Belorusija južno od Slovenije

Stereotip

Radenska je v 80-ih letih objavila reklamo, v kateri pripadniki vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije pijejo njen izdelek. Za Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci ter Albanci s Kosova nastopijo Črnogorci. Stereotip je bil močan: skupina fantov v tradicionalnih nošah v gorah z globokimi glasovi poje »Krepi dušo, osvežuje.« Ja, to je bil zgodovinski stereotip o Črnogorcih, ki so jih drugi običajno povezovali z gorami in Njegošem. Danes je slika nekoliko drugačna. Lani sem se vozil na relaciji Ljubljana – Praga in nekje pri Celju me je ustavila slovenska patrulja. Policisti so izvedli “popoln pregled”, čeprav sem jim razložil, da sem univerzitetni profesor, da prevažam knjige in da ne tihotapim ničesar. Rekli so mi, ja, ampak v Črni gori imate veliko kriminala in kokaina, to je rutinski pregled. Podobno obravnavo sem doživel tudi enkrat na letališču Jožeta Pučnika. Takrat sem ugotovil, da resnično ne zaradi mene, ampak zaradi današnje percepcije Črne gore. Umori in kriminalni klani iz moje države, ki so zveste kopije kolumbijskih kartelov, so prišli tudi do Slovenije. Kaj se še povezuje z nami?

Popi in Rusi

Izkušen slovenski novinar Ervin Hladnik Milharčić je leta 2023 ob predsedniških volitvah prišel v Cetinje, starodavno prestolnico Črne gore pred Podgorico. V prijetnem pogovoru mi je bilo zelo všeč, kako je zaznaval dogajanje. Rekel je, da je današnja Črna gora žal za Slovenijo velika neznanka, in da to ni dobro. Pravzaprav, je rekel, to sploh ni dobro. Njegovo ostro in analitično novinarsko oko ni spregledalo, kako se majhna sredozemska država, morda naslednja članica EU, ki si s Slovenijo deli del zgodovine, čez noč spreminja v geopolitično strašilo klerikalcev, kriminalcev in ruskih obveščevalcev, kot v trivialni literaturi iz obdobja hladne vojne. Dodal je, da se kaj takega, po nekoliko drugačnem receptu, lahko zgodi tudi Srednji Evropi. Že pred obnovo neodvisnosti leta 2006 in vse do leta 2020 je Črna gora prehodila trnovo pot tranzicije, akumulacije velikega kapitala in naložb, pogosto divjih in sumljivih, ki sta jo spremljala socialno razslojevanje in bogatenje vladajočega razreda. Vendar pa je to obdobje, ki ga je zaznamoval dolgoletni voditelj Milo Đukanović, prineslo tudi uspehe: država je prišla na prag članstva v EU, postala je polnopravna članica Nata, njena strateška in ideološka usmeritev pa se je vse bolj evropeizirala in mediteranizirala ter se oddaljila od tradicionalističnega srbsko-ruskega obzorja, ki jo je desetletja zaviral. V tem času “velike preobrazbe” sta se dve zadevi ostali nespremenjeni – Srbska pravoslavna cerkev v Črni gori in stalna prisotnost ruskega vpliva. Prav ta dva dejavnika sta leta 2020 povzročila novo obdobje črnogorske resničnosti. Na takratnih parlamentarnih volitvah je Črna gora prvič od obnove neodvisnosti zamenjala oblast. Namesto pričakovanega razcveta demokracije je državo zajela sibirska zmrzal, saj so prosrbske in proruske stranke prišle na oblast ob polni podpori Srbske cerkve, ki je mobilizirala volivce. Kaj se je zgodilo?    

