Zbirka zvočnih grafitov

Dejan Koban je rojen leta 1979. Prvi spomin mu seže dve leti kasneje, ko je babico cukal za sive lase, da bi jo oživel. Neuspešno. Ne da bi sam vedel, je med začetniki kramparske poezije, ustanovil pa je tudi, ponovno nevede, umetniško diabolično gibanje Kobanizem. Godi mu, da se nekateri ljudje preveč ukvarjajo z njim. Sam se jim rad tudi sladko maščuje. Sicer je ustanovitelj neformalne umetniške zadruge Ignor. Pri Sončnicah, knjigah, ki jih izdaja Hiša poezije, vsako leto izbere enega od petih naslovov. Veliko poezije prebira v živo, na Facebooku. Na živce mu gredo avtorske pravice. Tiste, ki se jih oklepajo kot pijanec plota, ima za neizvirne pesnice in pesnice, ki se bojijo, da bi izgubili vse – verjetno so navdih že zdavnaj. Izdal je naslednje knjige poezije: Tebi (1997), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov, oziroma kjer so žirafe resen prometni problem (2016), Klastrfak (2020), najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020) in Mehanizem alge – nabrane pesmi (v pripravi). Svojo poezijo kriči v bendu nevemnevem. Ponosen je na edino nagrado, ki jo je in bo prejel, kovano vrtnico za naziv Vitez poezije 2016. Rad veliko govori, vendar v vedno manjših krogih ljudi, ki jim lahko še sploh zaupa.