/ 

Psihiatrija je legalni zločin

Črtomir Clonsky – Andraž Rožman – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Črtomir Clonsky, pesnik, pisatelj in dramatik.

Z njim se je pogovarjal Andraž Rožman.

Črtomir Clonsky je izkušen pesnik in pisatelj. Objavil je dve pesniški zbirki, pripravljeno ima tudi tretjo, napisal je še roman, dramo, številne črtice, aforizme in še marsikaj, a se ne označuje za pisatelja niti pesnika, ampak za pisuna in stihoklepca. »Nisem sofisticiran pesnik in nikoli ne bom dobil kakšne nagrade. Pišem iz dolgčasa in užitka, da ljudi zabavam,« pravi pesnik in pisatelj, ki velikokrat tematizira stiske človeka v nevzdržnem kapitalističnem svetu, še posebno na psihiatriji, ki je tudi njemu prinesla veliko nasilja in stigme. Pravi, da je psihiatrija legalni zločin in da hoče nanjo pozabiti.

Nenazadnje se s to tematiko ukvarja v romanu Psihiatrična država na sončni strani Alp, ki še čaka na izid. Kljub temu o psihiatriji ne želi preveč govoriti. Od nekdaj je bil panker. Pravi, da je pank poet slovenske diaspore, napisal pa je tudi besedilo za pesem Dekle izza zamreženega okna skupine Niet. Zelo dobro ga poznajo bralke in bralci Kraljev ulice, kjer objavlja že vrsto let. Danes Clonsky živi v enem od posebnih zavodov, ki se po Evropi (v skladu z mednarodnimi konvencijami) zaradi nehumanih življenjskih razmer zapirajo, a ne tudi v Sloveniji.

Kakšen vonj imajo prve spomladanske trobentice, o katerih pojejo Nieti v pesmi, ki ste jo napisali vi?

Spomladanske trobentice nimajo vonja. To pesem, Dekle iz zamreženega okna, sem napisal v devetdesetih letih. Inspiracijo sem našel v punci na zaprtem oddelku. To pesem igra skupina Niet. Igor Drnovšek me je vprašal, ali bi jo dal za album Trinajst. Pesem se je vrtela na radiu, na televiziji.

    

Zakaj potem vonj po prvih pomladnih trobenticah, če ni vonja?

Še sam ne vem, kaj pomeni ta metaforika. Ne moreš vdihavati življenja, če si na zaprtem oddelku. Punca me je gledala iz zaprtega oddelka v Polju, ko sem šel mimo. To je bilo dekle izza zamreženega okna.

   

Je ona vas gledala skozi rešetko ali vi njo?

Nimam odgovora. Pod psevdonimom Clonsky sem napisal dve pesniški zbirki. Imam materiala še za tretjo. Napisal sem roman Psihiatrična država na sončni strani Alp, zmes znanstvene fantastike in fikcije. Še dramo Bolnišnica na koncu mesta sem napisal.

  

Sta bili pesniški zbirki izdani?

Prijavljeni sta v NUK-u, izdal sem ju v samozaložbi. Za eno zbirko je spremno besedo napisal Valter Gorenc, za drugo pa Dejan Koban, ki sem mu hvaležen, ker me je večkrat povabil na Mlade rime, da sem tam vice klatil in so se ljudje smejali. Zase pravim, da sem stihoklepec in pisun. Svoje umotvore sem tam bral, da so se ljudje krohotali, saj nisem sofisticiran pesnik in nikoli ne bom dobil kakšne nagrade. Pišem iz dolgčasa in užitka, da ljudi zabavam. Slovenci imamo smisel za samohumor, tako kot je že Miličinski pisal v Butalcih. Sicer nisem ciničen in sarkastičen, na Mladih rimah pa sem bil malo.

 

Skozi svoje pesmi in nastope pripovedujete tudi neko resnico. Kakšna je?

Dejan Koban je napisal, da sem še poslednji pankerski Mohikanec v Ljubljani, čeprav se nisem oblačil tako, na koncerte sem pa hodil. Nazadnje sem bil na Panrktih leta 1987. Nisem pa na sestanke hodil. Imeli smo bend v garaži. Akorde sem znal, ritma nisem znal držati. Besedila sem prispeval. Takrat sem imel zapisanih kakšnih deset pesem.

  

Kje lahko bralci in bralke preberejo vaše pesmi?

Naj mi pošljejo mail in jim jih bom poslal, samo naj jih ne zlorabljajo in objavljajo. V Kraljih ulice objavljam pamflet in aforizme v rubriki Imam svoje mnenje, pa se z njim ne strinjam, pa kakšno pesem mi tudi objavijo. Kralji ulice so dobra revija. Imam okoli 70 aforizmov. Pisati sem začel pri tridesetih letih. Kolega mi je naredil fanzine, Valter Gorenc mi jih je pomagal delati pod psevdonimom Clonsky Kalašnikov. Najprej je bila kratka verzija Psihiatrične države na sončni strani Alp, potem sem dodajal in je prišlo 50 strani. Pišem o političnem totalitarizmu, psihiatrih, stvorih, klonih, androidih, bunkah, volkodlakih, pankerjih, demokraciji… V zgodbi so štiri države: Raj, Utopija, Psihiatrična država in Đihad. Na koncu Psihiatrična država razpade in spet zavlada demokracija.

   

Verjamete, da bo psihiatrična država res kdaj razpadla?

Ne, ne bo. Psihiatri delajo kolateralno škodo. Psihiatrija je legalen zločin. Življenje mi je na glavo obrnilo, ko so me hospitalizirali. Dva dni sem ležal depresiven. Odpeljali so me v Polje, kjer sem dobil injekcijo. Ne vem, kakšne injekcije sem dobil, spomnim pa se, da sem tehtal le kakšnih 40 kilogramov. Trpel sem Kristusove muke. V glavi se mi je vrtelo, kot bi bil pijan, suha usta, oči pečejo. Strup. Grozen strup. Kot bi bil politični zapornik, star sem bil 19 let. Ne vem, mogoče je bil pa fotr pri Udbi. Zaradi injekcije sem plešast in ne morem jokati.

   

Ne morete jokati?

Pri 17 sem še jokal, zdaj ne morem več. Eni pankerici sem povedal, da mi solze tečejo iz oči v ušesa. Suze mi teku u uši. Ta izjava je potem prišla do reške skupine Paraf. Osebno jih nisem poznal. Pankerji so se poznali in izmenjavali ideje. Verjetno je to tako prišlo do njih. Fanzine sem delal že v osemdesetih. Takrat še ni bilo računalnikov, pa smo vsebino fotokopirali, prepisovali in prepisovali. Hvaležen sem Matjažu Voglarju, da mi je naredil prvi fanzine. Na psihiatriji sem začel kaditi in piti kavo. Rad spijem kakšno pivo in malo terana. Prej sem sovražil cigarete in tudi pil nisem.

   

Zakaj ste ravno na psihiatriji začeli piti in kaditi?

Uničen sem bil. Psihiatri so me poklicali k sebi in me vprašali, kako sem, jaz pa niti nisem mogel govoriti. Zaradi strupov, ki so mi jih dali, sem se tako počutil. En mesec sem dobival po tri injekcije na dan, 90 strupenih injekcij je to. Nevaren za državno varnost nisem bil… Imam ideje še za druge knjige. Pozabljam, zato si moram sproti zapisati. Včasih dobim idejo v gostilni in pišem kar na račune. Blokec nosim s sabo, računalnika pa nimam. Je pa računalnik v zavodu, kjer živim, tako da lahko pošiljam maile.

  

Psihiatrija je legalen zločin?

Seveda, kaj pa drugega. Če bi imel denar in stanovanje, bi že skrbel zase. Da nisem bil v službi, mi govorijo. Saj so me tako zajebali, da so me registrirali kot invalida in mi niso dali službe za redno delovno dobo. Psihiatrija je po vsem svetu, naša je pa kot kakšna ukrajinsko-ruska. Včasih so policaji vlačili ljudi v Polje.

  

Se vam je na psihiatriji zgodilo kaj dobrega?

Kaki dobrega… Kolikokrat so me pa nabutali… Težil sem za ogenj, da bi si prižgal cigareto, pa so me zaprli v kletko. Hočem se pogovarjati z normalnimi ljudmi in pozabiti na norišnico. Vprašajte me raje kaj o knjigah ali o mojih starših. Napišite, da sem se se kar dobro imel pri vojakih v JLA, kamor sem moral po srednji šoli. Najprej so rekli, da bom šel za oficirja, a potem sem bil navaden vojak. Nič hudega mi ni bilo. V mesto smo hodili in smešne stvari so se dogajale.

  

Kakšno umetniško ime uporabljate danes?

Črtomir Clonsky.

  

Pa Kalašnikov?

Kalašnikov sem bil včasih. Zdaj sem kar Črtomir Clonsky. Črtomir je prvi pokristjanjen junak v Krstu pri Savici, jaz sem pa Clonsky, prvi slovenski klon. Govorim o umetnih ljudeh, to, kar dela vsaka večja država. A pravijo, da bluzim.

  

Povejte še kaj o vašem romanu Psihiatrična država.

Preveč je zgoščen in suhoparen. Nisem Drago Jančar, ne znam tako dobro metaforično in stilsko pisati. Zadnikar je rekel, da je roman zgoščen. Postmoderen. Sodobni bralec nima časa brat. Poslal sem jo na založbe, pa mi sploh niso odgovorili.

  

Nove izraze uvajate v romanu…

Jokulator na primer. Za to sem slišal na Radiu Študent. Jokulator je naprava… Ne vem, kaj pomeni, se ne spomnim, preberite knjigo, pa boste videli, kaj pomeni. Verjetno je to elektromagnetna naprava, ki vpliva na tvoje možgane ali ti naredi tumor v glavi. To psihiatri lahko delajo. Ta roman je negativna utopija, znanstvena fantastika.

