/ 

Protestni pesmi

Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Boris A. Novak je na kolesarskih protestih nič kolikokrat pokazal, da družbenokritična poezija ljudi močno nagovarja in povezuje. Tako je bilo tudi na včerajšnjem protestu, na katerem je ponovno prebral pesmi Dr. France Prešeren o rumenih jopičih in Kristusov prihod v Ljubljano naslednji petek zvečer. Hvaležni smo mu, da se ne pusti ustrahovati represivnim organom, čeprav so mu 27. aprila zaradi branja pred zbrano množico naložili visoko denarno kazen. Na srečo je po pritožbi sodnik njegovo kazen razveljavil. Objavljamo posnetek včerajšnjega branja in znova tudi zapis obeh pesmi, saj verjamemo, da v času zatiranja kritične misli in ob dopuščanju javnega uveljavljanja neonacizma, poezija ostaja branik svobode in demokracije  (posnetek Igor Divjak).

Dr. France Prešeren o rumenih jopičih

(mala francoska balada)

Poet sem marsikaj že videl skoz brončene veke,
stoječ kot spomenik na Tromostovju treh stoletij:
različne mode in politike brez mod, ki meeekeee-
tajo prisego tujcem, lepe dame vseh poletij,
zaljubljene začetnike, ki se učijo šteti
zloge pod mojo senco, trop turistov, ki kriči …
Še níkdar pa me ni deželni knez obsodil ždeti
med pretepaško sodrgo v rumenih jopičih.

Obkroža me ein Volk, ein Führer, straže in prepreke.
Obut v krut bron, se ne morem premakniti … Z leti
imam vse rajši parčke, ki na živo stran te reke
peljejo pesem, jok in smeh otrok. Zdaj pa – moji lepi
Juliji ne povedat’, prosim – kolesarke … Ukrepi
zoper lepoto so zločin! Zakaj smehljaja teh oči
in ustnic ne spustijo k meni stražniki v oklepih?
Zakaj pustijo, da me blatijo rumeni jopiči?

Od zgoraj rad pokukam v dekolte zaobljene obleke …
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Iz vaših ust moj jezik sika in preži in piči;
na ustnicah teh ljubkih kolesark pa zna moj jezik peti.
Stran, stran, stran, strahopetci z rumenimi opičjimi jopiči!

Zakaj pa so tako rumeni – jopiči ti opičji?
Zato ker nanje bruham. Bruham na to podlost, spet in spet,
bruham od gneva na ta gnoj, gnus, gnacistični sekret!
Zato pa so tako rumeni – jopiči ti opičji …

  

***

     

Kristusov prihod v Ljubljano naslednji petek zvečer

(kraljevski spev)

Naslednji petek bo odmeval zbor vseh lastovk in otrok,
vozniki bodo hupali in slišati bo vonj, zvonjenje
rož, angelska trobenta bo oznanjala, da odprtih rok
in stisnjenih pesti prihaja On, ki je Izvir, Življenje
in Večnost, na obisk uradnega značaja, v Slovenijo,
kjer se mu klanjajo do tal in kot predrago vino cenijo
njegovo darovano kri. Kristus Kralj pozna to skopo
deželo, stisnjeno med K. u. k. in Združeno Evropo,
Alpe in komunizem, ta balkon nad tragičnim Balkanom,
ta folk, ki moli pred oltarjem in denarjem, Bogu za hrbtom.
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.

Kot ponavadi bo Prihod naznanil grom, teman obok
bo zažarel, nevihta bo pobruhala Brnik z ihtenjem.
Subalpsko letališče bo zalil naliv solz, glasen jok.
Predsednik bo povprašal kardinala za strokovno mnenje:
Kaj mislite, Monsignor, bo prišel? In kaj o tem menijo
v Vatikanu? – Najbrž ne. – Škoda! Pa tako izbran menu
imamo za večerjo! … Toča bo oblegala betonsko lopo.
Varnostniki v oklepih bodo zbrcali človeško kroto,
premočenega dolgolasca, ki bo žical evro, hrano …
 Osebno! – Nimam. – In ga bodo oglobili, dragó, grobó …
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.

Kot ponavadi bodo kolesarji risali širok lok
petkovega protesta pred poslopjem Parlamenta. Skoz trenje
upornikov in palicajev se bo sukal miren, slok,
star hipi dolgih rjavih las in žalostnih oči. Rjovenje
bo brž utihnilo. Kot bi korakal pol metra nad zemljo.
Vsem se bo zdel znan – a od kod? – begunec brez sledi in temeljev.
Star klošar bo ustavil kolesarko: Magda!, kar jo bo
osupnilo. – Si to ti, stari?– Jaz. Posodi mi kolo,
za en sam krog, da se zapeljem naokrog, pozdravim zbrano
druščino! Magda mu bo s smehom dala rjasto kolo.
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.

Čudak se bo usedel na kolo in komaj zvozil krog
okoli Parlamenta, kot bi kolesaril prvič, z začudenjem
in strahom radovednega začetnika. Ko bo meščev rog
zatrobil palicajem za na lov, bo Magdino potrpljenje              
odrešil z vrnitvijo kolesa. – Beži, norček, preden te vklenejo,
mu bo zavpila Magda, on pa njej: Ko boš šla na poslednjo
pot, mi pripelji gor v raj to svoje rjasto kolo,
za večen krog. Ne boj se, carinik Peter je sicer strog
in ne pusti uvoza zemeljskih stvari, a tebi bo dano
pretihotapiti to rjasto kolo, to srčevo zlató … .
In vsem: Povem vam, zares vam povem: že zato se splača v Ljubljano!

Kot ponavadi bo menjaval več obličij in vlog,
lebdel okrog nas, vsakomur drugačen in enak. Z iskrenjem
v očeh bo rekel: Magde so najlepše, že dva tisoč let! – Bog
že ve, bom komentiral, kar potrjuje moje smrtno mnenje
zadnjih dveh let. In se bova smejala, Bog in ateist. S tenjo
iz čistega žarenja me bo branil pred oblastno srenjo …
Ko ga bom spremljal po Tržaški cesti, bo lepó in žalostno.
Najlepši in najbolj žalostni Bog me bo objel v slovo.
Kot človek. Pokaral me bo, da zadajam svojim ljubim rano,
ker me zanje nikoli ni. Ukazal mi bo: Brž domov!
Nočem te videti naslednji petek, ko spet pridem v Ljubljano!

Na koncu Dolgega mostu se bo ozrl: desno oko
bo senčno, levo se bo lesketalo, ena sama solza mu bo
zdrsnila čez obraz … Ne bom ga ubogal. Odšel bom domov
in spisal ta kraljevski spev, obljubo dano, vsem izdano:
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano …

 
 

Obvestilo o prekršku zaradi javnega nastopanja, ki ga je po branju na protestu 27. aprila prejel Boris A. Novak.

  

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002). Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo