Cvetka Bevc – pesmomat – izbrane pesme

Alba za ptice

  

Bivamo po milosti ptic,
ki so nam odstopile svoja gnezda,
še topla od kril.

Zato se ne bojim leteti.

Strah me je le zgodovine,
ki beleži sestreljena letala
natančneje od ptičjih padcev
in briše iz spomina vladarice sveta.

Ptice pred prvim poletom učijo
govoriti svoje otroke
besedo zemlja,
da jim lahko razkažejo nebo.

V pogledu iz višav smo ljudje majhni.
Iz oblakov gradimo hiše za ranjene ptice
kot domove za naše izgubljene sanje,
selimo jih med zvezdami
kot šotore nomadskega plemena
po puščavi, posejani s prividi
krilatih bitij iz peska.
In v pogledu iz njihovih oči
iščemo opornike za dušo v vodnjaku,
ker je že zdavnaj presahnila voda.

Ena sama ptičja solza
lahko za vedno odžeja človeka.
Samo zrna mora natrositi na okensko polico
brez misli, da bo storjeno povrnjeno.

Vedno znova poskušam nahraniti ptice,
orjem na nebu, sejem v vodi,
žanjem skale, kamne, pesek,
kolobarim med ptičjim ščebetom
in jemljem puhasti smeh kot plačilo
za trud. Ali kot drobtine upanja.

Da je življenje le učna doba o tem,
kako se roditi v ptičje srce.

  

*** 

 

Konj, ki je preplaval morje

   

Konj, ki je preplaval morje,
ne more biti samo zgodba nekega jutra.
Iz pene vodovja sem ga priklicala,
da je lahko iz mojih rok jedel sonce
in mi pomagal sestaviti svet.

Zakaj me prepričuje, da je žalost njegov poklic
in da je pred prvim korakom na pot poslal nož,
ki se je odlepil od njegovih reber.
Prestregla sem rezilo, da ga shranim v pesek,
moje oči ne smejo postati okno,
umazano od viharjev, soli in dežja.

Pesek je mojster minevanja,
večno ga lahko presipam med rokami
in prelisičim čas. In čas me je naučil upati.
Da iz pogleda konja lahko izbrišem umiranje.
Samo zaspal bo in jaz bom za naju oba
vedno znova lovila iste sanje smrti,
da bodo postale melodija, ki nikoli ne izzveni.

Potem ne bo več pomembno,
da so belega konja davno nazaj
osedlala divja ljudstva vzhoda,
uglasila njegov topot z žvenketom mečev
in s kriki tistih, ki so hoteli živeti.
Ni z njimi zaman posedal ob vodi
in jim pripovedoval zgodb o tem,
kako so jih nekoč spočele ribe.
Da zato sredi vojne spregovorijo v jeziku rož
in oživijo v spominu skrivnosti trav,
ki so ovenele, še preden jih je použil kot mano,
nabrano v odsevu lune na morski gladini.

In ko zdaj polaga glavo v moje naročje,
ne čaka na moje solze. Ali radost,
ker sem nevede zajezdila pozabo.
Le zahrza tišje od tišine.
Vsako početje nenadoma postane slepilo,
da obstajamo. On. Jaz. In še kdo.

A v budnosti njegove sape je več kot ukaz.
Vem, moram ga izpustiti v smrt,
brez slovesa sprejeti slovo,
da bo nazadnje zaplaval do obale,
kjer mu bo njegov krilati brat zapel pesem
o konju, ki je preplaval morje.

   

*** 

   

Aresova tožba

   

Laž je, da sem se rodil nesmrten.
Božanska Hera me je pridelala po strani,
v jezi na moža je ovila noge okoli vojaka,
ko je dvignil meč proti nebu in preklel Boga.

Najprej sem moral ubiti očeta,
da sem lahko pil krvavo mleko.
In sem v zvezdah uzrl veličastje bitk
še pred branjem prve knjige, ki slavi zmago.
Iz drobovja poražencev sem za kakšen meter
narasel v pohlep volkov in strup zelene žolne.

Potem ni bilo težko postati večen.

Težje je zdaj meni, Aresu, umreti,
čeprav sem utrujen od bivanja vsedno bolj.
Obseda me želja, da v meni zraste otroštvo,
in bi lahko objel staranje. In konec poti.
A ne poznam spominov otroka.

Napisal sem knjigo, zasadil drevesa,
zaplodil sem sinov brez števila.
Naredil sem vse kot človek in kot bog.
Ali to za mojo smrt ni dovolj?

Moji sinovi so svet razdelili tolikokrat,
da se ne spomnim njegovega začetka.
Moram čutiti ponos, prerasli so mojo slo,
njihovi vnuki vedo o vojni več kot jaz.
Pa me ne morejo ubiti. Hromi jih čast.
In strah, da me ne bodo mogli pokopati.
Ni je zemlje, ni vode in ni ognja.
nNičesar ni, kar bi lahko nosilo moje skrivnosti.

Brez miru zrem še na sključenega moža,
ki praska mojo tožbo na steno svojega zapora
le zato, da bi pozabil, da sem bil povsod
in da sva po zavezi umorjenih več kot pobratima.
Kar naj moli za nebo brez zvezd,
kjer je najina usoda zapisana.

In naj potrpežljivo čaka, da ujame besedo
za tiste, ki so me poznali in me uspeli pozabiti.

A prav tu se skriva moč, močnejša od moči.
Vem, po kapljah bom izginjal, se vračal k materi,
da bo lahko rojevala pesek minevanja.
Ko ne bom več niti spomin, bom ugasnil z upanjem,
da meni nikoli ni bilo in ne bo enakega.

   

       

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist