/ 

Protestni pesmi in žalostinka

Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Veneti, Veneti, Sloveneti

Spletna stran Slovenske demokratske stranke: »6. 8. 2020 je stranka SDS v Bovcu pripravila tradicionalni posvet zagovornikov t. i. venetske teorije, po kateri Slovenci nismo Slovani, temveč na prostoru pod Alpami živimo že od kamene dobe. Predsednik slovenske vlade je zbrane domoljube razveselil z napovedjo, da bo ustanovil Institut za slovensko staroselstvo.«

(velika francoska balada)

  
Najbolj slovenski Slovenci ne marajo biti Slovenci,
ker ne prenesejo bednega, tretjerazrednega kluba,
ki je pripravljen sprejeti Slovence. V vsej vehemenci
ti nadslovenski Slovenci trdijo, kako je izguba
biti »lo Schiavo, Slovan, Žid, cigan«. Praspomin jim obljublja,
da so Več. Večnost! Ta rod je od nekdaj od tod, tu živeti
hoče na samem, brez »lenih Čefurjev«, in peti, poln upa,
              »da Sloveneti smo večni Veneti,
              ki nam je dano sloveti, sloveneti,
              Veneti, Veneti, Veneti, ve ne, ne ti …«

Najbolj slovenski Slovenci ne marajo biti Slovenci,
tarče prezira močnejših: izbrisati druge je smoter.
Ti domoljubi so silni le v lastni oblastni demenci:
s silnim ponosom brž lezejo Orbánu čisto tja noter.
»Proto Slovenci« so proti Slovencem: sovražijo sebe.
Ker so, kar niso, in niso, kar so. Rod, ki sebe rad jebe.
Analfabeti in falsifikatorji, vajeni peti,
             »da Sloveneti smo večni Veneti,
              ki nam je dano sloveti, sloveneti,
              Veneti, Veneti, veneti, ve ne, ne ti …«

Najbolj slovenski Slovenci v skrivni spominski kredenci
hranijo bel okostnjak najstarejšega prednika. DNK
kaže: med parijskimi – in ne arijskimi – pritepenci
gre poiskati Pradeda. Pa Vélika mati? Neznanka,
mešanka stotih semenskih vetrov … Kljub temú brez prestanka
hlapci hlepijo po pravljicah noriških kron in stoletij
slave, ko niso bili, kar so, mutci, obsojeni peti,
              »da Sloveneti smo večni Veneti,
              ki nam je dano sloveti, sloveneti,
              Veneti, veneti, veneti, ve ne, ne ti …«

Moja pramati je Eva iz Afrike, jaz pa genetsko prizadeti
»prišlek, profesor, plevel, parazit, pes, prekleti poet,« ki
vem, kako fuša
                           ta Zbor za vazalno Republiko Norik, ta Jeti,
         ta SDS, ta SDS brez D, ti Samostojni Serveti,
         ti profiterski profeti, ta kljukasti kič tisočletij,
         ti Karantanci in ti karantenci provenience, portreti,
         ti domoljubi koruptni, ti rupniki, ti prapezdeti,
         ti ustavljalci Ustave, ti otrumposlovci, vsi sveti,
         ti Sloveneti, polpeti, ti ponarejeni Veneti,
         ki jim je zavdano sloveti, sloveneti,
         votlo zveneti in brž izzveneti,
         veneti, veneti, veneti,
         ve ne, ne
         ti …

  

na Prešernov dan,
8. februarja 2021

   

*** 

  

Psalm 3.843

(tretjič ažuriran)

  

s hvaležnostjo
požrtvovalnemu negovalnemu in medicinskemu osebju,
brez katerega bi bila še veliko višja ta številka,
zapisana 28. 2. 2021,
ki jo je žal treba iz dneva v dan ažurirati

3.843 je štirimestna številka.
Kaj pomeni ta matematična bilka,
natančna do opilka?

3.843 priimkov, 3.843 imen.
Natančen seštevek. Smrtni saldo.
Do dneva današnjega covidov izplen.

3.843 priimkov, 3.843 imen.
Za vsakim priimkom je toliko in toliko let.
Za vsakim imenom je ves svet.

Vsako od 3.843 imen je bila hči ali je bil sin.
Za vsakim ostaja spomin.
Bili so očetje in matere.
Bili so stari očetje in stare matere.
3.843 imen mrtvih je 3.843 kraterjev
na površini Republike Slovenije.

V 3.843 kraterjih so zdaj in za vse čase ujeti
bratje in sestre, bratranci in sestrične.
Kajti tista fina gospa je bila njegova teta.
In tista lepotica je bila njena nečakinja.
In bil je stric. In bil je nečak.
In nihče drug mu nikdàr ne bo enak.

