/ 

Hoja skozi pekel

Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Borut Petrovič Vernikov o poslani pesmi

Pesem spada v sklop metafizične, mistične poezije, ki bo izšla v moji naslednji zbirki. Tovrstna doživetja se v procesu mojega pesnjenja dogajajo na povsem realen način, v bistvu se dogaja nekaj, kar je zapisano v moji duhovni kodi (duhovnem dnk-ju). Zunanji vzgib (motiv ali tema), ki me pripelje do pesniškega zapisa, je povezan z globokim, notranjim, nezavednim območjem, ta vrata pa se odprejo takrat, ko jih odklene »ključ«, ki hkrati odpira vrata obeh svetov, zunanjega snovnega in notranjega duhovnega sveta. Mistika v poeziji je zato najbolj radikalna predteoretska izkušnja predbitne Resničnosti.
     

***

   

hoja skozi pekel

  

hodila sva po listju strohnelega časa
po ostrini noža oblečena v kožo ubite srne
skozi trnje proti morju tiho po prstih
da ne bi prebudila lačnih hijen

hodila sva po gladini črnega jezera
se potopila do dna kjer živi pesek
požira svetlobo umirajočih oči –
tam ugasne tudi sonce v zapečateni
temi molka kjer ni več niti grobov
da bi pričali o zgodovini človeka

hodila sva skozi privid po sobanah
babilonskega stolpa kjer so se pomešali
ujeti jeziki v nemo govorico bele praznine

hodila sva skozi poezijo zaprtih knjig
po svetovih ki jih nihče ne more brati
po pepelu razpadlih črk zapisanih v prah
mrtvega planeta izgubljenega med postajami
vesolja ki žre lastne otroke ko potujejo
proti Sodomi in Gomori požgane Geneze

hodila sva po robu življenja da bi padla
na drugo stran in se tam prebudila
brez telesa v povsem drugačnem svetu
kjer bi lahko čutila dotike tistih ki so umrli
da bi postali svetloba

hodila sva po poti kjer bosta trčili
Rimska cesta in Andromeda
kjer se bo nekoč zgodila smrt smrti da bi se rodilo
drugačno življenje ki ga ne razume niti Bog
ali pa se dela neumnega da bi lahko še naprej
poljubljal s poljubom nedoumljive ljubezni

hodila sva po zadnji živi cesti
da bi prispela tja kjer se vse konča
do zadnje postaje da bi vstopila
v usta črne luknje v vesolju ki nas srka
kot pijačo za lastno preživetje
ti prijatelj moj z neskončnim imenom
pa molčiš da lahko le slutim in te držim
za dlan kjer je zarisana pot iz pekla

  

   

   

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

      

       

Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Borut Petrovič Vernikov
O avtorju
Rojen 21. marca 1955 na Ptuju, pesnik, nekoč literarni kritik, finančnik. Objavljal je v uveljavljenih literarnih revijah Sodobnost, Dialogi, Naši razgledi, zadnji čas v reviji Locutio, v reviji Poiesis in v reviji Provinca . Največ literarnih ocen je objavil v oddaji S knjižnega trga na RTV Slovenija. Po prvi zbirki je pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph izdal pesniško knjigo »Pesem nekomu, ki ima neskončno ime.« Njegove pesmi so bile objavljene tudi v Antologiji Facebook strani Poiesis, uvrščen je bil v mednarodno skupno zbirko poezije 108. pesnikov Prijatelji, Kultura snova, Zagreb 2016, v antologijo mednarodnega knjižnega festivala Pero Živodraga Živkovića, Zenica 2017, prav tako v antologijo 145 umetnikov z ene in druge strani Jadranskega morja Adriatiko, Emozioni tra parole d´onde e sentimenti, 2017, Italija. V začetku leta 2019 so nekateri prevodi njegovih pesmi v organizaciji afriškega pesnika Mbiza Chirasha izšli v Miombo Publishing v Afriki, februarja 2019 je bila njegova poezija uvrščena tudi v Antologia di poeti contemporanei dei balcani pri LietoColle Libri (Como) v Italiji. Ukvarja se predvsem s pisanjem metafizične, mistične poezije. Ob tem svoje pesniške prijatelje in prijateljice vabi k pisanju tovrstne poezije, ki je v Sloveniji premalo prisotna. Trenutno za izid pripravlja naslednjo pesniško zbirko Misterium amoris. Živi v Ljubljani.