/ 

Če ponižuješ drugega, ponižuješ človeka v sebi

Barbara Korun, Alja Adam – Pogovor s prejemnico nagrade MIRA v letu 2020, pesnico, voditeljico pogovorov Pesnice o pesnicah – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Z Barbaro Korun, letošnjo prejemnico nagrade MIRA, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN, se je pogovarjala Alja Adam (posnetek Igor Divjak). Pogovor je objavljen tudi v rubriki Vrabca Anarhista v novembrski številki Kraljev ulice.

Barbara Korun je pesnica, kritičarka, esejistka, je po diplomi iz slovenistike in primerjalne književnosti skoraj dvajset let poučevala literaturo na ljubljanskih gimnazijah, delala kot lektorica in dramaturginja v različnih gledališčih, trenutno je samozaposlena v kulturi. Zaključila je štiriletno izobraževanje geštalt psihoterapije na Gita Inštitutu.

Izdala je šest samostojnih pesniški zbirk ter trinajst v prevodih, za četrto, Pridem takoj (2011), je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado. Njeno pesniško delo je bilo objavljeno v štirinajstih samostojnih knjižnih prevodih in v preko osemdesetih antologijah v več kot dvajsetih jezikih. Je tudi dobitnica dveh italijanskih mednarodnih nagrad – Leandro Polverini (Anzio, 2014) in Regina Coppola (Baronissi, 2016).

V verzih zapiše, da je poezija vir luči, ki zmore osvetliti zlo, je eden od načinov, kako stopiti v korak z resnico. Hkrati zapiše, da nam pesem ves čas »trga resnico iz rok« , ves čas prevprašuje našo realnost, postavlja pod vprašaj vnaprej določene vzorce, ideje, dognanja. Na takšen način pa nas vrača v trenutek, ko se pomeni šele obikujejo. Prav iz tega trenutka diha iskrena, intimna, družbeno kritična poezija Barbare Korun, ki s svojim močnim nabojem, življenjsko energijo in poetično dovršenostjo vedno znova preseneča in spodmika tla.

   

***

  

Če ponižuješ drugega, ponižuješ človeka v sebi

  

Najprej bi ti čestitala za nagrado. Zelo sem bila vesela, ko sem slišala, da si jo dobila ti. Zelo si aktivna, ne le na pesniškem področju. Veliko stvari delaš, sploh v zvezi s srečanji Pesnice o pesnicah.

Tudi jaz sem bila vesela. Najprej presenečena, ker imam občutek, da zmeraj naredim premalo. So potrebe in predvsem tudi moja želja, da bi naredila še več. Da je nekdo videl in opazil to, kar počnem, je v vsakem primeru dober občutek. Vesela sem tudi za same pesnice, saj se mi zdi, da je s to nagrado mogoče neka pozornost namenjena tudi njim oziroma našemu srečevanju, saj si ti tudi včasih udeležuješ teh srečanj. Najraje bi govorila o tem. Rada bi spomnila, kako so Pesnice o pesnicah povezane z nagrado Mira. Nastajale so v času, ko je Nataša Velikonja zaprosila deset pesnic za podporo, ker ji niso podaljšali statusa samostojne ustvarjalke na področju kulture. Ko smo to pisale – na koncu nas je bilo trinajst, deset od trinajstih ima doktorat iz literarnih ved – smo se spraševale, kako je mogoče, da tako dobra pesnica ne dobi podaljšanega statusa, češ da ji manjkajo kritike itd. In odločile smo se, da bomo ustanovile nagrado, nek prostor srečevanja, odzivnosti, da bomo pisale druga o drugi, spremljale svoje delo, se pogovarjale. Prva ideja je bila, da to nagrado postavimo v elitno organizacijo PEN, ki je namenjena uveljavljanju enakopravnosti, demokracije in vseh človekoljubnih idealov. Vendar se je izkazalo, da takratni slovenski center PEN ni prenesel tolikšnega števila – šlo je za šest predlogov – žensk. Jaz sem takrat iz protesta izstopila. Predlagala sem Tajo Kramberger in Tatjano Jamnik in dobila odgovor, da naj bom zadovoljna, da so sprejeli dve drugi in da bo že počasi šlo, najprej bodo sprejeli najstarejše, potem pa zmeraj mlajše. In ta ideja o enem ženskem telesu, da smo vse ženske v bistvu ena ženska se mi je zdela izrazito diskriminatorna, šovinistična. Se pravi, da sprejemajo osebe v center PEN, ne glede na to, koliko je kdo naredil, ampak, kolik oje star, kakšnega spola je in tako naprej. Jaz sem takrat besna izstopila, druge kolegice, na primer Meta Kušar, Stanislava Repar in Tatjana Pregl Kobe so me mirile in mi rekle, naj počakam, saj bodo že kaj organizirale. Potem smo začeli v hostlu Celica s temi pesnicami. In prva, ki je nastopila, je bila ravno Taja Kramberger. Do danes je bilo v devetih letih več kot 80 srečanj in nastopilo je več kot 70 različnih pesnic. V tem smislu se mi zdi, da kar dobro poznam, kaj pišejo ženske na področju poezije pri nas. Zmeraj znova sem presenečena, kako je vsak večer drugačen. Vsaka knjiga, vsaka avtorica pripelje drugačno občinstvo. Kakih štiri, pet nas je stalnih. Ponavadi nas je od 15 do 20, različno. Ravno prav za en dober pogovor o poeziji. Ostalo pa pripelje knjiga. Vsak večer je različen. Pravila pa so zelo preprosta. Knjigo preberemo prej in pride zmeraj tisti, ki ima kaj povedati, ki se ga je na nek način dotaknila. In to pove kot darilo avtorici. V smislu, da je popolnoma iskren in odkrit, ker samo to, kako si d okonca odkrit v poročilu, kako si bral, je lahko avtorici v pomoč. Poda ji pravo informacijo o tem, kaj piše, oziroma, kakšen učinek ima. Moram reči, da so bili odzivi večinoma v redu. Včasih je težko prenesti odkritost, ampak odziv je bil zelo dober. Avtorice se zahvalijo in povejo, da jim je bilo res lepo. Gre tudi za neko vzgojo pazljivega in informiranega branja. Že toliko stvari smo prebrali, pojasnili, se medsebojno soočili in se pravzaprav oplemenitili z drugim pogledom. To je moje veselje, moja strast. Ne vem, ali lahko rečem, da sem na to ponosna, ampak, zelo sem hvaležna, da je to mogoče.