Ljudje v črnem

Naslednji odstavki niso vzeti iz kakšne teorije zarote. Ne, to so lahko preverljivi resnični podatki.
Leta 2016 je ruska obveščevalna služba GRU pripravljala državni udar v Črni gori, da bi preprečila njen vstop v NATO. Zahodne države in črnogorska obveščevalna služba so s hitrim odzivom preprečile ta načrt in Črna gora je vstopila v zavezništvo. Srbski voditelj Aleksandar Vučić je pomagal Zahodu, da je razkril teroristični načrt, in dejal, da ima Srbija informacije, ki jih ponuja Črni gori. Vendar pa je šef ruske obveščevalne službe Patrušev nenadoma priletel v Beograd, se sestal z Vučićem in se vrnil v Moskvo. Ob tem se spomnim na Hruščovov skrivni obisk Tita na Brionih leta 1956 pred sovjetsko intervencijo na Madžarskem – tako kot takrat so se tudi po omenjenem srečanju razmere v regiji začele spreminjati. Namesto pomoči, ki jo je Vučić obljubil Črni gori, je po Patruševem obisku sprostil ves svoj imperialni potencial, ki ga je pridobil v 90-ih letih. Izračun je bil narejen: vse, kar je dobro za Srbijo, je odlično za Rusijo. Vstop Črne gore v NATO ni bil več problematičen, saj so ugotovili, da povečan vpliv Rusije in Srbije v Črni gori pomeni tudi nadzor ene članice Severnoatlantskega zavezništva. Zakaj bi jim to koristilo?

Nori slovenski zet

Leta 2018 je s televizijske mreže FOX odjeknila ena od mnogih medijskih bomb Donalda Trumpa. Takrat je ameriški predsednik opozoril na članstvo Črne gore v Natu in rekel, da so »Črnogorci agresiven narod« in bi lahko povzročili tretjo svetovno vojno. Zvenelo je kot šala, a dejansko po izkušnji Ukrajine vidimo, da je Trump zadel bistvo. Njegova prevedena izjava v geostrateškem jeziku pomeni, da bi izbruh nemirov v multinacionalni članici Nata, Črni gori, ki je versko razdeljena, lahko privedel do regionalnega, pa tudi širšega mednarodnega konflikta. Prav tega potenciala so se Rusi zelo zavedali in zato so v Črno goro vložili ogromna sredstva, da bi jo spremenili v srbsko-ruski satelit. Kajti tako, kot Rusija gleda na Ukrajino, Srbija gleda na Črno goro, in kot smo že povedali, je rusko-srbski interes na Balkanu komplementaren.

Prva velika preizkušnja vlaganja v maligno delovanje je prišla konec leta 2019, ko je Črna gora poskušala rešiti status Srbske pravoslavne cerkve v državi. Organizirali so cerkveni protest, ki je bil kot iz učbenika. Ta je zajemal aktivistično dejavnost (protestne pohode), medijsko dejavnost (izjemno koordinacijo televizij, portalov in družbenih omrežij) ter tehnološko dejavnost (številne kibernetske napade). Brez pomoči od zunaj Srbska pravoslavna cerkev nikoli ne bi uspela mobilizirati tako velike množice, ki je dvakrat na teden kot kakšna srednjeveška procesija pod vodstvom duhovnikov hodila po črnogorskih mestih. Mnogi komentatorji so te dogodke primerjali s Homeinijevo revolucijo v Iranu leta 1979. Moj vtis – to je bila grozljivka. Šele takrat se je pokazalo, kako nemočna je mala Črna gora pri soočanju s tujimi vplivi. Mednarodna skupnost je bila tiho, Trumpova administracija pa je stala ob strani. Kaj se je zgodilo potem?

Obdobje mraka

“Litijeva energija”, kot so poimenovali protestne pohode, in duhovniki, ki so prosrbskim strankam odkrito pomagali kot terenski aktivisti, ter ogromen denar, ki je bil vložen, so privedli do zmage na parlamentarnih volitvah avgusta 2020. Na oblast so prišli Vučićevi in Putinovi partnerji iz Črne gore. Ilustrativno – človek, ki je bil leta 2016 obtožen poskusa državnega udara in sodelovanja z rusko GRU, je trenutno predsednik črnogorskega parlamenta, medtem ko je človek, ki je patentiral instrumentalizacijo cerkve v politiki, postal rektor edine državne univerze. Kakšen je preostanek sistema, si lahko predstavljate na podlagi dveh navedenih primerov. V preteklih štirih letih so ljudje, ki so javno slavili Putina in slepo sledili Vučiću, začeli igrati dolgoročno partijo šaha – najprej so pokupili skoraj vse medije, nato so prevzeli upravljanje državnih virov in začeli množično zaposlovati svoje partijske kadre v državnem aparatu (več kot 20.000 ljudi, kar bi v kateri koli evropski državi povzročilo škandal). Problema kriminala niso rešili; namesto tega so tudi sami sklenili  dogovor s kriminalom. Tako je bila zagotovljena politična moč, ki lahko državo upravlja na dolgi rok. Da bi se izognili pritiskom mednarodne skupnosti, so formalno zunanjo politiko ohranili na ravni bruseljskih idiomov.

Posledice

Pisatelji, novinarji, družbeni aktivisti, kritiki, opozicijske stranke in državljanska iniciativa so se znašli pod velikim pritiskom oblasti. Vsak posameznik, ki poskuša razkriti resničnost, je medijsko sataniziran, fizično napaden ali postane predmet sodnega pritiska. Trenutni premier Milojko Spajić je javnosti postal znan po odstavitvi Đukanovića, ko je zasedal funkcijo finančnega ministra. Takrat je oblikoval ekonomski program in za njegovo ime ukradel znani slovenski slogan »Evropa zdaj!« Pozneje je ta slogan uporabil kot ime svoje stranke. Pred politiko se je ukvarjal z borzo in kriptovalutami, bil je povezan s svetovnim strokovnjakom za kriptovalute iz Južne Koreje, Do Kvonom. V tem duhu je zasnoval projekt umetnega povečanja plač brez realne gospodarske rasti, kar je državo pahnilo v ogromno zadolževanje in povzročilo inflacijo. Trenutno so cene v črnogorskih veleblagovnicah višje kot v Sloveniji. Spajić je pravzaprav populistični obraz trenutne oblasti, ki ima tudi turbo-nacionalistične predstavnike, ki jih vodi Andrija Mandić, predsednik parlamenta (neformalni vodja Vlade), sicer človek, ki ima naziv četniškega vojvode. V tem amalgamu, ki ga poosebljajo, se dogajata brutalna kolonizacija Črne gore in klasična ugrabitev države.

Zaključek

Pretekla štiri leta so bila demokratični, gospodarski in varnostni izziv. Črna gora izginja, ne da bi to “veliki” sploh opazili. Spreminja se v jadransko Belorusijo. Tako jo je nedavno opisal tudi evropski poslanec Tomislav Sokol, ki je skupaj s štirimi kolegi, med katerimi sta dva Slovenca, Milan Zver in Matej Tonin, pisal visokemu predstavniku EU Josépu Borelu o razmerah v Črni gori. Evropski poslanci so zaskrbljeni zaradi napovedanega coup de grace za Črno goro, liberalizacije politike pridobivanja črnogorskega državljanstva. S to spremembo bi država s 620.000 prebivalci pridobila več kot 120.000 novih potnih listov, večinoma za prebivalce Srbije, ki imajo črnogorsko poreklo. Ti bodo tako pridobili pravico do glasovanja. Vsem, ki poznajo Vučićevo “avtobusno demokracijo”, je jasno, kakšna nevarnost preži za tem. Zakaj je EU do sedaj tolerirala tako veliko srbsko vključenost v Črni gori, je postalo bolj jasno v zadnjih dveh mesecih, po tem ko je Evropa podpisala “litijski sporazum” s Srbijo. Zdi se, da so energetski viri pomembnejši od demokracije. Ob tem sem se spomnil na Vaclava Havla, ki je pogosto tudi kritiziral priložnosti, ki jih ponuja EU. Nekoč, ko se je Evropa odprla Iranu zaradi energentov, je izjavil: “Če moram izbirati med demokracijo in nafto, izberem demokracijo.”

Kakšna bo usoda Črne gore v bližnji prihodnosti, je težko napovedati. Gledano s slovenskega zornega kota, se Črna gora trenutno prelamlja med dvema nazoroma, ki ju predstavljajo Slovenci, povezani s Črno goro. Enega predstavlja Rudolf Perhinek, četniški obveščevalec med drugo svetovno vojno, ki je po ukazu Draže Mihailovića povezoval četniške enote po gorskih verigah Črne gore. Če bo ta sistem vrednot zmagal, Črna gora ne bo več obstajala. Po drugi strani pa lahko zmagajo nazori, v katere verjameta Boris A. Novak in Tanja Tuma iz slovenskega Centra PEN, ali pa nazori nekdanjega ministra za obrambo Slovenije Romana Jakiča. Vsi ti pomagajo demokratičnim silam v Črni gori in se zavzemajo za to, da bi bila država čim prej osvobojena malignih vplivov. Čas bo pokazal, kako bo.