/ 

Odgovor v novinarko zakrinkani lobistki

   

Pisateljska hiša na Tomšičevi 12 v Ljubljani.

  
   

Novinarka Jožica Grgič je v članku Slovenski pisatelji kot obubožani graščaki (Delo, 6. 4. 2019) zapisala tendenciozno in krivično interpretacijo zavrnitve prodaje Pisateljske hiše na Tomšičevi 12 v Ljubljani:

»Zavrnili so tudi ponudbo Američanov, ki so bili pripravljeni za hišo plačati šest milijonov evrov. Odgovor vplivnega člana DSP je bil, da Američani nimajo denarja, s katerim bi lahko kupili hišo slovenskih pisateljev. Po svoje je prav, da čuvajo, kar so jim kupili davkoplačevalci, a veliko huje od prodaje je, da to propada. Če bi hišo prodali ali oddali v najem in se preselili v prostore, za katere bi morda lahko skrbeli, njihova državotvornost ne bi bila prav nič degradirana.«

Zaradi objektivnega obveščanja javnosti o resnici tega dogodka in o kontekstu dogajanja, ki ga hoče novinarka cinično in zlonamerno prikazati v slabi luči, sem prisiljen podati naslednje pojasnilo.

Kot je znano, smo se pisatelji zmeraj borili za preživetje skupnosti in zanemarjali pogoje lastnega dela in življenja, ta altruistična drža pa je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v predsedniških mandatih Toneta Pavčka, Toneta Partljiča in Rudija Šeliga z bojem za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, z uporom zoper t. i. »skupna jedra«, s »pisateljsko ustavo« ter z angažmajem ob sojenju četverici dosegla enega svojih zgodovinskih vrhuncev. Zato smo lahko toliko bolj hvaležni Milošu Mikelnu, nekdanjemu predsedniku Slovenskega PEN-a, da je sprožil ter pravno izpeljal nakup Pisateljske hiše od zadnjih dveh dedinj iz rodbine Ebenspanger, ki sta kot Judinji preživeli holokavst. Zaradi spoštovanja do trpljenja te judovske družine je pisateljska skupnost večkrat zavrnila predloge socialističnih oblasti, da bi hišo kratko malo nacionalizirali in jo dali v posest pisateljem. Mikeln je poskrbel za bančne kredite ter z dedinjama podpisal pogodbo o kritju stroškov zdravljenja in oskrbe v domu za starejše. Posebej velja poudariti, da ta pogodba zadeva vsa tri društva, ki delujejo pod streho hiše na Tomšičevi: Društvo slovenskih pisateljev (DSP), Slovenski PEN in Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP). Tedanji predsedniki vseh treh društev so podpisali protokol, ki predvideva solastništvo ter enake pravice vseh treh društev, DSP pa je pred zakonom prevzela formalno lastništvo. Mikeln je Pisateljsko hišo rešil v zadnjem trenutku, kajti v nasprotnem primeru bi nas kljub zgodovinskim zaslugam novoustanovljena samostojna slovenska država deložirala in nas pognala na rob družbe, kar zdaj predlaga v novinarko zakrinkana lobistka.

»Vplivni pisatelj«, ki je zavrnil prodajo hiše Američanom, sem jaz. Ker pa nimam navade, da bi nastopal kot anonimni lobist, naj pojasnim svojo vlogo, ki je bila uradna in javnosti znana: bil sem član vseh treh v tej hiši delujočih nacionalnih društev ter predsednik Slovenskega PEN-a.

Diplomati, ki so se zgrinjali v Ljubljano, prestolnico novoustanovljene države, so se soočali s praktičnim problemom, kje in kako najti zgradbe, primerne za ambasade in rezidence. Nekega jesenskega dne l. 1992, ko sem v pisateljski hiši na Tomšičevi 12 organiziral humanitarno pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje iz obleganega Sarajeva, se je na obisk po telefonu napovedal in čez deset minut prišel g. Allan Wendt, prvi ameriški veleposlanik v Sloveniji. Bil sem presenečen. Ker tedanjega predsednika DSP Daneta Zajca tedaj ni bilo, sem gospoda ambasadorja sprejel jaz. Po uvodni kavi me je prosil, naj mu razkažem hišo. Obraz se mu je razlezel v zadovoljen smehljaj; potrkal je na les elegantnega starinskega pohištva in vzkliknil: »To je perfektno! V veliki sobi sestanki, v prvem nadstropju restavracija, na vrtu pa zabave za četrti julij!« Z grozo sem doumel, da je Njegova Ekscelenca, gospod veleposlanik, prišel kupit našo Pisateljsko hišo za ameriško ambasado. In tedaj sem izrekel najboljši stavek svojega življenja: »With all due respect, Sir, but the United States of America don’t have enough money to buy this house. (Z vsem dolžnim spoštovanjem, Ekscelenca, ampak Združene države Amerike nimajo dovolj denarja, da bi kupile to hišo.)« Pogledal me je osuplo; očitno nikoli v življenju ni slišal takega stavka. »Mene so drugače informirali,« je vljudno odvrnil in pojasnil, da mu slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve ponuja to hišo. Bil je gospod in profesionalec, zato sva se poslovila s stiskom roke in s prešernim smehom. In je z urnim korakom – bil je slok in atletsko grajen – odšel iskat drugo lokacijo za svojo ambasado. In jo je kmalu našel, in zelo blizu, in še večjo, in še lepšo od naše Pisateljske hiše: vilo na drugi strani Prešernove ceste, kjer je svojčas domovala Tehnična knjižnica. Tako je ameriški ambasador postal naš sosed.

Na občnem zboru DSP, ki je sledil, je velika večina članov podprla moje stališče. Z velikim žarom ga je zagovarjal tudi Tomaž Šalamun, ki je rotil zbrane kolegice in kolege z besedami: »Nikar ne razprodajajmo svojega življenjskega temelja, svojega doma, svojega edinega stvarnega in simbolnega kapitala!«

To stališče izpred sedemindvajsetih let je pred kratkim, 26. marca 2019, potrdil tudi zadnji občni zbor DSP s sklepom, da ne bomo prodajali nepremičnin. Kljub temu jasnemu sklepu se v javnosti oglaša veliko zaskrbljenih, sikajočih in grozečih glasov, dobrohotnih nasvetov in zavratnih pritiskov, naj pisatelji prodamo svoje nepremičnine, sicer … Sicer – kaj?!

Naj vsem tem mešetarjem, lobistom in inkasantom, naj vsem tem nepremičninskim in drugim agentom, naj vsem tem paničarjem in dušam, ki so na prodaj, naj vsem tem cenenim modrecem, diletantom in bleferjem jaz, ki sem le pesnik, nalijem čistega vina brutalne ekonomske resnice: Nikoli ne prodajajmo hiše, ki je ne moremo več kupiti nazaj!

Pisateljskim kolegicam in kolegom sporočam, da smo dolžni spoštovati izročilo starejših pisateljskih generacij, predvsem pa je naš moralni imperativ zapustiti varen dom in prostor za ustvarjalno prostost pisateljskim generacijam, ki prihajajo. Zato nehajmo infantilno tožiti, se medsebojno obtoževati in se obnašati kot reve! Bodimo, kar smo zmeraj bili, kadar je šlo zares in za nohte: borci in borke za jezik in za lepoto, za dostojanstvo svoje umetniške poklicanosti ter za človečne odnose v naši skupnosti in družbi!

Od te bogate družbe, od vseh teh mešetarjev, agentov, lobistov, inkasantov in prodanih duš pa slednjič zahtevajmo, kar nam gre – vsaj kanček svobode za ustvarjanje v miru, vsaj kanček dostojnega življenja, za katerega smo se mi, pisatelji borili in izborili in plačali višjo ceno kot katerakoli druga plast te družbe!

Ker nisem zakrinkan lobist, se podpisujem z vsemi v tej zvezi relevantnimi nazivi:

 

prof. dr. Boris A. Novak,

pesnik, član DSP in DSKP,

član Slovenskega in podpredsednik Mednarodnega PEN-a,

izr. član SAZU

Ljubljana, 8. aprila 2019

   

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

            

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Boris A. Novak
O avtorju
Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002). Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo