Borut Kraševec o poslani zgodbi
Ob 1. novembru, dnevu spomina na mrtve in prazniku vseh svetih, objavljamo kratko zgodbo Boruta Kraševca Dan spomina. Kot pravi avtor, gre za »priložnostni komad. S spominom premagujemo smrt.«
***
Lopato zasadim trideset let globoko, odfliknem, zasadim, odfliknem … Na globini šestdeset odložim orodje in začnem pazljivo, z rokami, odgrebati leta, mesece, dneve. Kmalu ga zatipam – obraz. Podoben je mojemu, le da je mlajši in z luknjo od krogle v čelu. Ampak zgleda čisto živ. Previdno, ob luknji, ga pobožam po znanem maminem, bratovem, svojem čelu. Zbúdi se. On odpre oči, sive, in me zmedeno pogleda – kdo si ti si jaz? Primem ga za roke in ga skušam dvigniti. Telo, ukleščeno v letu 1944, se usloči, tako, da se z roba jame osuje prhek čas, a se nato spet zlekne.
Pridita, rečem sinovoma, ki stojita zadaj, in fanta obotavljivo pristopita. Potegnita ga za roke. Medtem ko ga vlečeta, ga od zadaj primem pod pazduhami. Dajmo! Pod njim zaprasketa, kot da bi se nekaj paralo, in skupaj ga dvignemo. Tridesetletno, sicer krepko telo je zaradi dolgega ležanja mlahavo in se komaj drži na nogah. Odvedemo ga h klopi, ki stoji ob pokopališki potki. Počasi ga spuščaj, poláhko – dobro je. Usedem se zraven in ga objamem okoli ramen, da bi ga segrel, ampak njegov pogled ostaja mrzel, odsoten. Niti trzne ne.
Vprašujoče pogledam mamo: popolnoma je osredotočena nanj, tako kot porodnica na plod, ki ga bo morala vsak čas iztisniti iz sebe. Počasi, betežno se mu približa od zadaj in mu z nagubano roko zakrije luknjo v mladem čelu, kot da bi mu za šalo zakrila oko – ugani, kdo je! On se ves strese, zahlipa – hče… hčerkica? – in jo krčevito prime za roko.
Tako obudimo tudi vse druge naše, ki se jih še spominjamo. Vstanem, da bi enega skadil in se malo razgledal: povsod na britofu ljudje odkopavajo svoje pokojnike. Oživljajo jih in se tiho, še najraje molče pogovarjajo z njimi.