Za 3.843 imeni in priimki
so ostali le še spominski oprimki.
Nič več bližina, le tišina.
Nič več poljub, le še ljub obup.
Nič več pir na pir in prijateljski prepir,
le še samoten nemir, nemir, nemir …

Dokler so starši živi, nas s telesom
ščitijo pred smrtjo, da svojo minljivo
usodo zremo kakor skoz zaveso.

Za 3.843 priimki in imeni
je ostalo toliko in toliko otrok,
ki so čez noč dokončno, na smrt odrasli,
ker so njihovi starši umrli v jaslih
za starejše občane in občanke,
v smetišnicah,
v smrtišnicah,
kamor jih zapirajo vladne stranke.

81% od 3.843 priimkov in imen,
se pravi 3.113 priimkov in imen
je pripadalo človeškim, sočloveškim bitjem,
starejšim od 75 let.

94,5% od 3.843 priimkov in imen,
se pravi 3.632 priimkov in imen
je pripadalo človeškim, sočloveškim bitjem,
starejšim od 65 let.

Statistika je strašna veda.
Ta statistika je bič
za ledena srca, za pogoltni nič
vladajočega politfinančnega razreda.

Ta statistika pravi,
da je večina od 3.843 priimkov in imen
pripadala tistim,
ki so trpeli
in umirali
in umrli
sami,
sami,
sami,
z nikomer ob njihovi strani,
ker zraven ni bilo dovoljeno
nobeni bližnji dlani,
nobenim živim očem,
zamegljenim s solzámi …
… in ožarjenim s hvaležnostjo
vsem negovalkam in medicinskim sestram,
ki so dolžnost opravljale z nežnostjo,
ter vsem zdravnicam in zdravnikom,
poslednjim svečenikom
tega umirajočega sveta …

Od 3.843 priimkov in imen
je ostalo enako število praznih sob.
S sten praznih sob
dan in noč strmi v nič
3.843 parov oči,
topla luč fotografij,
ki edine še hranijo ta sij,
ta enkratni blesk 3.843 parov oči,
oči opolnoči,
oči opolnoči,
ki jih nikjer več ni …

O, z vsako izmed teh 3.843 smrti
je umrla luna in je umrlo sonce
in so umrla vsa poletja, polna bronce,
in vse reke in vsi mostovi in vsa morja
in vse luke in vse ladje in vsa obzorja
in vse hiše in vse ceste in vsa bleščeča mesta
in vsa skrivna mesta, kamor dva rada gresta,
in vsa lepota vseh teh fantov in deklet
in ves ta čudežni svet!

3.843 priimkov in imen
je 3.843 zvezd,
ki so popadale iz svojih gnezd,
je 3.843 svetov,
ki so izgubili svetlobo,
je 3.843 vesolij,
ki so se zaprla v Nikoli,
je 3.843 Bogov,
ki so nevidni držali za roke
svoje umirajoče otroke
in jim šepetali
Zbogom v neskončnosti,
je 3.843 neskončnosti,
natančno 3.843 neskončnosti,
kamor so odšli …

mene pa ima, da bi kričal,
ker nisem prepričan,
da je bilo res nujno vse to divjanje Niča …

  

*** 

  

Taka je ta država, jebi ga!

    
(balada o državici, ki v čast svoje Tridesetletnice
kaznuje svoje petnajstletnike in šestnajstletnice,
mariborske dijake in dijakinje)

   

Temelj Ustave je Demokracija,
pravi Država.
Temelj Demokracije je Enakost,
pravi Ustava.

Enakost pred Zakonom. Vsem enaka kazen.
Odraslim in otrokom. Kdor se zbira,
kdor govori, kdor piše, je sovrag, golazen.
Kdor radovedno se uči, bo vrgel svet iz tira.

Naša mladina rada protestira.
Naj rajši dela, kakor da študira!
Lenari naj, namesto da razširja
epidemijo Misli, viruse Nemira!

Kaj pa se to pravi, da v tej državi
dijaki hočejo nazaj v šolo?!
Preveč je teh telektualcev! Vlada stavi
le na obramboslovce in armado trolov.

Ministrica za izobraževanje pravi,
kako »odraščanje pomeni odgovornost.
Drž sržave … pardon (se popravi), srž države je, da izstavi
račun norosti za mladost … pardon: mladosti za modrost.«

Država je zato, da se drži!
Državljani pa zato, da jih država »pridržava«!
Bolje drži ga kot lovi ga!
Taka je ta država, jebi ga!

Stranka Slovenskih Demo Sadistov, SDS,
kuri grmado za Kindergartenprozess!
Jebeš državo,
ki v večno slavo

svoje Tridesetletnice
zajebava
svoje pol mlajše, mladoletne
petnajstletnike in šestnajstletnice! …

… in svojega dvakrat starejšega pesnika.
Bolje drži ga kot lovi ga!
Taka je ta država, jebi ga! …

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Boris A. Novak
O avtorju
Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002). Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo