David Bedrač – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
David Bedrač o poslanih pesmih
Te pesmi so nastajale iz stiske, iz občutka, da se je jezik zgulil do konca – da je poezija nekaj, kar je mrtvo. Zgolj nepotreben mrlič, ki zaudarja iz literarne krste v sodobni čas in prostor …
Tako sem pričel postopoma reducirati sicer mnogo daljše pesmi; jim odvzemati življenje, jih rezati, krčiti, jih ubijati, moriti, potem pa žreti njihove črke, ločila – in praznega, belega prostora izven najinega vesolja je bilo vse več in več …
Šele ko sem “ubil” pesem in sebe, sem jo ugledal: prostorno poezijo, ki se v tišini blešči na tihi konici časa …
Šššš …
***
ŠŠŠŠ
(izbrane pesmi tišine)
Kakšen dolgčas
Neka pesnica
je potegnila svojo roko po koprivah,
da so se ji stisnile pesniške žleze,
potem še jezik,
in so ji usta otekla
v tiho odejo*.
Potem se je pokrila z njo,
ko je legla na verze
in jih s telesom podčrtala:
Kakšen dolgčas!
V odmaknjenosti.
V bližini.
In vmes …
Najlepše, je rekla,
je pri zobozdravniku,
ko nam izpuli belo kitaro
iz zastrunjenih dlesni.
*idejo
***
Arhitekt ljubezni
Če bi bilo mačka, bi drugače dihalo.
Ležalo bi, zleknjeno čez politiko.
Izpod repa bi se oglašale novice:
njena TV-dlaka, internet v tacah.
Zlomilo bi čips prostora, na vsaki strani.
Zazehalo. Spalo. Jedlo drobtine kruha,
v katerih leži draga elektrika.
Položnice bi bile sladkega okusa.
Številke odpovedane. S tačkami
bi krožilo po vrhu sobe. Mijav!
V košarici bi ležale dlake,
na zemljevidu bi tekla voda,
vanj bi si mačkica namakala gobček.
V smrčku bi bil vonj vseh kontinentov.
Če bi bilo mačka, bi bilo pokrito
z najbolj črno marmelado dlak.
Česalo bi se. Se lizalo. Se rahljalo
v popoldnevu gostega sonca –
tam nekje bi stale propadajoče hiše
z vlažnimi kletmi, ki dišijo po smrti.
Če bi bilo po mačje,
bi ležalo na obzidju neba
in nikomur ne bi bilo mar za arhitekta,
ki je nekoč ustvaril ljubezen.
***
Spomin na pesem
Spomin na pesem je tu.
Še vedno je tu…
Pravkar kot flegmatičen mladenič
leži v visoki travi
in meri razdaljo –
od najvišje trave
do najbednejše zvezde;
čeprav, se razume, ne verjame
ne v zvezde in ne v trave.
In tudi to ležanje je zanj le izmišljena matematična ploskev.
***
Smo tu
Čeprav spreminjamo prostore:
sobe, hodnike in strme pečine,
smo ves čas tu,
zaprti pod pokrovom glave.
In se bojimo trenutka,
ko ptica ne bo kljunila v nobeno smer več
in ko nas bo preplavil težki pesniški signal:
to je pesem,
ki ne zmore nikamor,
to je pesem zaprtih verzov,
ki se je do smrti
prebodla s piko.
***
Postmoderna abeceda
Naj ti povem,
da je potica zvita sama v sebe,
kot ujeta duša oreha,
preden je postal model vesolja.
Naj ti povem,
vesolje obstaja samo zaradi snežakov;
kot beli zobje vesolja so,
ko se nasmeji
in pregrizne mrzlo reko
v sebi.
Naj ti povem,
videl sem zgradbo,
ki se je zapičila v skorjo neba –
in zdaj ne popusti
(ne zgradba ne skorja)
le ptice rahljajo trenutek
kot postmoderna žarnica,
ki jo odvijajo iz knjige.
***
Šššš
Pridite,
skrijmo se pod velikanko rjuho!
Šššš,
tiho!
Nekdo šteje do neskončno,
ko bo končal,
nas bo prišel iskat …
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
