Konstantin Kavafis – prispevki avtorja

Konstantin Kavafis spada med najpomembnejše predstavnike sodobne grške in tudi svetovne književnosti. Rodil se je 29. aprila 1863 v Aleksandriji v Egiptu, kjer je tudi umrl leta 1933. Njegova družina, ki je izhajala Konstantinopla, se je še pred pesnikovim rojstvom preselila v Aleksandrijo. Po zgodnji očetovi smrti je skupaj z materjo in brati nekaj let živel v Angliji, kjer je delovalo družinsko trgovsko podjetje, ki je uvažalo bombaž in tkanine, po bankrotu podjetja je krajše obdobje živel v Konstantinoplu in nato vse do konca življenja v Aleksandriji. Ker je družina izgubila večino premoženja, je občasno delal kot novinar in posrednik na borzi, nato pa kot tajnik na Uradu za namakanje, ki je bil del ministrstva za javna dela v Egiptu. V tej službi je zaradi nuje ostal trideset let. Kavafis je leta 1932 zbolel za rakom v grlu in leto pozneje umrl. Kavafisov opus je razdeljen na tako imenovani »kanon«, kamor spada 154 pesmi. Označujejo se tudi kot »priznane« pesmi; tako jih je imenoval pesnik sam, potem ko je presodil, da ustrezajo njegovemu pesniškemu izrazu. Poleg teh je skupina »nepriznanih« pesmi, ki jih je Kavafis sicer objavil, a se jim je kasneje odpovedal; sem spadajo v glavnem pesmi iz začetnega obdobja njegovega ustvarjanja. Tretja skupina pesmi so »neobjavljene ali v nekaterih izdajah imenovane tudi »skrite« pesmi, ki jih je pesnik hranil v svojem arhivu, a jih ni objavil, ker jih je imel namen še predelati ali pa je presodil, da ne ustrezajo več izrazu in okusu časa. Kavafis je začel pisati pesmi leta 1884, čeprav se kanon začne s pesmijo Zidovi, napisano leta 1896. Sam je za začetek svoje pesniške kariere postavil leto 1891; večini pesmi, napisanih pred tem, se je odpovedal. Tudi kasneje je pesmi nenehno popravljal in spreminjal. Pravo pesniško formo je po lastnem mnenju našel šele leta 1911. Leto 1911 je poseben mejnik v izoblikovanju njegove poetike, saj v tem času »prečisti« svojo dotedanjo poezijo, zavrže precej pesmi zgodnjega obdobja in mnoge na novo predela. V zgodnjem obdobju Kavafis piše v prečiščenem arhaičnem jeziku, ki v tistem času prevladuje v uradni rabi in tudi v književnosti, sčasoma pa se vse bolj nagiba k jeziku, ki je blizu vsakodnevni govorici. Vsebinsko najbolj zgodnjo Kavafisovo poezijo v duhu tedanjega časa preveva romantično in parnasovsko vzdušje, kot je tudi sicer značilno za njegove sodobnike. Veliko teh pesmi ima obliko soneta ter rimo, kasneje pa ju le redko najdemo. V mnogih pesmih Kavafis že popolnoma preide v prozo ali pa znotraj ene pesmi napiše prozni uvod, nato pa nadaljuje z verzi, ki se zaključujejo z rimo. V kanonu prevladujejo pesmi, ki prehajajo v prozo, ki je zanj tako značilna in po kateri ga najbolj poznamo. Večini pesmi zgodnjega obdobja se je kasneje odpovedal. V poeziji po letu 1927 Kavafis briše meje poezije in proze tako v jeziku kot v tematiki. Ta zanj tako značilna poetika je tista, zaradi katere je prepoznaven kot moderni pesnik, povsem samosvoj in daleč pred svojim časom ter nedosegljiv zgled za pesnike poznejšega časa tako v Grčiji kot zunaj nje. Pesmi z zgodovinsko vsebino so najbolj značilne Kavafisove pesmi. Znana je njegova izjava, da »če ne bi bil pesnik, bi bil zgodovinar«. Tudi v teh pesmih najdemo mešanico filozofije, hedonizma in esteticizma. Predstavljajo način Kavafisovega izraza (zgodovinska preteklost mu služi za okvir, znotraj katerega najde svoj izraz). Oseb, ki so bodisi resnične zgodovinske bodisi namišljene, ne pokaže na vrhuncu moči ali uspeha, pač pa v ključnih trenutkih usode, padca, nečesa težkega, a zanje odločilnega, v trenutkih, kakršnih ne poznamo v zgodovini Pogosto ima osrednji položaj mesto Aleksandrija, ki v Kavafisovi poeziji prehaja v simbol blišča, sijaja, uspeha in razcveta. Zgodovina mu odpira svetove, v katerih išče pesniško snov, da bi z njo govoril o sedanjosti: o svetu, o družbi, o človeku in o njegovih strasteh. Druga skupina združuje pesmi s homoerotično vsebino, ki je bolj odkrita v poznejši dobi Kavafisovega ustvarjanja, vendar ni omejena le na erotične pesmi, ampak tudi v mnogih zgodovinskih in filozofskih pesmih najdemo podobo lepega mladeniča, ki je ljubezenski ideal ali pa zgolj pesnikov spomin. Filozofske pesmi so pogosto označene tudi kot didaktične (npr. Zidovi, Mesto). Sem spada mnogo slavospevov različnim pesnikom, dejanskim ali namišljenim, poeziji in estetiki na splošno. Povezuje jih temeljni motiv: usoda in dogodki, ki jim ni moč ubežati. Tudi večina zgodovinskih pesmi ima v jedru filozofsko vsebino. Osrednje teme Kavafisove poezije so zaprtost in izključenost človeka, samota posameznika, ki kaže na vso globino njegove tragične eksistence, nespremenljivost in neizogibnost, ki določa človekovo bivanje na tem svetu. Posameznik je ujet v kozmično silo usode in nima moči, da bi ubežal toku dogodkov; njegova prizadevanja so znotraj kozmične urejenosti ničeva, njegovi dosežki minljivi, prizadevanja in uspehi začasni in hybris, ki je njihova gonilna sila, ga vodi v tragični propad.