/ 

Brejk d spel

Mirjam Gostinčar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Zgodba je izšla tudi v julijski številki Kraljev ulice.

  

Mirjam Gostinčar o poslani kratki zgodbi

Glasba je od vseh umetnosti najbolj prvinska. Katera koli. Docela neposredno se zaleze v pore in butne direkt do srca, brez cenzure,  Zahvala  gre sinu Maksu in njegovemu bendu za opombe in smernice.  Živeli! 

  

***

  

Komi smo se stlačl v pando, mi trije pa še cel bendovski arzenal. Vlačili smo ga iz zaklonišča kot ubrisani, po štengah navzgor, ziher smo mal spominjal na ranjence na Neretvi. Enivej, še zdej mam musklfiber. Vzel smo tut neki piksen, tko, za dobro vago. No, in po tem sed manevru, ko smo vse nekak strpal v prtlažnik, sm se mogu prou obest na haubo, da se je rinkl zahaklu v režo. Makina je kr počeplna, majke mi. Drgač kul mašinca, 4×4 pogon, taman za klance, ampak zmer se pa tresm za opremo. Na preži sm, ker še predobr vem, da steš golta keš, tu ni kej. S kinto sem pa tko al tko bol al mn skoz švoh. 

Delam v eni menzi, prek študenta, stokrat bolš k selitve. Blažen med ženami. Dobesedno. Kakšn dan me sicr siljo olupt fakin 200, al pa 300 kuhanih jajc in to ni lih ajnfoh. Al me pa naženejo ribat posodo, ful enih piskrov, jao, jao. Še najraj splakujem pa trebim solato, al se pa ubadam z zelenjavo. Čist sam v eni sobi, 3×3, u izi, totalno iz rahlega. V ušesa zataknem slušalke, pa prbijam musko na ful. In zmer sm sit. Mau se jim smilm, ajges, zgledam res k en pretegnjen kojot. Nasmehnm se uni Jeleni za kaso, al pa pomežiknem Irmi, k se ubada s porcijami. Z ženskami sploh ni težko, doma mam tri sestre. U bistvu eno samo, k zaleže za tri.

Borno dnino iz kuhne redno dajem na kup, prav počas, dan za dnem, kot se tut dan za dnem slinm pred izložbo z muzičarskim stafom v BTC ju, na Viču bliz črpalke, al pa zad za Bavarcem. Večkrat zamenam lokacijo, včas clo na isti dan. Lastnik bliz Bavarca me gleda s čist steklenim pogledom. Za razliko od mene, me je u iber sit. Uf, ampak res: kaj vse bi jst mel! 

Ta moment še zadnjič ošinem svoj bas-fender, kitara tut fendrca- je Filipova, Simonovi bobni so pa na varnem v prtljažniku. Njemu mtka itak kup čist vse, za kar se sprdne. Ojačevalce smo pustil doma, tja, kamor gremo, jih menda majo. Efekti, ki sm jih do zdej uspel nakupčkat, grejo pa z nami. Če lih morm izbrat najljubšega, je to delay. To mi delej! Al pa morda reverb. Mah, težko se odločim. Sentiši.

Zrinemo se torej not, v pando, edin jst, k vozm, mam frej roke, frenda pa držita v naročju svitke kablov in dva mikrofona (za vsak slučaj). Neki konzerv pasulja pa ričeta se jima trklja pod nogami. Zravn morta skrbet še za merč. Dodatn keš vedno pride prov.

Srce se mi trga, ko poskakujemo čez ride, udrtine, jarke in lukne. Fakin ruska fronta. Sam še kkšni divji lovci manjkajo, pa bomo kompletni. Vse kaže, d je neka velepomemebna politikarska faca totalno pozabla na ta košček  naše kure.

Plejs skoz kerga se pelemo, ko je avtocesta že dalč zad, je potopljen u čisto sivo, meglice se pod nobenim pogojem nočjo dvignt. Šajerska. Ne čist gostoljubna, ampak tut ne čist sovražna. Sledimo oznakam, pot je šodrasta. Mal navigiramo z gps-om, ampak ne prou dolg. Tuki očitno ne vleče, slaba. Hosta je ob podrasti in drevesih, ki se krotovičjo u luft, prepredena s kolovozi in gozdarskimi stezami, tut kozjimi stezicami, in vse po vrsti grizejo u fakin hrib. Tu pa tam se mi kar mal zvrti, ko pogledam dol. Prepadi, vrtače, ni da ni. Če tuki zavozm, bo to zadnč.

