Barbara Korun – delavnica kreativnega pisanja pri JSKD – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Naslov literarnega večera, ki se je v Centru Tomaža Šalamuna odvil 8. oktobra 2021, je napovedoval pet pesniških glasov, ki so se kalili v literarni delavnici pod okriljem JSKD-ja pod skrbnim mentorstvom pesnice Barbare Korun. Čakal nas je zanimiv večer petih pesnic, nekatere med njimi že imajo samostojne objave, druge so na začetku svoje pesniške poti. Različne po tematiki, po izrazu, a zelo enakovredne po kvaliteti. Polna dvorana je ob branju zadrževala dih, se muzala, zamišljeno kimala. Že samo dejstvo, da je pesniški večer napolnil dvorano, je prisotne navdalo z veseljem, energija, ki se je spletla med avtoricami, ki so brale svoje pesmi, in občinstvom, pa je bila tudi izjemno dragocena.
Mentorico Barbaro Korun poezija iskreno zanima. Rada jo prebira, piše, o njej razmišlja, organizira mesečna srečanja Pesnice o pesnicah. Dolga leta je mentorica pesniških delavnic na JSKD-ju in selektorica na festivalu mlade poezije Urška. O tečajnicah in tečaju je zapisala sledeče besede:
Pred mnogimi leti, ko sem še kot zelena gimnazijska profesorica začetnica prvič gostila slovitega ameriškega pesnika in mentorja Richarda Jacksona, velikega ljubitelja Slovenije in slovenske poezije, mi je ta dejal: »Najtežje pri mentorskem delu s pesniki in pesnicami je to, da si moraš postaviti njihovo glavo na svoja ramena.« Ta podoba me je spremljala vse odtlej tudi pri mojem delu: ne tlačiti vseh na eno kopito, k vsakemu posebej pristopiti na njemu/njej lasten način. V umetnosti je ta »vrojena« enkratnost še kako pomembna za delo, za proces nastajanja umetniškega dela …
Počasi sem izoblikovala svoj način poučevanja tega tako občutljivega in kompleksnega procesa. Zelo preprosto in tako, da se tudi sama dobro počutim pri tem: v glavnem vnaprej doma preberemo naše pesmi in jih skupaj komentiramo. Zaželeno je, da sodelujejo vsi oziroma bolj vse, saj je na teh tečajih več oseb ženskega kot moškega spola. Pomembno je videti, doživeti, da isti verz v različnih ljudeh sproža različne odzive, tako čustvene kot intelektualne, ta različnost je za učenje bistvena. Zato pouk poteka »horizontalno«, jaz sem le ena od udeleženk, bolj zbiralka in razpečevalka pesmi kot interpretka z absolutno vednostjo. To negotovost je ravno tako težko zdržati … in prav tu potrebujemo »pomoč« v obliki jasne in odkrite »povratne besede«.
Že prvo srečanje letošnjega tečaja poezije pri ljubljanskem JSKD je pokazalo, da smo našle prave osebe, mislim, da smo kmalu »prebile led« in začele z delom, medsebojnim komentarjem lastnih pesmi, z branjem drugih pesnikov in pesnic, s pogovori … Pri dajanju feedbacka se skušam prestaviti v – pesem. Zmeraj govorim, da sem v prvi vrsti advokatinja pesmi, pa četudi je treba pri tem kaj nemilega povedati avtorici. Pa vendar, za sam proces učenja so bolj kot končni rezultati pomembna spoznanja, uvidi, nekaj, kar te spremeni. Mene je teh pet osupljivih pesnic, med sabo neverjetno različnih, vseh pa močnih, posebnih, z jasnim sporočilom, spremenilo in premaknilo. Občudujem njihov pogum, zavzetost, mojstrstvo in predanost temu, kar pišejo, ali temu, kar jih piše. Zdaj sem že dovolj stara, da vem, da so taka »srečna srečanja« redka, in zato tem bolj dragocena.
ANDREJA VIDMAR
Pesmi Andreje Vidmar na videz izgledajo kot upesnjene zgodbe iz vsakdanjega življenja, nekaj, kar vsi poznamo in se nam vsem dogaja – a čeprav je prizorišče prvi hip morda prepoznavno, je upesnjenje enkratno, posebno; skozi upesnjene detajle razkrije različna stanja, ki prepričljivo ujamejo kompleksnost odnosov. Predvsem pa je Andreja zelo spretna v ustvarjanju »ozadja« pesmi oziroma »tona« pesmi, ki nam sugestivno, z izredno izpovedno močjo kaže, »od kod prav te besede te pesmi prihajajo«. Čeprav so v motivno-tematskem obzorju predvsem družinski in ljubezenski odnosi, so prav tako žive in posebne tudi pesmi o listju, mačku, vrtu … govorijo podobe, pretresljive, boleče, žive.
