Jolki v spomin

Jolka, pozdravljena!

Prav pred nekaj dnevi sem ti pisala e-pismo – najbrž si bila takrat že v bolnici, sicer bi mi takoj odgovorila, pa še kakšno ostro in odrezavo zraven zabelila. Se mi zdiš človek, ki ga imaš takoj rad ali pa takoj ne – vmesnosti najbrž nisi ne hotela ne trpela. Se spomnim, ko sva se prvič videli, si rekla: »Ti bi glede na pesmi morala imeti črne lase.« (Jaz pa sem imela ravno takrat posvetljene.) Všeč mi je bilo, da si – sproščeno kot otrok – povedala, kar te je presenetilo (vikanja sva se takoj osvobodili). Mene pa je presenetila tvoja toplina in zaupljivost: naslonila si se na mojo roko in sva šli skupaj v sežansko knjižnico na nek literarni večer (eden mnogih, ki si jih obiskala – vse dogodke v Sežani si videla, ko si bila mlajša, pa tudi marsikje drugje). Oglašala si se takrat in tako, da si podirala tabuje – najprej o manjvrednosti slovenske kulture, potem o manjvrednosti, nepomembnosti intelektualnega dela žensk, potem pa še marsikatere druge: res si uživala v polemikah, veliko tvojih modrosti je zbrano v knjigah, marsikaj pa še čaka na literarnozgodovinsko obravnavo.

Kadar sem prišla k tebi, sta me čakala kremšnita in sok na mizi, s katere si odstranila nekaj knjig – ravno prav za majhen krožnik in kozarec. Knjige so v kupih ležale povsod, celo na prazni strani zakonske postelje, kar me je povsem očaralo, prevzelo in ganilo. Ampak iz neskončnih kupov si znala takoj izvleči knjigo, ki si jo iskala. Nad mizico pa fotografije: prelepe mladenke (tebe), čednega moškega (tvojega moža, slikarja, katerega slike so visele že v hodniku, ki je vodil do tvojega stanovanja), in dajale vedeti, da tu bivajo ljudje, ki jim je mar za umetnost. In zgodba iz otroških let: kako si hodila v italijanske šole, a se nisi nikoli počutila manjvredna, to pa zaradi vzgoje doma, samoumevnosti ponosa na to, da si Slovenka. In vendar si se že v šoli odločila, da boš impresivni italijanski kulturi bolje pokazala impresivno slovensko – in to si počela ves čas, od srednješolskih časov naprej. »Ne vem, tile naši literati si predstavljajo, da se bodo Italijani kar sami zavzeli zanje in jih hoteli spoznati, izdati … to nikakor ne gre tako. Treba se je potruditi, najti sogovornika na drugi strani, vztrajati, se povezovati, vzdrževati stike,« si govorila o tem, da se premalo zavedamo razlike v kulturi in navadah, v strukturi literarnega polja pri nas in naših zahodnih sosedih. Sama si iskala založnike, spodbujala mene in moje pesniške kolegice, da smo se s tvojimi prevodi prijavljale na italijanska pesniška tekmovanja – in prejele marsikatero nagrado. Spomnim se nagrade mesta Anzio – dobila sem jo, ko sem tja poslala prevod tvojega izbora mojih pesmi: člani žirije so rekli, da so bili presenečeni, ko so izvedeli, da prevajalka ni Italijanka, temveč Slovenka, saj da zveni tako, kot bi bila originalno napisana v italijanščini. (O tem ne morem soditi, italijanščine se nikoli nisem učila, znam samo, kar sem pobirala po TV Koper in na Ponte Rossu, a dobro sem razumela, kaj mi pravijo.) Druga podobna zgodba, ki jo še poznam (vsaj jaz, če bi pesnice in pesniki sestavili vse take zgodbe, bi jih bilo res mnogo, mnogo čez sto), je zgodba s Hišo poezije iz Baronissija blizu Neaplja. Sergio in Raffaella, oba sta te občudovala: nikoli se nista srečala s tabo, poznali ste se le preko elektronske pošte, a njuno spoštovanje do tebe je neizmerno: vedela sta povedati, kako ju priganjaš, da naj že izdata to in to knjigo slovenskega avtorja, pošiljala si jima nove in nove pesmi, zmeraj polna idej, kaj bi bilo še dobro izdati, vedno si imela že nekaj prevedenih pesmi na zalogi, prevajala si kar sproti, včasih celo iz revij, če ti je bilo kaj všeč. In kljub svojim letom si se priučila delu z računalnikom, obvladala si vse, kar je bilo treba, znala si poiskati pomoč, kadar si jo pri tem rabila. Nikoli pa se nisi pritoževala, ne o zdravju, ne o tem, kako se preživiš, ne o tem, kaj potrebuješ, pa nimaš … občutek sem imela, da imaš vse, če le imaš knjige poezije in te si res temeljito prebirala, to vem, ker si mi pošiljala najprej dopisnice, kasneje e-pisma, v katerih si me nadrobno spraševala, kaj sem s tem ali onim verzom mislila …

Skratka, kot bi dan zate imel 48 in ne 24 ur – tako se mi je zdelo, ko sem videla, s čim vse se (skoraj naenkrat) ukvarjaš, v tem si bila podobna Balzacu, kot smo se o njem učili v šoli: eno knjigo si zaključevala, za drugi dve delala korekture, za tretjo se menila za založnika in iskala finance (kar naprej ti trivialni problemi, ki si jih znala tudi tako dobro reševati), za četrto si se pripravljala k prevodu, izpolnjevala prošnjo za subvencijo JAK (in se strašno bala, da česa ne bi izpolnila v roku), mimogrede pa še vse prebrala po časopisnih noticah, vse vedela, kaj se s kom iz literarne scene dogaja … in mi dajala izzive, italijanske primere glede feminističnih pogledov in projektov, postavljala izzivalna vprašanja … Ves čas pa si ohranila svojo kritično držo brez dlake na jeziku, tako v javnosti kot zasebno. Kakih posebnih nagrad in zahval slovenskega kulturnega prostora nisi bila ravno deležna v izobilju, vsaj meni se zdi, da premalo – in ko sem te predlagala (ne edina!) za prvo nagrado mira in si jo dobila, sem bila izredno vesela: mira ne bi mogla priti v boljše roke. In kot zmeraj – nisi ne zardevala od sramu niti se nisi napihovala zaradi nje – raje si soorganizirala literarni večer v Trstu, kamor si nas povabila kar nekaj slovenskih pesnic, pa seveda vse iz takratne Mire Pen.

Jolka, pogrešala te bom. Marsičesa sem se učila od tebe, predvsem pa, kaj pomeni biti posvečena delu, delu za druge, kulturnemu, družbenemu delu, ki terja neomajno, potrpežljivo vztrajnost. Vem, da bi protestirala, pa bom vseeno napisala – bila si izredna, izjemna ženska v več ozirih, na nas je, da te ohranimo v spominu in predamo naprej.

In če kje obstaja življenje po smrti, če si še nekje, pa sem prepričana, da si se že lotila prevajanja – iz nebeščine v slovenščino in nazaj.

Tvoja Barbara Korun

V Ljubljani, 23. januarja 2021