/ 

Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je nič (E. Dickinson)

 

Kaj danes pomeni biti pesnik? Pisati pesmi? Je naš čas tak, kot je bil čas Hölderlina, ki se je spraševal, čemu pesem v ubožnem času? Današnji čas je čas virtualnosti, resničnosti šovov, lažnih novic, najbolj perverznega orožja, dronov, ki jih iz oddaljenih varnih skrivališč usmerjajo ne le v vojaška, teroristična gnezda, ampak tudi v bolnišnice. Lahko poezija, ta prastara veščina srca in »naravna molitev človekove duše«, kakorkoli vpliva na človekovo zavedanje o izgubljenem raju?  In kaj pomeni danes, da je pesnik znan, nagrajevan, prevajan, čaščen? Nič podobnega kot  olimpijski prvak v metu kopja.

Pesem je od nekdaj bila človekova sestra, ki ga je spremljala na njegovi poti skozi življenje, in bila dar, ki ga je pesnik nesebično delil z bralci. Pesem je izrekanje resnice človeka in sveta, ki ga je sam zgradil, a ga sproti tudi rušil. Lepota in resnica sta sestri, tako kot estetika in etika. Torej velja pritrditi pesnici, ki za svojega življenja ni doživela »slave«, da je najpomembneje biti pesnik, živeti poezijo in tako presegati izpraznjenost današnjega, jutrišnjega sveta. Kaj pa pride s smrtjo: srce se ustavi, duša odleti neznano kam. Metafizika.

Slovenski pregovor pravi: Besede iz srca sežejo do srca, besede z jezika pa le do duše. Ljudstvo je ločilo srce od duše, pesnik pa nemalokdaj srce in dušo stori za brata in sestro. Zato si njegova beseda želi, da seže tako do srca kot do duše, saj njegova beseda ni beseda jezika, ampak skuša izreči neizrekljivo. Izrekati neizrekljivo, komaj opisljivo in predstavljivo je naloga poezije, pa naj bo zaradi tega ovenčana z lovorovim vencem ali pahnjena v pozabo.

Pesnik, ovenčan z lovorom, je poeta laureatus, čaščeni in povzdigovani, v slavo sebi in poeziji mora pisati vzvišene verze, s katerimi svet spreminja v paradiž.

A ta naloga, za marsikoga pretežka ali celo neznosna, je slej ko prej strup, s katerim pojí svoje stihe, slaveč tiste, ki so mu na glavo nadeli lovorov venec.

Je bil naš Pevec uspešen in slaven? Ni bil, odvetnik v provincialnem mestecu, nagnjen k pijači, nesrečen v ljubezni, živeč na obrobju svetovne romantike. Je bila Ada Škerlova, ko je leta 1949 izdala svojo prvo pesniško zbirko Senca v srcu, slavna? Nikakor. Kritika se je s kladivom spravila nad njene lepe in zaljubljene, s senco obarvane pesmi. Oba, tako Pevec kot Ada, sta vedela, kot je vedela že Emily, da si le, ko pišeš pesem.

Tiste hipe, ki so edina sled božanskega na zemlji, zlata posoda srca, v katero boječe polagaš besedo k besedi, da se pred teboj začne svetlikati Njeno ime, saj je edina pesnikova dolžnost, da ljubi. Biti pesnik pomeni, da svoj jezik prepustiš tihim viharjem, ki šepetajo skozi mlado zelenje. Si svetloba sredi svetovne noči, si luč, ko ugasne poslednja zvezda.

Marsikdo bo rekel: Čemu tako povzdigovanje nekega človekovega dejanja, ki je le spretno ravnanje s peresom? No, danes niti s peresom ne več. Zato, ker se je poezija rodila ob zori človekovega rodu, péta in združujoča skupnost v rod, rod v narod, ljubimca v objem, otroka polagajoča v zibko materinega naročja. Pesem je dih, ki pomeni življenje, zato ne potrebuje slave in čaščenja, saj je že sámo življenje največja nagrada. Biti znan pesnik pomeni, da si ločen od pesmi. Da hodiš po svetu preklet, ker si prodal svojo pesem minljivosti, četudi si mislil, da je večnost.

 

 

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.