/ 

Corona

Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

CORONA

(corona*)

2

Ostaja le samota, molk, samo ta zima,
polna ukrepov, karantene, krink, kriz, kazni …
Po ulicah hité prestrašene prikazni
in strah jim pod pritiskom vre iz por kot plima.

To je corona: korodirana kri, klima
samotnih tožb in sramotnih obtožb, porazni
zakoni in prekupčevalci s strahom, prazni
trgi in polne klinike, drhal, ki kima

endemični epidemiji Naših. Naši-
onalizirali so prostor, ki več nima
prostosti. Mirni starki kolesarki strašni

RoboCop, robOKLEPljen pAlicaj, nalima
udarec na obraz. Spomin se maje. Prašni
rjavijo stèbri družbe. Na dnu tli intima …

_________________

* Opomba: Corona je srednjeveška ciklična sonetna oblika, iz katere se je razvil sonetni venec (ital.: corona di sonetti). Novakova corona je torej sonetna corona o virusni in politični coroni. Akrostih magistralnega soneta pravi: Corona o coroni in upu.

  

8

Celote je vse manj tu. Tu je tujina. Plomba.
Sosed me vpraša, kdaj se bom naučil govoriti
slovensk. – PrItepenc, kmauš prEtepenc! – Riti pri koritih
rigajo, da prof. pomén profiter. – A groba

grozljivka je zrcalo, lastna jim podoba.
Da sem uboga para, pa, ra, zit med paraziti,
in s pljunki mi pokažejo, kam moram iti –
domov, v Bosno, Београд … Pritisnjen sem do roba.

Čebelar Kač rad čivka trač, da sem morilec
po dedni liniji, očetu in stricih partizanih.
Da sem udbaš, kolega s faksa stresa rilec.

Starčki pred ambulanto, naj se že odstranim
iz vrste za cepivo. Kdo bo prvi, kdo sprožilec?
Obsojen sem živeti v odprti rani.

  

16

Utopija je doma tu, hči domišljije.
V teh dveh letih, kar nam vlada virus smrti,
kar nas zastruplja vlada s strašnimi načrti,
so Petki živ obred uporniške norije.

Vsak Petek – Spet in Spet! – Petek Spetek! – ZBOR! – naj lije
ali sneži! Po zmeraj novi, sveži črti
krožijo krhke kolesarke pred zaprtim
območjem povampirjene umazanije.

In se pno Sanjine in Branetove lutke,
odmeva Jašev, Tein, Sandrin glas, in brije
humor in smeh rešuje svet, čas, nas, osnutke

naše človečnosti, magnet tovarišije …
Rad trosim stihe v te pravljične trenutke.
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije …

   

17

Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.
Le jezik zmore um, pogum navkljub nevarnosti.
Le utopija kaže jezik dedni stvarnosti
»vihárjov jéznih mèrzle domačije«.

Prostor je prostor le, če je prostost.
Čas je čas le, če iz neprehodnosti
hodi čez zdaj vseh ran v semanji dan prihodnosti.
Spomin je spomin, če ne mine, svetla praskrivnost.

Vsemirje je vsemirje le, če je mir.
Družba je družba le, če so drugi.
Sreča je sreča le, če je srečanje.

Up je up samo, če si upamo!
Upanje je upanje samo, če si zaupamo.
UPAJ!
             se rima na SKUPAJ.
                                                  Upajva.
                                                                Skupaj sva …

  

18

UPAJ se rima na SKUPAJ.
                                                Upajva! Skupaj sva …
Sklanjajmo novo sklanjatev brez klanjanja!
Spregajmo novo spregatev brez vpreganja!
Rimajmo svojo končnost in neskončnost Drugega!

Ljubezen je ljubezen le,
če je prva oseba glagola LJUBITI – TI,
druga oseba ednine pa MIDVÀ
in prihodnjik nedoločnika BITI – MI.

Jezik je jezik le, če reče JE,
pesem je pesem le, če reče SEM,
svoboda je svoboda le, če reče SVA,

SVOBODA JE GLAGOL,
na smrt ranljiv, močnejši od zakona,
upanje pod neznansko nemostjo neba,
corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …

  

19. MAGISTRALE

Corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …
Ostaja le samota, molk, samo ta zima.
Rjavijo stèbri družbe. Na dnu tli intima.
Obroč se stiska, konec zadnjega eona.

Na ječo sem obsojen, grob na pragu doma.
A najina je pesen, sen, odmev, tišina …
Objemam te, povsod odsotno, snov spomina.
Celote je vse manj tu. Tu je tujina. Plomba.

Obsojen sem živeti v odprti rani.
Rešiti znam le ta šepet, ta smrtni žar …
Oditi je težkó, izhodi čudno znani.

Ne bova se več videla, mordà nikdàr.
In zdaj? Kot zmeraj. A zdaj zadnjikrat. Ostani.
In bo vsak hip dlan, dotik – brezdanji, zdanji dar,

Normalnost, drobna, čudežna normalnost dihanja.
Utopija je doma tu, hči domišljije.

Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.
Upaj se rima na skupaj.
                                          Upajva!
                                                         Skupaj sva …

  

Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 
O avtorju / avtorici
(fotografija Matjaž Rušt) Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002). Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo.