v naslednjem letu imate v načrtu izdati te štiri knjige?
DK: V decembru 2021 smo izdali knjigi Roka Korošca, Rokopiss in Urše Majcen, Ekosistem tišine. V marcu 2022 bomo izdali še knjigi Aje Zamolo in Nele Poberžnik, ki bosta zaključili prvi letnik 2021. Nato začnemo z drugim letnikom. Prvi knjigi v drugem letniku bosta novi knjigi Karla Hmeljaka in Gregorja Kosija, potem pa bomo knjige izdajali na dva ali tri mesece, po enega ali dva nova naslova. Sledijo knjige Sergeja Harlamova, Pina Pograjca in Monike Vrečar. (In morda še kakšna.)
Naše knjige bodo vsebovale tudi določene likovne dele. Tako bo pri Karlu Hmeljaku, na primer. Nela Poberžnik bo v knjigi imela svoje lastne fotokolaže. Sergej Harlamov bo imel knjigo, ki se ji, po mojem, reče interaktivna slikanica za odrasle. Če boš knjigo želel do konca prebrati, boš z njo moral tudi kaj narediti, ali pa jo bo avtor že prej lastnoročno oplemenitil. Tako da dejansko ne visimo na eni špuri izdanjanja pesniških knjig, ki so sestavljene iz belega lista in imajo črne trakce besed, nanizanih eno za drugo. Ne, če mora kaj ven past, bo moralo tudi ven past, če se mora kaj strgat ali pa izpljunit, bomo pač popljuvali 100 izvodov. Seveda, če bo avtor to argumentiral in bova midva to sprejela.
MM: Specifika uredniške politike je tudi to, da prisluhnemo avtorjem in njihovim željam. Če imajo še nevem kako nore ali drzne ideje, ki bi jih druge založbe že v štartu zavrnile, ker je z njimi preveč dela in so prekompleksne, jih mi ne bomo. To nas zanima in nam je v izziv. Če bo nekaj argumentirano in če se bova o tem z Dejanom strinjala, bomo naredili vse za to, da bo knjiga izdana v skladu z željami. Mislim, da je premalo uredniške politike, ki bi avtorju dopuščala svobodo, da res naredi karkoli hoče.
DK: In žalostno je, da je tak način uredniške politike, ki dopušča avtorju to, da sploh pove, kaj bi rad, da se ima možnost argumentirati in da steče en dialog med njim in urednikom, dejansko izumrl. Občutek imam, da bo Črna skrinjica sčasoma postala azil za precej nore dogodivščine s področja izdajanja pesniških knjig.
NS: Zunanja podoba knjig založbe je že po dveh natisnjenih knjigah precej prepoznavna.
DK: Kar se tiče grafičnega oblikovanja sem že od začetka imel v mislih Jano Kumberger. Z njo smo dobro sodelovali že pri Ignoru. V sodelovanju s Srbskim kulturnim centrom Danilo Kiš in Ignorom, je oblikovala knjigo, kjer smo objavili avtorice in avtorje s področja bivše Jugoslavije, ki so gostovali na festivalu Ignor. Kasneje je oblikovala dva ali tri zvezke poezije s festivala Ignor. Pred kratkim je odlično oblikovala tudi tri knjige Karmine Šilec. Ko sem se z njo dobil za Črno skrinjico, sem ji povedal: »To je rokenrol, to je koncert, ti prideš, muzičarji gor na odru ti odšpilajo par pesmi in potem prideš do mize, nabaviš njihov album, majco, torbo, karkoli in to bi rad prenesel na poezijo.« Zdi se mi, da je pri izdajanju knjig premalo nekih celostnih, zaokroženih enot. Pri Črni skrinjici se s formatom prilagajamo posamičnim knjigam glede na njihovo odprtost, zaprtost, introvertnost, ekstrovertnost, se pravi glede na to, ali je ta poezija malo bolj zaprta, malo bolj intimna, malo bolj zagozdena v človeka, ki jo piše. Zato je Črna skrinjica od Urše Majcen, njen Ekosistem tišine, tako malo knjiga, kvadratasta. Od Roka knjiga je navaden A5 format, zato ker ima daljše in malo bolj nabite pesmi, ki že takoj potrebujejo malo več odprtosti.
Tudi zunanja podoba knjig je zelo specifična. Gre za pregiban in trd lepljen papir, karton, 350g, (skoraj) brez česar koli na sebi. Vse naslovnice bodo črne, vendar različnih formatov. Delamo neko sestavljanko, kot neke čudaške puzzle. Seveda bomo gledali na to, da se bomo vsaki knjigi posvetili individualno, v fizičnem in oblikovnem smislu, glede na njihovo poetiko. To Jana Kumberger kot izjemna oblikovalka obvlada. Verjetno tudi zato, ker še posebej uživa v oblikovanju glasbenih albumov in knjig. Zdi se mi, da je v Sloveniji zelo malo oblikovalk in oblikovalcev, ki si strastno želijo oblikovati knjige.
MM: Mislim, da je prednost tudi to, da je Jana zelo dobra bralka. To je predpogoj za oblikovanje, ki res funkcionira in Jana pri čisto vsaki knjigi najde neko specifiko, ki jo lahko vizualno reprezentira in se zelo lepo sklada z vsebino in z jezikom, ki ga ta poezija uporablja. Mislim, da jo to dela toliko odlično. Ne samo njena sposobnost oblikovanja in vizualna znanja, ampak tudi to, da zelo natančno in samosvoje interpretira ter bere poezijo.
NS: Broške, znamke, prtički, stari filigran? Oziroma, opazila sem, da imate na voljo tudi merč – torbe, broške in majice.
DK: Upam, da se s Črno skrinjico ne bo dogajalo to kar se včasih na koncertih in da ljudje ne bodo prišli poslušat poezije, potem pa kupili samo torbo in broško. Mislim, da se to sicer ne bo zgodilo, ker gre le za drugo strukturo fenov. Promocije knjig nameravamo organizirati večkrat, ker je dokazano, da bralke in bralci precej lažje kupujejo knjige, ko so v osebnem stiku z avtorico oziroma avtorjem. Tako knjige, kot broške, torbe in majice, je oblikovala Jana Kumberger. Majice in torbe je natisnila Nina Hribernik v Metatisku, skupnostni sitotiskarni na Metelkovi.
Moram poudariti, da imam te torbe in majice rad, ampak jih nimam veliko. Kupujem si samo črne majice, pa od Kikiriki, Nine Farič, imam že stiri enake. Črno skrinjico sem izkoristil kot priložnost, da dobim majice z verzi. Ampak upajmo, da jih bo tudi kdo drug kupil.
MM: Majice smo primarno dali delat zato, da se boš ti lahko oblekel.
DK: Tako kot dihanje, je tudi korupcija ena primarnih človekovih lastnosti in mislim, da je bolje, da sem koruptiven pri majicah, kot pa da bi po Ljubljani kradel sefe.
NS: Torej, veliko stvari smo povedali o tem, kako izgleda Črna skrinjica od zunaj in od znotraj in vse naokrog. Za konec lahko rečem, da je fino, da ljudi soočimo s tem, da bodo založbo morali podpirat. Oziroma, da je pomembno, da jo podpirajo.
DK: Ja, predvsem je fora Črne skrinjice v tem, da je to neke vrste, mogoče ne fizična, ampak mentalna zadruga. Ljudje se morajo zavedati, da se s sodelovanjem in solidarnostjo lahko marsikaj pospeši, ali pa sploh začne.
Prva predstavitev Črne skrinjice je potekala 29. 12. 2021 v Channel Zero, kjer sta svoji knjigi predstavljala Rok Korošec (Rokopiss) in Urša Majcen (Ekosistem tišine). Naslednja predstavitev knjig bo potekala 29. 3. 2022, pravtako v Channel Zero. Ob 19.00 uri bosta svoji knjigi predstavljali Aja Zamolo (Nenaključno) in Nela Poberžnik (Zrklozob).
