/ 

Cankarjeva nagrada

Vinko Möderndorfer – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

 

Nagrade za literaturo, za umetnost, so pomembne. Sploh v današnjem času, ki je površen, nasičen z informacijami in lažnimi resnicami, obseden s hitrim in lahkim uspehom, preplavljen z zabavljaško kulturo … Zato imajo danes nagrade za umetnost več nalog, več poslanstev. Predvsem naj bi nagrajevale kvalitetno literaturo, napisano z jezikovno spretnostjo in izvirnostjo. Bralstvo naj bi opozarjale na književnost, ki ni všečna in ni namenjena zgolj preganjanju prostega časa. Ob vsem tem pa ni zanemarljivo, da ima kvalitetna literatura tudi moč, da nam povrne vero in upanje v etične in moralne vrednote, ki jih je današnji čas popolnoma izničil.

Obstaja čas resnice in obstaja čas laži.

Žal živimo v brezsramnem času laži, demagogije in sprenevedanja. Včasih je videti, kot da je beseda izgubila tisto moč, o kateri govori knjiga vseh knjig. Moč stvarjenja. Danes predvsem politiki, žal tudi tisti, ki naj bi služili kulturi, uporabljajo besedo, ki ruši, ki se spreneveda, ki ni čista … Danes se besede obračajo po potrebi oblastnikov. Laž ni več sramotna. In če beseda laži ni etično zavržena, potem kmalu tudi zla dejanja niso več zavržena dejanja. Zgodovina nas uči o tem, a žal nikoli ničesar ne nauči.

Verjeti v moč besede in literature, verjeti v zgodbo, ki je metafora za dogajanje v svetu … je danes še posebej pomembno. Ivan Cankar je v vse to verjel. In zato se ni zaklenil v svoj pisateljski kabinet, od koder bi gotovo lahko bolj udobno opozarjal na resnico, ampak je v silni potrebi, da bo čim bolje slišan, ko bo govoril resnico, zanjo zastavil tako svojo besedo kot celega sebe – zastavil je svoje življenje. V satiričnem spisu Krpanova kobila je ironično zapisal: Kraljestvo zase je literatura, pritlikavo kraljestvo; pritlikavci se grabijo tam za lase, bore se s papirnatimi meči, življenje pa stoji za plotom in se smeje. Ne v areni literature, v areni življenja sem stal!

Ivan Cankar je velikokrat res stal v areni življenja. Imel je aktiven odnos do sveta. V svojih zgodbah se je odzival na socialne razlike med ljudmi, predvsem so ga bolele krivice, ki so se dogajale ljudem s socialnega roba. V kritičnih spisih pa je bil oster, brez dlake na jeziku, satiričen, ironičen in neizprosen kritik slovenske družbe. Svoje umetniško poslanstvo je branil z vso močjo. Razkrinkaval je nacionalni značaj Slovencev, njihov odnos do umetnosti in umetnika. V spisu Slovensko ljudstvo in slovenska kultura in v izvrstni knjigi Bela krizantema je bil neizprosen kritik odnosa slovenskega ljudstva in njegovih elit do kulture. Če danes prebiramo te spise, lahko žal ugotovimo, da se odnos Šentflorjancev do kulture in umetnosti ni bistveno spremenil. Še vedno se iz ust politikov in poslancev ljudstva slišijo floskule o umetnosti za ljudstvo. Piši za ljudstvo! se je jezil Cankar, ko so mu očitali, da je premalo komunikativen, da so njegove zgodbe premalo vesele, premalo za ljudstvo … Danes pa lahko slišimo še vse kaj drugega – na primer, da je dobra umetnost samo tista umetnost, ki se prodaja, ki jo potrdi kapitalistični sistem povpraševanja in potrošnje; samo tista umetnost je kaj vredna, ki lahko z gledalci napolni stadion, smo lahko slišali iz ust politika. Cankar bi v današnjih časih znorel od togote. Najbrž ne bi verjel, da sta takšna zaplankanost in tako velik korak nazaj v vaški primitivizem v resnici mogoča. Vse trpljenje slovenskih umetnikov, ki so nekoč v bedi in stiski ustvarjali za slovenski narod, za njegovo duhovno rast in razvoj, bi se mu zdelo zaman.

