15. maja, 2021  /  Poezija

Horde iz predmestij

Uf, končno, rečejo vojaki. Zdaj lahko
vrnemo napad in pošiljati začnejo rakete.
Uf, končno, si mislijo nekateri med nami:
zdaj jim lahko vrnemo za vse in začnejo
pošiljati pljunke v predmestja.

27. decembra, 2020  /  Kritika

Pasje bombice jezika

V Mauričevih pesmih je nekaj izrazito telesnega; verzi se spletajo skozi nedojemljivo in nikoli do konca ubesedljivo razmerje med jezikom, govorili (usti), prenosniki jezika (zrakom) in telesom, skozi katerega živijo čustva in diskurz.

19. novembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Človek betona, človek zemlje

To je knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom.

20. oktobra, 2020  /  Kritika

Jezik kot prostor

Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo.

6. aprila, 2020  /  Kolumna/esej

V oklepajih

Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.

8. marca, 2020  /  Kritika, Literatura

Preko pesmi do pesmi

V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.