Tomaž Šalamun – prispevki avtorja

Tomaž Šalamun (1941-2014) je svoje življenje spremenil v nenehno pesnjenje in s seboj dobesedno preplavil življenjsko zavest ne le slovenskih, ampak tudi svetovnih, še posebno ameriških pesniških sodobnikov. Njegov nastop je pomenil po poeziji Daneta Zajca največji prelom v našem pesništvu po 2. svetovni vojni. Z »antižupančičevsko« Dumo 1964, v kateri je označil Slovence kremenite za »prehlajeni predmet zgodovine«, se je zameril tedanjim političnim oblastem in dušebrižnikom. V leta 1966 v samozaložbi izdani zbirki Poker se je utrudil podobe »svojega plemena« in si zvaril novo, neuničljivo telo iz žebljev. Zavrnil je slovensko malenkostnost in omejenost, izrazil dvom o deklariranih vrednotah, izenačil višja zrenja z vsem drugim, a ob tem, ko si navidez reistično, neantropocentrično ogleduje stvari in celo lastno roko (v sklopu skupine OHO je deloval tudi likovno), je hkrati postal središče svojega doživljajskega sveta in je v pesniško percepcijo s popolno suverenostjo zajemal tako preteklost kot sedanjost in prihodnost.