Z nagrado, ki nosi Cankarjevo ime, se bo danes (30. maj, 2021.) ovenčal eden izmed sodobnih pisateljev. Njegovo delo bo stopilo ob bok ustvarjanju največjega slovenskega pisatelja, ki pa ni bil samo pisatelj, bil je tudi upornik. Tako da nas nagrada spominja na pomembnost pisateljeve družbene aktivnosti. Cankar je v pomembnih trenutkih zgodovine, ko se je približeval konec prve svetovne vojne in se je zastavljalo temeljno vprašanje, kaj bo s slovenskim narodom v prihodnosti, vedel, da mora zastaviti tudi sebe kot družbenega aktivista. Tudi to je v določenih časih naloga in poslanstvo pisatelja, saj sta beseda in jezik najmočnejša identifikacijska točka naroda.

Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi piše, kako je komaj osemnajstleten 12. aprila, 1913, tik pred začetkom prve svetovne vojne prisostvoval Cankarjevemu predavanju Slovenci in Jugoslovani v Mestnem domu v Ljubljani (današnja dvorana Šentjakobskega gledališča). Cankar je bil prepričljiv, poln govorniške energije, govoril je zavzeto in borbeno … Seveda so mu poslušalci glasno odobravali in navdušeno ploskali. Njegov govor pa ni bil všeč policijskemu komisarju, ki je pazil na Cankarjeve besede. Sredi govora mu je hotel vzeti besedo in ga aretirati zaradi sovražnih in protidržavnih besed, a se mu to ni in ni posrečilo. Cankar se ni dal. S predavanjem je nadaljeval tudi še, ko ga je policijski komisar začel loviti okoli govorniškega pulta – ob skandiranju in vzpodbujanju poslušalstva je pisatelj do konca vztrajal pri svojih besedah. Na koncu so ga vseeno aretirali in kasneje tudi obsodili na zaporno kazen na Ljubljanskem gradu, od koder se je vrnil utrujen in izmučen. Kmalu je umrl.

Josip Vidmar v svojih Obrazih piše tudi: Cankarjeva odločnost, ironičnost, duhovitost, navidezna spravljivost in popolna nepopustljivost, ki sta se bliskoma vrstili v njegovih reakcijah, vse to nas je sicer zabavalo, pri tem pa nas je navdajalo z neprijetnimi slutnjami, kam bo to privedlo, kaj bo s Cankarjem … ki je javno dokazal svojo popolnoma izjemno hrabrost in visoko brezbrižnost nasproti vsemu, kar bi ga moglo doleteti. Bili smo prevzeti in resnično ohrabreni …

Cankar se je žrtvoval za svoje besede. Za resnico, ki jo je hotel povedati na glas. Ni se uklonil. Vedel je, da čas in trenutek kličeta pisatelja na odgovornost. Pisatelj je odgovoren za svoj narod, za svoj jezik, za kulturo in umetnost, kadar so časi takšni, da je svoboda kulture in s tem svoboda naroda, ogrožena.

In danes je takšen čas.

Se slovenski pisatelji tega zavedamo dovolj dobro?

Se zavedamo, da ni naša naloga samo pisanje in zapisovanje zgodb? S tem, ko smo se zavezali besedi, jeziku, ki je najmočnejše vezivo naroda … smo postali branilci kulturnega duha narodne identitete – izvoljeni smo brez volitev, zavezani smo resnici in zato moramo zapustiti svoje delovne kabinete, vstati izpred računalniških ekranov in morda oditi tudi na ulico.

Slovenci imamo odlično literaturo vseh vrst, izvrstne pisatelje vseh generacij, v primerjavi z mnogo številčnejšimi narodi smo kreativni na vseh področjih umetnosti. V pisateljske vrste stopa divizija mladih pesnic in pesnikov, dramatika se prebuja … vendar se nas kljub vsemu premalo sliši. Cankar z nami ne bi bil zadovoljen.