Izpit sem položu točno pred tednom, zaenkrat mam sam kartonasto potrdilo. Simon, maderfaker, ga je dobu en mesec prej. Totalno z rahlega mu je ratal, v eni no- nejm avtošoli v Domžalah. Dva semaforja  pa en ovink. Mene so pa jebal zarad žive meje, ki je prekrila en trapast znak. Zalaufal mi je šele v drugo, vsi so me zezal, pa plačvat sm jim mogu runde.

Skratka, Simon sedi uspred, zraven mene, zavoham ga. Ma, ta tip je res od sile. Nism njegova mtka, kamoli punca, ampak nebmu nč škodl, čeb si tu pa tm umil zobe, al pa zamenu spodne gate, namest da jih sam preobrača. Grous. Kolk triki je komu povedat, da stvarno bazdi. Sploh Simonu, ki je tko poln samga sebe, da bo enkrat kr pregoru. Do zdej še nism najdu načina, nism pa tut vrgu puške u kuruzo.

Tale atmosfera me mau spominja na Delivrens, upam da nas naujo pohopsal hilbiliji z lajnom: »Cvili prase, cvili«. Tip na bendžu prou zažiga, zato b mogoč clo prenesu jado, čeb ga slišu špilat u živo.

Končno prispemo. Nimam prou posebnga vtisa. Eno zabačeno selo nekje v rovtah, ravno do dna. Lovci, alkiči, virdi. Upam, d nas naujo olupl. Tko gre ta DIY, zmer  mal riskiraš.

Razpakiramo, odpremo piksne, pir klokota. Izvlečem rinko na piksni, šššššs. A ni to najlepša simfonija na svetu? Lohk bi se šprical z njim, mal tut se, za štos. Vseen ga na koncu raj spijemo. Bajta, v kero nas pelejo, je bla včas štala, vonja se še ni čist znebila, čist možn, d zarad folka, k prhaja na koncerte al pa na drink.

Odkar smo začel s špili, preventivno pošiljamo kartice svojim familjam. Cena svobode. Vsebina je standardna: lepi pozdravi, na varnem smo, mislimo nanje, pogrešamo jih, same laži. Tuki ne bo nč od tega. Končno spijemo prvo rundo, krvavo zasluženo. Nataka in prnaša nam jo en virdo, spominja na Kosobrina. Cel cajt se trapast reži.

Zdej pa tonska. Prklopmo se, ojačevalc zgleda home-mejd, ampak dela. Presenetljivo dobr. Tko kt tonc. Skuštran je in čist tak, kot bi ga lihkar prvlekl iz ovčje riti, ampak tipson obvlada. Filipu kitara zmeraj visi previsok, na četrt gor nad popkom. Mater, kolk me to živcira! Ga pa tut štekam, njegovi starci špilajo v filharmoniji. Seveda, da se zgražajo, perfekcionisti u dupe. To ma po njih. Ni čudn, da se mu vsake tolk na odru totalno spele. Nit ne morm opisat, kako model fura scremo!

Zaradi pasu mu, logično, vsi težimo. Zlo slabo je v pank bendu videt tipčka s kitaro v liniji, približn tko, kt če bi nastopu Pod kozolcem. V par letih letih je popustu, tko za ene 10 cm. Zlo težko ga premakneš z mesta. Simon objestno nažiga bobne, znoj kr frči od njega. Izkoristu sem gužvo in mu v ruzak uvalu en ekstrim kul sprej. Mogoče bo vžgal. Drgač ga bom pa popipsal z Autanom.

Nabijamo, navijamo base, strop se trese na hard, skupi s kozarci in šipami pa joškami od kelnarce. Kr mal me je strah. Kaj, če se bajta sesede? 

Zajebeni božič! Nč nimam z njim, nč me ne veže na jaslce, Jezuščka pa familjarno klimo. V resnici sm komi čaku, da sm lohk spizdu od doma. Simon se je mogu zlagat, da bo s punco in njeno familijo. Še zdej mam pred očmi, kaj mi je mtka pravla o njegovi. Enkrat sem ga vleku na Metelkovo, prvič, komi so ga spustil, in kot zakleto sva padla v sredo racije. Ajronmeni, gužva, vsevprek je padal, ona pa v toyoti, parkirana direkt pred zidom, da je imela totalni pregled nad situacijo. Panično je telefonirala moji, češ kaj naj nardi. Moja jo je skalmirala, na njenmu džobu je tko vsak dan. Kar se pa njegove mtke tiče pa; če stalka, naj pol pa še stoka.

V resnici že cel dan mislm sam na to, če bo Patricija pršla. Povabu sm jo tko, da sm se med glavno pavzo uturil v njihov klas. Šuba, četrti d. Tut jst sem četrti, ampak b, letos drugič. Mal je starejša od mene, ampak uf, uf. Zaenkrat se druž s tistimi friki, k pušijo travo pa nažigajo turbo folk. Kako gre to dvoje sploh skup? Naskrivaj sm ji v torbo zatlaču letak. Nism nč silu, o, ne. Ona je hajflaj, mogoč res ni v mojmu rangu. Večkrat mi je že oblubla kofe (jst sm mel v mislih sicr pir), zdj pa čakam.. In čakam. Kva bi dau, d bjo zagledu med jadnim folkom.  Malprej mi je poslala mesidž, da pride. Opa!

S fanti mau čiliramo, vse je tik pred. V bajto se počas natepe krdelo enga čudnga folka. Starci, omladina, vsi ga veselo žingajo in pohajo. Trapljajo se po ramenih, boksajo v pleksus, težijo kelnarci. Običajna folklora. Ampak čs je cajt, razvrstimo se na dvignjenem podestu.

Na koncu je tko, kt zmer: sed stori. Še zdej ne morem verjet. Patricije ni, tega kraja mogoč sploh ni na zemljevidu, signal pa itak ne vleče, z izjemo enga kota. Zato pa v prvi vrsti stoji mama. Surprajs, surprajs. Blesavo se mi nasmiha, mogoče tut mal ponosno. Ravno zdele enmu kmetavzu zravn sebe neki razlaga in z glavo trza proti meni. Kera blamaža! Ziher je najstarejša med publiko, če odštejem unga prbitga lovca, ki itak ne ve, kje sploh je. Natika si eno rogovje in mastno riga. Prej je v kot fuknu mrtvo srno, še zdaj mam pred očmi njene oči. Najraj bi ga nekam prežarču, v kompletu z mamo. Čeprov bi ji to pa težko naredu. Tip naroča pijačo kot po tekočem traku, mal ga sesa tut iz naprsnce.

Živčno si natikam bas, pot mi teče po hrbtu, kaplja v oči in tko naprej, nekam dol v ritnice. Vodnata delta. Čist potne prste mam, obrišem jih v hlače.

Ne gre mi v glavo, kako je mtka sploh zavohala kje bomo?? Načrtno nism nikjer objavu. Fotr je, dokler jo je še lohk prenašu, itak govoru, da je zgrešla poklic. Da bi mogla it za detektivko. U istmu momentu, ko je prvič pelu tisto svojo novo bejbo na drink, je odkrila, da ma ljubico. In ona mi, čist tko, iz gušta, totalno zjebe sceno. Na klancu, kaj pa. Kot zmer.

Prpravleni smo, plejlisto imam pred sabo, razgrnjeno na tleh. Itak jo znam na pamet. Bulets from aur harts je prva. To bo letelo! Oklepam se vratu fendra in… plenk, raznese mi struno. Pa kaj je to, pizda?!

Ne morem verjet ušesom, ko se lovc v edinem prisebnem trenutku zadere: »Cvili, prase, cvili!«. Simon nabija po bobnih. Za hip ga vrže iz tira, ampak res sam za hip. Kokr se da, podaljšuje intro, zraven se mi privoščljivo reži in vpije: »Dejmo Maži, dejmo!!« Živčno menjam struno in psujem vse po vrsti. Za hip se zamisli, pol naenkrat prešalta v Brejk d spel. Taman. Filipu se začne dogajat, pospešeno leti v en drug svet. Kolk fajn. Vsi skupi smo, kot bi jezdili isti val, al pa eno fajn bejbo. Patricija! No, mogoč raj ne vsi.

Laufa nam, lovc je čist tih, kalne oči ima, približn take, kt so ble prej od srne. Od zunaj se zasliš neko hreščanje, mogoče plaz, mogoče streha? Iz čistga miru vrata na široko zazevajo, v prostor udar leden veter… Kosobrin se je zrinu čist naprej, veselo mi mežika. Jz pa lohk pomislm sam še na to, kva neki so nam usul u pijačo.

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

  

Mirjam Gostinčar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    .
O avtorju
Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, (za zdaj) našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega.