Vrabec Anarhist

Vsi, ki so bili pobiti v vseh verskih, ekspanzionističnih in kolonialnih bitkah, na vseh vojskujočih se straneh, so mučeniki. Pobili so jih, ker jim je grozil meč njihovega lastnega vladarja.

Čeprav je v obravnavani poeziji nenehna fragmentarnost odnosov, mimobežnost misli, prehajanje in osvobajanje individuuma, pa se zdi, da želi poezija povedati prav antipod vsemu doživljanju tega časa – nikjer ni več jedra, miru, poglobitve. Avtorica nam s prikazovanjem razkroja absolutnega ne prizanaša.

Adichie se s spomini vrača v čas otroštva, zaznamovanega s kolektivnim duhom strogega uokvirjanja in usmerjenega pričakovanja
bodočih žená. Žená kot predvsem prijaznih, ustrežljivih in samozatajevanih soprog in ne kot samostojnih, izobraženih, močnih in negovanih žensk.

Rada bi imela realno sliko Ljubljane v oblasti ZJ. Število brezposelnih in prekarno zaposlenih, tudi tistih z najvišjo izobrazbo, konkreten statističen prikaz ljudi, ki živijo pod pragom revščine in njihove strukturno podprte možnosti za trajen izhod iz nje.

In kar je odlika: pesem jasno, jedrnato, transparentno, skoraj preveč razumljivo, poda globoka spoznanja. Friedovo pesem lahko razume vsak. Ni pa nujno, da jo doume. Prav tu oziroma to je Friedova izvrstna pesniška bravura.

tvoje roke
me grabijo
tvoj znoj teče
po moji koži
ti v meni
se sprehajaš
kot neotesan
turist
po prostoru
ki je bil nekoč
svetišče
Cena, 15 kuaijev.

Žličar vsekakor poseduje pripovedniški talent in miselni zamah, ki pa bi ga moral bolj disciplinirano realizirati. Njegovega doprinosa pa ne smemo spregledati, saj odstopa od modnih smernic in je eno redkih del, ki ponudi glas sodobnim osamljenim moškim.

Utopljen labod je bil
Zadavljen slavec v ribniku
Oči so govorile mesečevo tragedijo
Umirala sem z njegovimi temnimi prsmi
Naju žegnala z vročim peskom
in rekla to je namesto riža

Mesto Bohane kopiči in kopiči reference, jih med sabo kombinira, a nekako ne more onkraj njih. V končni fazi ne ponudi zares prenove v žanru, se je tudi ne posluži.

Dijana Matković proces oblikovanja razredne zavesti gradi iz osebne, mestoma tudi intimne izkušnje, ki je izkušnja deklice, najstnice in nato ženske iz priseljenske družine, in le-to aplicira na univerzalnejšo raven.

Čeprav pesmi Andraža Terška v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem.

Izdajstvo je junaštvo, je obramba rojstnega morosta.
Na Rupnikovi liniji koraka graničar Rapalskih mej
in vabi italijanske fašiste naprej, naprej, naprej …

Naslov definitivno ne govori o Bogu, pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost tozadevnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode – da se Ga ne tiče.

Človeška obličja se
spreminjajo v plameneče
maske in grozljive
postave množice ljudi
na obronkih porušenih
mest

Pesmomat že podpira Svetlana Makarovič. Podpri ga tudi ti.