Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.
V večinskem samorazumevanju sodobne poezije obstaja nek strah pred preteklostjo, strah, da bi bila poezija cringie, da bi se rimala in zvenela staromodno. Prav v sredo tega strahu cilja Neža Zajc.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Na eni strani imamo slavljenja velikega človeka, na drugi brezkompromisne očrnitve. Mar ne pričakujemo preveč od enega človeka in ene literarne nagrade?
Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja.
Poezija predhodi stilu, stil je šele izraz določene oblike čudenja; s kategorijami, kot je lepo, grdo, pravilno in napačno, je zato, ko govorimo o poeziji, treba ravnati previdno.
Avtorica prikaže subtilen in pomenljiv razvoj položaja ženske, ki se iz haremske zagrenjenke, ki jo je kot čutno lepotico naslikal Delacroix, za hip prelevi v sestro, borko, ujetnico francoskih zaporov, dokler ne postane zaposlena ženska.
Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih.
Na koncu pravzaprav ne moremo reči, kaj Seme smrti kot celoto razloči od scenarijev Pamukovih ali Ecovih klasik. Morda se tudi prav v tem skriva mehanizem bralskega užitka.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.
Svojo minimalistično zastavo Mifsud slogovno dobro izpelje. Skozi enostavne povedi preseva poetičnost minevanja. V besedah, ki jih piše Xerri, je stilistično dobro upodobljeno protislovje med vzvišenostjo in nizkotnostjo ljubezenskega ideala.
Dogaja se napor jezika pri poskusu zadržati avtomatiziran tok pomenov, zadržati sprijemanje podobe sveta, zato so pesmi zvečine bralsko zahtevne, prav v tem pa ponujajo užitek.