/ 

Kakšno zrcalo nastavlja Bela knjiga o prevajanju 2018?

    

Marca letos smo dobili Belo knjigo o prevajanju 2018, ki pomeni prvo celostno artikulacijo potrebe po večji prepoznavnosti prevoda, tolmačenja in lektoriranja v naši družbi in na podlagi empiričnih podatkov ponuja refleksijo o poglavitnih prednostih in izzivih poklicev specializiranih jezikovnih uporabnikov. Z njo smo prevajalke in prevajalci, tolmačke in tolmači, lektorice in lektorji dokazali, da nas druži še vse kaj drugega kot le značilno slovensko pritoževanje. Priprava Bele knjige je namreč potekala v koordinaciji Društva slovenskih književnih prevajalcev, pri njeni pripravi pa je sodelovalo še pet drugih stanovskih društev: Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije, Združenje SCIT, Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev ter Lektorsko društvo Slovenije. Čeprav se naši pogledi na izzive tudi razlikujejo – ne nazadnje prihajamo iz različnih društev, že njihov obstoj pa pomeni tudi različne prioritete in poglede – nam je te razlike zaradi skupnega cilja uspelo postaviti v oklepaj.

Belo knjigo o prevajanju smo širši in strokovni javnosti predstavili na svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Ravno tako je 23. aprila potekala javna tribuna o položaju knjige, ki jo je pripravilo Društvo slovenskih pisateljev, k njej pa pritegnilo različne deležnike, ki se v najširšem pomenu ukvarjajo s knjigo. Tudi ta pobuda je bila zaradi povezovalne narave v našem kulturnem polju nekaj novega, zaradi česar je segla veliko dlje, kot bi sicer.

Obe pobudi potrjujeta empirične podatke, ki jih je pokazalo že prvo anketiranje prevajalk in prevajalcev leta 2013, katerega rezultati so objavljeni v Beli knjigi, potrjujejo pa jih tudi podatki drugih anket, objavljeni v Beli knjigi, da namreč zaradi specifično majhnega trga zgolj od prevajanja ni mogoče dostojno živeti in da zato večina anketirank in anketirancev opravlja več bolj ali manj sorodnih dejavnosti. Prevajanje kombinirajo s poučevanjem, tolmačenjem, prevajanjem sodnih, tehniških in znanstvenih besedil, prevajanjem avdiovizualnih vsebin, predavateljstvom in raziskovanjem, urednikovanjem, lektoriranjem, pa tudi poklicno bolj oddaljenim turističnim vodenjem, zdravniškim delom, pravom, ekonomijo, elektrotehniko in kmetijstvom. Ker se torej skoraj vsakdo od nas pojavlja v različnih vlogah in deluje na različnih področjih, se sprašujem, kaj bi pokazalo anketiranje v drugih poklicnih skupinah, ki delujejo na področju kulture. Kaj bi povedali novinarke in novinarji, pisateljice in pisatelji, kritičarke in kritiki, skladatelji in skladateljice, urednice in uredniki, igralke in igralci, promotorke in promotorji branja, založnice in založniki, ilustratorke in ilustratorji, knjigotržci, distributerji in bibliotekarji, raziskovalke in raziskovalci slovenske literature in kulture? Ali se tudi te skupine spoprijemajo s prekarizacijo in feminizacijo, je tudi zanje izboljšanje njihovega socialnega položaj podoben izziv kot za specializirane jezikovne uporabnike? Kako jim uspe opozoriti na svoje probleme, kako vzpostavljajo dialog z odločevalci? Kako se pogajajo z naročniki tako iz javnega kot zasebnega sektorja, kako rešujejo težave, ko in če nastanejo?

Nekaj omejenih (in na žalost vse starejših) podatkov ponujajo raziskave, ki jih je naročilo ministrstvo za kulturo, a so bile omejene zgolj na samozaposlene v kulturi. Že prva med njimi, Socialni položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njegovo izboljšanje s poudarkom na temi preživetvene strategije na področju vizualnih umetnosti (2012), je opozorila, da je stanje med samozaposlenimi v kulturi alarmantno, pa tudi, da je nujno povezovanje resornega z drugimi ministrstvi. Tako Bela knjiga kot zahteve DSP segajo širše, kar je po mojem mnenju še posebej dragoceno. Predvsem pa Bela knjiga o prevajanju prinaša dragocene empirične podatke, ki smo jih lahko uporabili za SWOT-analizo, in teh druge poklicne skupine še nimajo. Če želimo vedeti, o kom govorimo, kadar govorimo o kulturi v slovenski družbi, so prav ti podatki nujni. In treba jih je zbrati ter obravnavati primerjalno in združeno, kumulativno. Tako kot na Portugalskem, denimo, kjer je združenje avtorjev izvedlo anketo o razmerah, v katerih ti ustvarjajo, na katero se je odzvalo kar 26.000 različnih avtoric in avtorjev. Šele tako bomo namreč sploh lahko začeli spoznavati ljudi, ki držijo ogledalo, v katerem se kot družba zrcalimo.

   

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

   

Barbara Pregelj
O avtorju
Barbara Pregelj je doktorica literarnih ved in pridružena profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Raziskuje predvsem različne vidike recepcije španske literature v slovenski književnosti, prevodoslovna vprašanja, mladinsko književnost in literarno interpretacijo. Deluje tudi kot prevajalka in kulturna promotorka, sodna tolmačka ter glavna urednica na založbi Malinc, kjer je zasnovala in tudi vodi bralnomotivacijske projekte.