Seveda se pisatelje današnjega slovenstva premalo sliši tudi zato, ker je čas, v katerem živimo, gluh, saj so se v ospredje javnega življenja pririnili polpismeni politiki, strankarski primitivneži, ki jih je Cankar v svojem času imenoval pritlikavci, ki se grabijo za lase … Premalo pa se nas sliši tudi zato, ker mnogi med nami zagovarjajo tiho umetnost, kabinetno ustvarjanje stran od vsakdanjih bojev življenja.

Besedna umetnost je od nekdaj določala in osmišljala slovenski narod. Namesto kraljev, carjev, velikih vojskovodij in zavojevalcev … smo Slovenci imeli pesnike, pisatelje, slikarje, arhitekte … Umetnike skratka. Tudi v najpomembnejšem obdobju naše zgodovine, med narodnoosvobodilnim bojem, so partizanski bataljoni in brigade nosili imena pisateljev, pesnikov in umetnikov. Ob aretaciji četverice ob koncu osemdesetih let so pisatelji prirejali protestne večere, povzdignili so svoj glas v bran aretiranih, za samostojnost in za demokracijo. Pri osamosvojitvi Slovenije je kultura stopila v prve vrste in glas pisateljev je pomembno odmeval med ljudmi.

Umetnost skupaj z znanostjo in z izobraževalnim sistemom kroji duhovni razvoj narodne skupnosti. Umetnost se sprašuje o skrivnostih življenja. In ne nazadnje drži človeku, družbi in narodu kritično zrcalo. Z neprestano kritičnostjo do oblasti, do človeškega ravnanja umetnost razvija in oblikuje narodno samozavest, odpira meje človeškega uma, odkriva nove pokrajine zaznavanja … Predvsem pa je umetnost širina duha, kreativnost, edina garancija za svobodo.

Prav zaradi vsega tega si politika vedno želi, da bi držala roko nad umetnostjo in kulturo. Zaradi moči, ki jo ima še posebej literatura, se vsaka politika trudi, da bi umetnost vsaj usmerjala, če ne že kar določala. Po načelu, ki ga danes velikokrat slišimo: Kdor plača – ima tudi pravico do vsebine, pa naj gre za umetnost ali za novinarsko svobodo, poskuša oblast vplivati na duha naroda.

Tudi zato, ker je veliko pisateljev previdnih, ko z mnogimi državljani delijo strah pred aktualno maščevalno oblastjo, se je danes sovražni govor zavlekel v vse pore življenja, tudi zato besede nimajo več teže … Tudi zaradi premajhne angažiranosti pisateljev. Pisatelj ne sme biti previden, bojazljiv, na vse strani prijazen. Pisatelj je borec, kakršen je bil Cankar.

Nagrada, ki nosi Cankarjevo ime, je hkrati tudi spomin na pisatelja, ki je vedel, da mora povzdigniti svoj glas zoper politično samovoljo, da se mora boriti za popolno svobodo ustvarjanja, za pravice ljudi in zoper neumnost. Pisateljeva odgovornost je velika tudi zato, ker ljudje zaupajo v njegovo etično držo, zaupajo v slovensko besedo.

Tega ne bi smeli nikoli pozabiti.

Pisatelji bi morali s svojim ustvarjanjem in človeškim ravnanjem stopiti skupaj in iskreno povedati, kaj si mislimo o svetu in družbi, v kateri živimo. Prelomni časi so to in kličejo nas na odgovornost. Naša dolžnost je, da se upremo vsaki politiki, ki uničuje Slovenijo in slovensko kulturo. Še je čas.



  
Vinko Möderndorfer  –  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(fotografija Boštjan Pucelj) Vinko Möderndorfer je pesnik, pisatelj (za odrasle in otroke), dramatik, gledališki in filmski režiser, esejist – eden najpomembnejših in najbolj raznovrstnih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegov opus šteje preko sedemdeset naslovov, ustvaril je več kot sto gledaliških in opernih režij, posnel tri celovečerne filme. Temu primerno je tudi število različnih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Letos je prejel tretjo Grumovo nagrado, jeseni objavil obsežen roman Druga preteklost, pred izidom je antologijski izbor iz njegove poezije. - Rojen 22. septembra 1958 v Celju, 1982 je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.