Prejemnica listine PONT

Kakšen je po vašem mnenju pomen nagrad v kulturi? Imajo nagrajenci večjo odgovornost do sebe, svojega dela in svojega okolja?

Do nagrad imam nekakšno distanco. Nagrade so arbitrarne. Obstajajo neki vnaprej izdelani kriteriji, a so kljub temu subjektivne. To se mi zdi prav, a po drugi strani se pa dogaja, da nekdo ni prepoznan, je spregledan. Teh je veliko več kot nagrajencev. Marsikdo med spregledanimi bi si gotovo zaslužil kakšno nagrado. Je pa nagrada tudi obveza. Saj se zavedaš, da je arbitrarna, da bi jo lahko ravno tako dobil kdo drug. Nagrade te izpostavijo, pomenijo pa tudi izpostavljanje dobrih praks. Naša družba je zelo kritična, zato so nagrade še toliko bolj pomembne.

Menite, da bi bilo bolj treba opozarjati na položaj samozaposlenih v kulturi oziroma s.p.-jev?

Treba bi bilo opozarjati na prekarnost, ki je značilna za naš kulturni prostor. Ne vem pa, zakaj bi to počeli samo nagrajenci. Morda bi se moral angažirati kdo, ki ga zanimajo ta področja in ima tudi potrebna znanja. In raziskovalci tega področja. Ti so dolžni opozarjati javnost na težave samozaposlenih. Kot samozaposleni imamo namreč to težavo, da moramo večino svojega časa nameniti delu, pa nas na koncu zmanjka. Vsak dela svoje, se ne povezujemo in ne uskladimo interesov. Imela pa sem dobro izkušnjo glede povezovanja. Sodelovanje pri Beli knjigi o prevajanju je zame primer dobre prakse, kar se tiče povezovanja. Ne glede na to, da smo različni, je treba iskati skupne točke. Tudi v teh kontekstih je treba opozarjati na našo prekarnost. Dober primer povezovanja je tudi projekt Če nisi preveden, ne obstajaš.

Veliko se ukvarjate s prevajanjem in spremljate tudi položaj prevajalcev. Kakšen je? Kakšna je prihodnost tega poklica?

S položajem prevajalcev sem se veliko ukvarjala že leta 2012. Takrat sem naredila anketo med prevajalci, tolmači, podnaslovnimi prevajalci. Lektorji takrat niso bili vključeni. Za zgled mi je bila španska bela knjiga, v katero je bila vključena tudi anketa. Prilagodila sem jo slovenskim razmeram. Mogoče je bilo primerjati stanje v Sloveniji s stanjem v Španiji. Potem smo vsakih nekaj let naredili analizo. Več jih je vključenih v Belo knjigo. Specifika prevajalskih poklicev je, da jih opravljamo večinoma ženske, več kot 80 % prevajalk je žensk. Gre za visoko izobražene posameznice, redke imajo samo srednjo šolo, večinoma imajo končano fakulteto, magisterij ali doktorat. Predvsem pa je zelo značilno to, da samo od prevajanja ni mogoče živeti. Primerjali smo tudi položaj prevajalcev včasih in danes. Včasih je bila cena prevoda avtorske pole takšna, da se je dalo živeti nekaj mesecev. Danes ni tako. Če imaš srečo, delaš za »visoko« tarifo, ki jo zagotavlja JAK. A s 300 evri se ne da preživeti meseca. Tisti, ki spremljamo to področje, opažamo nekaj stvari. Prevajalci smo v glavnem posamezniki, ki se med seboj ne povezujemo, nimamo nekega skupnega cilja in skupnega glasu. Vsi smo v precej podobnem položaju, smo prekarci. Kot sem že omenila, v poklicu prevladujejo ženske, kar prinese še druge stvari. Predvsem razvrednotenje našega poklica. Mislim, da je samo v Švici tako, da je večina prevajalcev moških, drugje po Evropi je poklic feminiziran. Nevarno je tudi to, da delo večinoma opravljamo od doma. Poleg prevajanja opravljamo še cel kup gospodinjskih opravil. Če razmere spremljaš dlje časa, se stvari jasno pokažejo.

Kakšen mora biti dober prevajalec?

Jaz prevajam iz španščine. Velikokrat me vprašajo: »Ali prevajaš samo iz španščine?« Tega vprašanja res ne razumem. To je edina kultura, ki jo poznam, pa še te ne poznam v celoti. Španščino govori 500 milijonov ljudi. Tam sem živela, dotaknila se me je ta kultura, pa je še vedno veliko stvari, ki jih ne poznam. Za prevajalca je ključna ta radovednost. Do kulture, iz katere prevajaš, nimaš odnosa kot do nekoga drugega, ampak se vanjo potopiš, si del nje. Jaz sem sicer rojena tu, a sem hkrati tudi Španka. Kdo mi včasih reče: »Dobro govoriš špansko.« »Ja, hvala, ti tudi.« Ja, seveda dobro govorim špansko, saj se s tem ukvarjam že 35 let. Jasno, da dobro govorim špansko in da nekaj malega o tej kulturi tudi vem. Ogromno stvari pa še ne vem in mi je zelo všeč, da je tako. Še vedno me teksti lahko šokirajo, še vedno osupnem, da obstajajo reči, ki jih ne vem. Obožujem to, da lahko vedno znova odkrivam reči.

Gre tudi za neko ponižnost, ne vem, če je to prava beseda.

Ja, točno tako. Zame je bila baskovščina točno to, vaja v ponižnosti. To je zelo poseben jezik, tako eleganten, zelo melodičen. Neverjetno je, kako počasi se odpirajo vrata v ta jezik. Niti ne odpirajo, priškrnejo se, čisto malo, jaz pa kukam noter. To se mi zdi fascinantno.

Kakšen je pomen medkulturnega povezovanja in nagrade Pont, ki medkulturno povezovanje promovira?

Po mojem je to neke vrste aksiom, po drugi strani pa je treba to vedno znova ozaveščati. Včasih je veljalo, da so kulturni vplivi hierarhični. Vzameš prvine neke kulture, recimo nemške, in jih apliciraš v svojo kulturo. To pa seveda ni tako. Vplive priličiš sebi in jih ustvarjalno predelaš. To se mi zdi bistvo medkulturnosti, to ustvarjalno priličenje. Ne samo nekaj površinsko. Če želiš nekaj posesati vase, tega ne narediš samo v odnosu na kulturo, iz katere prevzemaš, ampak tudi v odnosu na kulturo, v katero prenašaš. To je izjemno dinamičen proces in bistvo medkulturne izmenjave.

In nikoli nismo na koncu pri tem procesu, vedno se učimo.

Razmišljam o imenu te nagrade. Pont je most. Večkulturnost si predstavljamo kot neke vrste most. Most je krasen arhitekturni element, hkrati pa daje občutek, da gre za nekaj, kar gre po vrhu, kar nastaja nekje visoko zgoraj. Bistvo teh mostov, teh pontov je, da so tudi del nas, povezave se ustvarjajo v naših sinapsah, v naših srcih, telesih. Mi to povezovanje živimo. Izredno pomembno je to ozaveščati. In to z različnimi aktivnostmi, ne samo z besedami. Medkulturnost je treba živeti in udejanjati. In to je, po mojem mnenju, edina prava pot.

Govorjenje in opozarjanje je nujno, ni pa dovolj. Kako pa vi doživljate pomen nagrade pont in listine, ki ste jo prejeli?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je v našem prostoru to posebna nagrada. Če sem jo prav razumela, je to nagrada, ki nagrajuje multikulturnost, držo, dejstvo, da posameznik multikulturnost živi. Tega ne živim samo kot prevajalka, ampak tudi kot predavateljica, kot urednica, kot dejavna članica prevajalskih društev in povezovalka s sorodnimi društvi. Druge nagrade nagrajujejo posamezna področja, kar je fino. Pri tej nagradi pa je drugače, išče elemente povezovanja. Gleda širše, bolj celostno. Nagrajuje držo povezovanja in prehajanja mej, tudi mej posameznih področij.

Vi povezujete špansko govoreče države s Slovenijo. In obratno. Od kod ta ljubezen do španščine?

Španščino sem se učila že v srednji šoli, hodila sem na Srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, na današnjo Gimnazijo Poljane. Na začetku sem imela s španščino kar težave, nekako nisem uspela osvojiti logike jezika. Kar pa me je najbolj presunilo in nagovorilo, je bila literatura. Naša profesorica španščine nam je prinesla literarna besedila, recimo Márqueza, Borgesa, Cortazarja, vrhunce latinskoameriške književnosti. Ta besedila smo tudi prevajali. Ko smo prevajali začetek romana Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza, me je popolnoma presunilo, da obstaja jezik, ki stvari ubeseduje na tak način. Literatura me je popolnoma navdušila. Enako je bilo pri baskovščini. Prevajala sem dela baskovskih avtorjev. Prišlo je obdobje, ko me je zanimalo, kako vse to zveni v njihovem jeziku. Baskovski jezik je popolnoma drugačen, ima drugačno strukturo. Je pa izjemno melodičen. Že španščina ima zelo močan r, v baskovščini pa je ta r še močnejši, zato ima ta jezik zelo močno vibracijo. Tudi tukaj je bila literatura tista, ki me je nagovorila. In način ubesedovanja. To me res fascinira.

Katera špansko govoreča kultura vam je najbližje?

To je kultura, v kateri sem največ bila – iberska Španija. To kulturo sem si izbrala. Ko še ni bilo programa Erasmus, sem tam študirala in naredila en semester. Že prej sem hodila tja. Najbližja mi je ta izgovarjava, izgovarjava kastiljskega dela. Seveda me zanimajo tudi drugi špansko govoreči deli sveta, ampak ibersko španščino čutim kot svojo. Moja je Kastilija, v zadnjem času pa tudi Baskija.

V okviru rezidence, ki ste jo dobili ob nagradi, ste predstavili Branislavo Sušnik. Kdo je bila ta gospa in s čim vas je očarala?

Branislava Sušnik je bila iz Medvod, tudi založba Malinc, v kateri sem dejavna, ima sedež v Medvodah. Vsi moji projekti so osebno motivirani. Je ena redkih prebivalk Medvod, ki jo lahko razumem, ki jo lahko berem. Zelo sem ponosna, da smo izpeljali projekt o njej, ki je trajal od leta 2019. Anketirali smo prebivalce o znanih Medvoščanih. Izdali smo dvojezično znanstveno monografijo. Iskali smo raziskovalce iz Paragvaja in latinske Amerike ter Slovenije. Postavili smo zelo zanimiv dvojezičen portal, kjer smo objavljali prispevke o njej. Vsak dan je bila objavljena ena zgodba. Nastal je tudi dokumentarni film o rojstni hiši Branislave Sušnik. Vse to je nastalo v okviru tega projekta. Razpisali smo tudi rezidenco Branislave Sušnik. Namenjena je samo ženskam. Prijavilo se je okoli dvajset raziskovalk, umetnic iz Paragvaja in Urugvaja. To je eden od načinov, da se bo njeno ime ohranilo, da bomo raziskovali njo in njeno delo. Jemljem jo kot izziv. Bila je zelo hermetična. Govorimo o ženski iz Medvod. Kasneje se je njena družina preselila v Polje, kasneje v Ljubljano. Njenega očeta so ubili med vojno. Ona je nato emigrirala v Buenos Aires, kasneje pa se je preselila v Paragvaj. Tam je prevzela vodenje antropološkega muzeja in postavila temelje antropologije v Paragvaju. Je neobhodna referenca, če živiš v Paragvaju ali južni Ameriki. Bila je tudi lingvistka, jeziki so bili njena velika ljubezen. Govorila je zelo posebne jezike, svetopisemske jezike, sumerščino. Najprej je mislila, da se bo usmerila v to, kasneje pa jo je življenje odpeljalo v Latinsko Ameriko, kjer se je posvetila antropologiji. V Paragvaju sta uradna jezika dva, tudi gvaranščina. Med kolonizacijo sta se gvaranska in španska kultura prepletli, Sušnikova je poudarila, da ta proces ni bil tako miroljuben, kot si je uradno paragvajsko zgodovinopisje želelo. Branislava Sušnik je postavila temelje kritični antropologiji. Bila je izjemno delavna. Napisala je 47 znanstvenih del, nekatera med njimi so izšla postumno. Na začetku kariere je pisala tudi v slovenščini, bilo je tudi objavljeno, vendar je zelo malo. Takrat nismo imeli možnosti, da bi jo poznali. Njena podoba je bila malo specifična, bila je androgina. Ko pogledamo njene fotografije, vidimo žensko s klobukom in cigareto v ustih. Raziskovala je staroselska plemena in se menda naučila tudi osem staroselskih jezikov. Organizirala je 17 različnih odprav med staroselce. Raziskovala je v pragozdu, morala je imeti vojaško spremstvo. Živela je v državi, kjer je vladala neizprosna diktatura. Zelo zanimivo pri njej je tudi to, da dobro vemo, kaj je napisala, kaj je raziskovala, skoraj ničesar pa ne vemo o tem, kdo je ona bila. Dala je prednost svojemu delu. Leta 2020 smo praznovali stoletnico njenega rojstva. Ob tej priložnosti smo v Medvodah postavili razstavo, ki si jo je še vedno mogoče ogledati. Raziskovali smo njeno življenje in jo vsaj približno skušali razumeti.

Izjemna ženska torej in izjemno delo ste opravili tudi vsi, ki ste se ukvarjali z njo in nam jo predstavili. Hvala za vaše delo ter vse dobro, veliko uspeha in veselja še naprej.