  

Meni se zdi to res odličen projekt. Tam sem bila prisotna kot avtorica in udeleženka. Ta iskrenost, o kateri praviš, in ta neposrednost, ko nekdo govori o tvoji poeziji in da ti lahko na ta način pristopiš k nekomu drugemu, se mi zdi odlična zadeva, sploh v naši Sloveniji, kjer dostikrat stvari ne povemo na glas in potem za hrbtom drug drugega opravljamo. Tudi, da nekdo pove nekaj kritičnega z namenom, da ti nekaj izboljšaš v knjigi, se mi zdi dobro. Saj se ves čas učimo. Dobro je, da ta prostor obstaja in sem vesela, da to počneš. Bi te pa vprašala v zvezi s tvojim pisanjem. Rekla si, da to res počneš iz srca in verjamem, da je tudi pisanje ena taka stvar, glede na to, da so tvoje pesmi res odlične in se me je ta zadnja knjiga z naslovom Vmes zelo dotaknila. Ne poznam te le kot pesnico. Bili sva tudi sošolki v okviru študija geštalt psihoterapije. Veliko delaš z ljudmi, že več let si mentorica kreativnega pisanja, delala si v begunskem centru … Ta tvoj vidik podpore ljudem je tudi zelo močno prisoten. Po drugi strani pa si pesnica. Pesniški poklic je bolj introvertiran, osamljen, saj moraš biti s sabo, sedeti in pisati. Kako združuješ ta dva vidika bivanja, se pravi usmerjenost navzven, delo z ljudmi, in bivanje same s sabo? Si tudi vmes, kot je naslov tvoje zadnje knjige? Kako to premostiš?

Ta naslov je kar primeren zame, tudi v družbenem smislu ali pa tudi v ontološkem smislu, če hočeš. Že pred leti sem zapisala »niti na nebu niti na zemlji, nekje vmes«. Sem introvertiran človek in vsaka interakcija z drugimi ali pa vsak nastop me utrudita in izmučita. Ampak to je moja edina pot, da se povežem z drugimi. Iz svoje samote ali pa enkratnosti se želim povezati še bolj. Mislim, da smo ljudje in družba dosti bolj povezani tudi na področju nezavednega. Je to kolektivno nezavedno, o čemer je govoril Jung? Miti naj bi recimo bili kot neke kolektivne sanje. Ali pa, kot vidimo zelo pereče, kako smo povezani z okoljem, v katerem živimo, z vsemi živalmi in z vsemi živimi bitji okrog sebe, s pokrajino, z vsem. Če uničujem eno na račun drugega, je na koncu jasno, da uničujemo s tem tudi sebe. In mislim, da je v družbi podobno. Kako ne sprejemamo beguncev. Postavljamo bodečo žico, ki je najbolj v napoto samim prebivalcem, ki živijo ob njej. Jasno je, da ograjujemo sami sebe, da je ta poskus obrambe že znak šibkosti. Če bi imela kakšen nasvet za našo vlado ali kulturno politiko, bi rekla, da je absolutno treba okrepiti vse oblike kulture, vse oblike izražanja v jeziku, pogovarjanja, razmišljanja in zavedanja istosti ali pa enakosti in različnosti. Oboje je potrebno. Učili smo se, da je eno ozadje, drugo je pa lik, geštalt, in to se med sabo menjuje. Potrebujemo oboje. Ta zbirka ima eno samo pesem, ki je povezana z mojo izkušnjo dela kot prostovoljka v migracijskih centrih, Vonj po človeku. Razlog pa je, da je bila ta izkušnja zame tako močna, da nisem našla jezika, kako bi to sporočila drugim. Zdelo se mi je, da je vse neadekvatno, da so vse floskule, da mi jezik enostavno ne služi več. Toliko namreč govorimo o vsem in tako malo se premakne. Mislim, da sem bila travmatizirana in da sem še. Zato sem tudi vstopila v študij geštalta, ker sem čutila, da je nekaj zelo narobe. Izgubila sem vero v to, zakaj naj bi sploh pisala. Komu naj pišem po taki izkušnji človeškega poniževanja? Zdelo se mi je, da če ponižuješ drugega, ponižuješ človeka v sebi. Vseeno, komu gre to, ampak to je stvar, ki načne družbo samo. Rezultat je bil ta, da sem zelo senzibilizirala to, kaj govorim v poeziji, oziroma, kako pristopam, kakšne so te razmere, kako se srečujemo, kako povabiti v pesem bralca z vso njegovo enkratnostjo in hkrati vanjo prenesti sebe in mojo izkušnjo. Na formalni ravni se je to pokazalo tako, da se je pesem zelo razredčila, malo besed je v vrstici, postala je bolj zračna in predvsem se je spremenil občutek, kdo govori. Ta občutek jaza ali pa, kot vi rekla z našo terminologijo, moje sebstvo je prevzelo več različnih jazov.

   

To je tudi izmed značilnosti tvoje poezije. Zdaj sem se spomnila na ciklus Antigona, ki me je zelo ostala v spominu, odkar sem ga prvič brala, pa tudi z mojimi študentkami smo delale n atvojih tekstih v okviru svetovne književnosti, ko smo obravnavale lik Antigone. Prej si omenjala nezavedno in mitologijo. Zdi se mi, da v tvoji poeziji pridejo do izraza mitološki liki, hkrati pa tudi realne osebe iz zgodovine. Različni glasovi prihajajo skozi različna telesa, ki pa so vendarle povezana s tvojim telesom, s tabo in tvojim glasom Zelo zanimivo je, kako pustiš različnim ženskam, da spregovorijo v tvoji poeziji. Zdi se mi zelo pomembno, da daješ tudi tem likom glas. Kje je zdaj tu tvoj glas in kje je njihov glas? Kako se to prepleta? Je sploh možno na tak način govoriti o tem?

Ne vem, kdo piše pesem. Težko.

  

Zdaj si začela delati tudi kot psihoterapevtka. To je tvoj nov poklic, nova identiteta. Kako se počutiš kot psihoterapevtka?

Ne bi rekla, da je nova, sploh ne, ampak, da je nekaj pridruženega. Kar je bilo in je moje, je ostalo. Temu pa se je čisto naravno pridružil, ne skrb za drugega, ampak posluh za drugega. Geštalt mi je dal to, da laže prisluhnem neslišnemu drugemu. Neslišnemu mislim tudi v tem, kako se kdo giblje, kako se drži, kako govori, s tempom, z barvo glasu. Mislim, da to vsak čuti na čisto živalski način, se odziva na to nezavedno. To sem nekako bolj ozavestila in pustim, da daje informacije tudi zavednemu delu, kako ravnam, kako se odzivam na to. Zelo mi je pomagal tudi v smislu, da sem tudi jaz pomembna. Kar je malo hecna izjava, ampak na nek način se mi zdi, da sem nehote dobila iz otroštva informacijo o tem, da je pomembna skrb za druge, mene pa zmanjka. To pomeni, da z eno nogo stojiš v praznem in je to vir velikega strahu ali tesnobe, neravnotežja. Zdaj se na nek način počutim bolj trdno, bolj celo. Zelo se veselim tega, da lahko več odnesem od ljudi. Da mi več pomeni nek pogovor ali pa samo stik, pogled, neka situacija, sploh ni nujno, da je verbalna, in da se lahko nahranim iz tega. To je nekaj dragocenega, kar sem dobila od geštalta.

  

Hvala za tvoje zanimive in lepe besede.

Hvala za vprašanja in tvojo prisotnost.

   

Želim ti veliko zadovoljstva in užitka v ustvarjanju in pri tvojih drugih projektih.

Hvala.

 

 

Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu
Jeruzalem, Izrael, maj 1962

  

Za to poezija ne zadostuje.
Več tisoč strani poročil.
Vsaka beseda ima pred sabo ime.
Vsako ime je človek: telo in duh.
Vsakdo naj odgovarja za to,
kar je rekel, kar je storil.
Ne pred Bogom, pred ljudmi.
Pred sodniki.

Tu ni prostora za poezijo.
Vrstijo se paragrafi, pravila, člen
za členom. Zakoni, ustave,
resolucije, amandmaji.
Obupen poskus – edini, ki šteje –
zagledati zlo, ga povezati z imenom,
ime z osebo, osebo postaviti pred sodišče.
Potrpežljivo slediti vsaki vijugi črk,
ne da bi izgubili smisel izpred oči.
Pozabiti na lastno bolečino.
Omejiti zlo. Samo to.

Ne, poezija ne zadostuje.
A prav ona je vir luči,
ki zmore zlo napraviti vidno.
Le zaradi njene natančnosti
zmorem ločiti sloje
osebne in obče resničnosti,
slediti neznanski navidezni
povezanosti vzrokov in posledic.

Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti.
Razpadel mi je jezik.
Sestavljam ga nazaj,
potrpežljivo, natančno,
stran za stranjo, stran za stranjo.
Tudi brez jezika
znam biti pri sebi.
Brazgotina v jeziku
mi služi, pričuje
čuječno.

Ves čas, ko pišem,
mi prišepetava
nasprotno, uničujoče nesmisle,
razbrzdane igre besed
in usod, vse vrste nemožnosti;
z divjo, nezaustavljivo močjo
mi trga resnico iz rok
in mi jo vrača isto, a spremenjeno:
s senco, neizmerljivo
in trepetajočo,
ki stvarem šele daje obliko,
dejanjem pomen.

  

   

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.


Preostali prispevki in literatura na portalu

   

Barbara Korun, Alja Adam – Pogovor s prejemnico nagrade MIRA v letu 2020, pesnico, voditeljico pogovorov Pesnice o pesnicah – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

Barbara Korun
O avtorju
Barbara Korun se je rodila leta 1963 v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti in skoraj dva desetletji učila slovenščino na gimnazijah. Nekaj let je delala tudi kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih. Sedaj ima status samozaposlene književnice. Njena zbirka Ostrina miline (1999) je bila nagrajena na Slovenskem knjižnem sejmu kot najboljši prvenec leta. Njena četrta zbirka Pridem takoj (2011) pa je dobila Veronikino nagrado kot najboljša slovenska zbirka leta, nagrado Zlata ptica za posebne dosežke v poeziji in bila nominirana za kritiško sito. Piše tudi kritike in eseje ter aktivno promovira poezijo, ki jo pišejo ženske. Sodelovala je v uredništvih Nove revije in Apokalipse, bila je članica PEN, iz njega je zaradi spolno diskriminiranega ne(sprejemanja) novih članic protestno izstopila. Sedaj sodeluje v upravnem odboru DSP, je deklarirana feministka ter prostovoljka v v slovenskih azilnih centrih. Zadnjih osem let organizira redna mesečna srečanja ob branju novih zbirk slovenskih pesnic Pesnice o pesnicah, ki so zasnovana na stanovski solidarnosti. Kot recitatorka pesmi Srečka Kosovela je sodelovala z vsestranskim glasbenim tolkalistom Zlatkom Kaučičem pri nastajanju cd-ja Vibrato tišine. Režirala pa je tudi monodramo, priredbo Cankarjeve Gospe Judit, z Lenčo Ferenčak. Njeno pesniško delo je bilo objavljeno v štirinajstih samostojnih knjižnih prevodih in v preko osemdesetih antologijah v več kot dvajsetih jezikih. Je tudi dobitnica dveh italijanskih mednarodnih nagrad – Leonardo Polverini (Anzio, 2014) in Regina Coppola (Baronissi, 2016). Njena zadnja, šesta zbirka pesmi Vmes je izšla leta 2016 in bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado MIRA, ki jo podeljuje Ženski odbor slovenskega centra PEN: