/ 

Meje pandemije

David Bandelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Članek je izšel tudi v avgustovski številki Kraljev ulice.

Približno poldrugo leto se človeštvo bolj ali manj konstantno spopada s pandemijo koronavirusa, z vsemi posledicami, ki jih slednja prinaša.

Niti v najhujšem znanstvenofantastičnem filmu nismo pred tem časom pričakovali, da bomo deležni ukrepov, kakršni so nepretrgano nošenje kirurških in podobnih zaščitnih mask, policijske ure ali omejitve svobode gibanja. Taki in podobni ukrepi so pa po poldrugem letu lahko že deležni post facta refleksije, za katero je vredno obujati nekaj spominov, ki bi nam omogočili budno spremljanje možnega razvoja strategije spopadanja z virusom in njene učinkovitosti.

Prihajam z območja, ki stoji na robu dveh svetov ali na njunem stičišču. Gorica, mesto, v katerem živim (in ki je ozemeljsko v Italiji), in njena mlajša sestra Nova Gorica, sta pandemijo doživljali v različnih okoliščinah, toda s tako travmatsko izkušnjo, za katero je vredno podati nekaj besed.

Marca 2020, ob razsajanju virusa po Evropi, še posebej pa po Italiji, se je tik pred lastnim odstopom slovenska vlada, ki ji je takrat načeloval Marjan Šarec, odločila, da na vrat na nos, tako rekoč – od danes do jutri, zapre vse mejne prehode med Slovenijo in Italijo.

Vse do maja meseca smo se tako prebivalci somestja in obmejnih področij soočali z enim najbolj restriktivnih zaprtij meje nasploh. Še celo simbolni trg Evrope / Transalpina, ki stoji na presečišču mest – skupnem trgu (ki je tako skupen, da se upravi nista še zedinili o njegovem imenu …) – je zapirala dobro utrjena ograja, kjer so se dnevno, ob vseh urah sorodniki, znanci, celo razklane družine in prijatelji, srečevali kot med uro pogovorov v zaporu. Ironija usode: Nova Gorica in Gorica sta kot kandidatki za evropsko prestolnico kulture leta 2025 v letu 2020 pričakovali odgovor pristojne komisije, ki o tem odloča …

Čez poletje 2020 se je situacija nekako normalizirala, meje so se ponovno odprle, pregrade so padle, z drugim valom epidemije pa se je vse ponovno zaostrilo. Tokrat meje niso bile več fizično zaprte s pregradami, ograjami in nasipi, ampak z odloki in dekreti, ki so sicer dopuščali nekaj izjem. Prebivalcem, ki niso bili del teh izjem, v glavnem vezanih na službene ali dvolastniške obveznosti, pa je bil prehod meje dejansko onemogočen. Čeprav brez večjih nadzorov, ki bi povečali v ljudeh občutek ogroženosti in grožnje, so se državljani obeh držav bolj ali manj držali pravil. Vemo pa, da so politične odločitve še daleč od realnega življenja ljudi. Meja je nevidna črta, ki ji včasih narava zmore kljubovati. Vseh prehodov meje dejansko ni bilo moč nadzorovati niti v času, ko so bile barikade postavljene fizično. Kdor hoče, najde pot, se glasi pregovor. In v takem primeru, se je tudi marsikdo odločil, da bo zavestno kršil pravila, ki so bila skregana z zdravo pametjo: v milijonskih mestih so ljudje prosto krožili, v somestju, ki skupaj ne šteje niti 80.000 prebivalcev, pa smo bili eni ločeni od drugih. Normalno ozaveščen človek vidi, da tak ukrep ni bil primeren ne z zdravstvenega ne s psihološkega vidika. A politični mlini meljejo izjemno počasi. Šele v letošnji pozni pomladi je – po nareku Evrope – prišlo do sprostitve, ko je bil ljudem, ki prebivajo na obmejnem območju, dovoljen prost prehod do 60 km radija od doma. Mimogrede … med tem časom sta Gorica in Nova Gorica bili izbrani za EPK leta 2025, vsem omejitvam v brk. Morda sta v tem trenutku Rim in Ljubljana končno uvidela, da imata na svojih obrobjih somestje, ki lahko brez političnih implikacij priča o možni evropski bivanjski integraciji v bližnji in daljni prihodnosti, kar postaja počasi cilj, ki ga bo od (in ne do!) leta 2025 treba doseči.

Daleč od tega, da bi vrednotil početje obeh (ali štirih …) vlad, ki so se v Italiji in Sloveniji zvrstile od začetka pandemije do danes (Contejeva in Draghijeva v Italiji ter Šarčeva in Janševa v Sloveniji), vendar meje pandemije so se najbolj pokazale prav v oddaljenosti, ki jo centralna politika ima do realnosti, ki jo upravlja. Meriti vse z istimi vatli ni vedno najbolj enakopravna rešitev, treba je tudi uvideti in razumeti specifiko prostorov, okolij in družbene vpetosti slednjih. Če za Rim kot velemesto lahko veljajo določeni restriktivni ukrepi, isti v Ljubljani ne bodo imeli učinka; za kakšne manjše realnosti, kot je npr. somestje Gorice in Nove Gorice ali celo kakšna osamljena gorska vasica, pa bodo videti v najboljšem primeru smešni, v najslabšem pa neumni.

Atavistični in naravni strah, ki nas je zajel na začetku pandemije, je bil najprej vezan na zdravstveno stanje posameznika ali napredovanje bolezni. V letu dni je spremenil svojo namembnost. Večino ljudi je postalo strah ukrepov, izolacije ali kazni. Pravil se povečini ne držimo več zaradi zdravja, temveč zaradi bojazni pred kaznijo. Prav tako pa se tudi cepilna ozaveščenost ljudi, ki bi morala sloneti na svobodni in odgovorni izbiri, osredotoča na t.i. Green pass, se pravi na možnost gibanja oz. na dejstvo, da se s cepilnim potnim listom lahko svobodno premikamo po globalnem prostoru. Tudi cepljenje ne postaja več stvar zdravja, temveč osebne svobode.

Vse to še enkrat kaže na največje meje te pandemije, ki je prerasla v politični, ne le zdravstveni, problem in ponovno pokazala, kako je kralj nag.

Kako se bo vse to zaključilo, seveda ne vemo. A če je v literaturi nezavedna možnost uresničenja realnosti, me spomin vleče na pesem Il re è nudo (Kralj je nag) italijanskega pesnika, literarnega zgodovinarja in posrednika med slovensko in italijansko literaturo Arnalda Bressana (1933 – 1996), iz njegovega cikla Breviario (Brevir), ki ga je med drugim mojstrsko uglasbil Pavle Merkù. Ne tvegam hipotez, a vsak lahko uvidi pretresljivo podobo sveta, v katerem bivamo:

Deček iz pravljice,
ob poznavanju svoje vloge,
ko je videl, da je bil Kralj nag,
je ves vesel in prazničen vzkliknil:
»Kralj je nag!«
A so ga linčali.
Tudi dvorjani so bili namreč nagi. (prev. D.B.)

   

 

       

   
  
David Bandelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
O avtorju
David Bandelj (1978) je slovenski pesnik, literarni zgodovinar in zborovodja. Poezija: Klic iz nadzemlja (2000), Razprti svetovi (2006), Rod lepe Vide – Antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji 1945-2007 (soavtor, 2009), Enajst let in pol tišine (2020). Strokovna monografija: Razbiranja žarišča: razmišljanja o meji in in literaturi (2008).