(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana).
Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).
Moja teza je, da Brane Mozetič s temi 46 slikami spodbudi oz. nakazuje k pristnosti medčloveških odnosov in individualnih doživetij, ki so pogosto, morda celo povečini, daleč stran od kulturno pogojenih, sprejemljivih in pričakovanih.
Otroški jok se oglaša iz sobe, ki je ni,
izza stene, ki ne stoji.
Ta stena – vsakič ko butneš vanjo,
ta hiša – vsa jecljava in iz neslišanih besed,
stoji trdno.
Tudi v tej knjigi Möderndorfer vzpostavi dvojico eros – tanatos, ob ljubezni minevanje in smrt. Ob smrti potegne še nit, povezavo na občutek sokrivde in s tem vpelje čut za solidarnost, sočloveka in navsezadnje poudari nujnost odgovornosti posameznika v družbi.
roko razje je zlogovani, črkovani notranji apel po osvoboditvi, takoj ko je utesnjujoče. Utesnjenost pa preti na vsakem koraku, saj je dandanes toliko videza in pozornosti usmerjene nanj.
moje telo je iz drugega sveta, moje oči
gledajo beli krog, ki ga preletava črni
ptič. Admiral, ne bom si postrigla las,
ker nočem zavreči svoje preteklosti,
admiral, pravim ti, ti sanjaš.