MAJA MILOŠEVIČ ČUSTIĆ
Maja je pred nekaj leti izdala prvenec Oder za gluhe, ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado, zdaj piše svojo drugo knjigo. Zanimivo je, kako posamezne pesmi postavlja v celoto, v neke vrste pripoved, v zgodbo s suspenzom, ki pa nikakor ni linearna, morda koncentrična, gre za izpoved skozi podobe, detajle, motivne drobce – ki ustvarjajo močno, prepričljivo atmosfero. Ena od odlik njene poezije je tudi nepričakovana metaforika – zadene točno v trebuh, v center čustev: dojamemo, še predno razumemo. Gradi premišljeno in postopno, spretno dozira povedano, tudi z menjavo govornih registrov … Njene pesmi temeljijo na feminističnem »groundu«, ki je samoumeven, prav nič akademski, pridobljen iz izkušenj, pesmi sklada z občutkom za ritmiko in zvok. Vsebinsko se dotika številnih socialnih in gender tem, obravnava jih z veliko (črnega) humorja in (samo)ironije.
KATARINA JUVANČIČ
Katarinine pesmi so eksplozije najbolj duhovitih in nepričakovanih asociacij, prežemki visokega in nizkega, brezčasnega duha in telesnih tekočin, mitologije in aktualnosti, banalnosti in visoke lepote; vse pa prežema jasna etična in humanistična in feministična zavest … gostota delčkov in neobičajnih asociacij, zmožnost povezave »vsega z vsem«, celovitost vesolja v vertikalni in horizontalni smeri; ritem, naštevanje, sopostavitve, »kalejdoskop« teatra mundi, pogumna izpostavitev osebnega, zastavitev sebe, smisel za ritem, za tok pesmi, pesem kot tok zavesti. Ob tem so njene pesmi stilno, vsebinsko in oblikovne tako raznovrstne, tako različne, kot bi jih pisalo več različnih oseb – resnobne in humorne, igrive in zamorjene, faktične in izgubljene v domišljiji … pa vendar tako zelo prepoznavno njene.
LARA BOŽAK
Larina pisava je izdelana, avtorica je vzpostavljena pesnica, njene pesmi izražajo, da je govorka dojemljiva tako za duhovno kot za duhovitost, trdna v sebi, v svojem izrekanju, a obenem rahla, občutljiva, pa tudi čudovito, modro zadržana, ob tem pa še pogumna … Larine pesmi zaznamuje tako vertikala (odnos do metafizike in metafizičnega) kot natančnost in preciznost, barvitost in niansiranje konkretnega, v tem se kaže posebna modrost, ki šele po večkratnem branju in kontemplaciji odkriva svoje nove, spodnje? plasti … pogosto se zasvetijo nenavadne besedne zveze kot dragocena najdba – in humor, inteligenten in delikaten. Najpomembneje pa je, da vsako ponovno branje še kaj doda k prej prebranemu …
TARA FERBEŽAR FELGNER
Tara je že v gimnaziji izdala dve opaženi pesniški knjigi, Opravičila in Drugače, ki ju je tudi predstavila v gledališko-plesnih-pesemskih dogodkih. Gre za ontološko-eksistencialno poezijo, na videz zelo preprosto in vsakdanjo, ki z zelo malo besedami – pa še te so vsakdanje, preproste, vendar natančne in »prave«, »na pravem mestu« – zajame in zajema kompleksne, ambivalentne odnose. Pesmi, ki so pogosto zapisane v ozkih stolpcih in ritmično »ujete« v ponavljanja – tu je prava mojstrica, s to ritmično ponavljajočo gesto v pesem zajame veliko neizgovorjenega in neizgovorljivega, odprtega za interpretacijo in doživljanje, celo dvom v besede, dvom v poezijo samo. Z besedami, z jezikom rokuje na samosvoj način, nekatere med njimi poveže v svoj (p)oseben alegorični krog pomena, npr. Hiša, Stanovalec ipd. Tematizira družinsko okolje/odnose, vendar upesnjuje/uprizarja osebne procese spraševanja, kaj je jezik, smisel, bolečina, nič.
Večer izjemno kvalitetne poezije, novih obrazov, že uveljavljenih glasov, ki iščejo potrditev za bolj suvereno pot naprej, potrjuje, da je sistematično in predano ukvarjanje s poezijo, prava pot in vodi do kvalitetnih zbirk, suverenih nastopov ter večje slišnosti in prepoznavnosti avtoric in avtorjev, ki šele stopajo na svojo pot. Prostor za pisanje, učenje, kritiko, sprejemanje in brušenje izraza se je ponovno izkazal za prepotrebnega in izjemno dragocenega.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