 

Kako ste dobili vzdevek Kalašnikov? V vojski?

Ne, kasneje. Ampak je bila še Jugoslavija. Ne me o tem spraševati.

  

O čem želite, naj vas sprašujem?

O starših. Če bi imel denar, bi najel detektiva, da bi mi našel identiteto. Imel sem svetle lase, ne vem, kako to, da imam zdaj temne. Znam kakšnih 20 švedskih besed, sumim, da sem od tam. Lahko da so me res ukradli.

  

Vaša identiteta je tudi, da ste pisatelj.

Pisatelj ravno nisem. Sem pisun in stihoklepec. To sem postal relativno pozno. Morda je pa res v vsaki stvari nekaj dobrega, saj ne bi napisal knjige Psihiatrična država na sončni strani Alp, če ne bi bil v Polju zaprt in maltretiran. Psihiatrom bi predlagal, naj sami spijejo kakšen akineton in moneten, potem bodo pa videli, ali bodo lahko hodili v službo in lovili shizofrenike. V Kraljih ulice sem napisal: Psihiatri imajo Radovana Karađića v Haagu, pacienti pa Nobelovega nagrajenca Johna Nasha.

  

Zakaj želite, da vas sprašujem o vaši družini?

Ker je razbita in sploh ne vem, ali sta oče in mama res moja starša.

  

Veliko razmišljate o tem?

Sekiram se zaradi tega.

  

Kaj zdaj pišete?

Imam že dovolj materiala za tretjo pesniško zbirko, nisem tako produktiven kot drugi. Moral bom počakati, da dobim računalnik in printer. Sam bom natisnil zbirko in jo šel prijaviti v NUK.

  

Bi si želeli založnika?

Pesmi so preslabe, da bi jih objavili. V Mentorju so mi jih sicer nekajkrat objavili. Napisal sem tudi kratke zgodbe, ki so bile objavljene v Literarnem nocturnu leta 2020.

  

Objavili ste dve pesniški zbirki, roman, dramo, kratke zgodbe… Pa pravite, da niste pisatelj.

Drama je tudi bolj zanič… Nisem pisatelj, nisem registriran v Penu. Ideje imam za naprej. Ko sem bil na Šentu, mi je šla po glavi levičarska knjiga Kaj naj bi tovariši storili?

  

Iz kje črpate?

Usedem se v gostilno, spijem en pirček in si zapisujem na račun. Tako si delam zaznamke. Ko sem imel računalnik, sem tipkal na računalnik, čeprav slabo tipkam, pa lektorirati ne znam.

  

Ampak v romanu Psihiatrična država ni veliko napak …

So, tipkarske.

  

Kdo pa ne dela tipkarskih napak?

Pa namerno sem pisal samostalnike z veliko začetnico, tako kot v nemščini, na primer Pacient in Psihiater. Podobno, kot je pisal Orwell.

  

Verjetno ste razmišljali, kaj bi želeli z romanom sporočiti?

Lahko se derem in z glavo butam v zid, pa se ne bo nič spremenilo. Ker nimam vpliva ne na politike ne na zdravnike.

  

Zakaj ste začeli pisati?

Ne vem. Ideje so kar prihajale. Začel sem jih zapisovati in sestavljati besedila. Zaradi denarja tega nisem delal. Ampak bi mi prav prišlo, če bi dobil honorar, saj sem se navlekel na cigarete. Za cigarete sicer koga nažicam. V Avstriji imajo stanovanjsko skupine in dobijo 1000 evrov na mesec, pa še snažilko imajo.

  

Ste že kdaj dobili honorar za svojo poezijo in prozo?

V Mentorju in na Literarnem nocturno sem dobil, a malo. Praktično nisem dobil nič. Tristo evrov sem dobil za pesem od Nietov, od Sazasa. Od tega ne morem živeti.

  

To pa ni pošteno …

Ne znam se prodajati. Pišem proti levemu in desnemu totalitarizmu, samo desni je veliko hujši. Turbokapitalizem je tudi drek. Proizvaja reveže. Eni imajo ogromno in nelegalno pridobljeno premoženje, eni smo pa klošarji.

  

Bi radi še kaj povedali?

Ne. Objavite kaj o mojih starših. Se ne maramo kaj dosti. Pa napišite, da mi je sošolka nekoč rekla, da so me ukradli. Razmišljam, ali je to res. In napišite še: umivajte si evropske lulčke in ritke.

      

         

Preostali prispevki in literatura na portalu

    

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

  

  

 

O avtorju / avtorici
Črtomir Clonsky je izkušen pesnik in pisatelj. Objavil je dve pesniški zbirki, pripravljeno ima tudi tretjo, napisal je še roman, dramo, številne črtice, aforizme in še marsikaj, a se ne označuje za pisatelja niti pesnika, ampak za pisuna in stihoklepca. Zelo dobro ga poznajo bralke in bralci Kraljev ulice, kjer objavlja že vrsto let.