6. decembra, 2024  /  Kolumna/esej

Podaja skozi vesolje

Pred časom sem šel gledat film Dražen in bil edini gledalec v dvorani na zadnji nedeljski projekciji; toliko o tem, koliko ljudi se še spominja enega največjih jugoslovanskih košarkarjev. Ampak njegova podaja še vedno drvi skozi vesolje in nekdo jo bo vedno ujel.

5. novembra, 2024  /  Kolumna/esej

Pismo z bolniške

Ne morem pisati, zato pa lahko razmišljam, recimo o tem, kako bi bilo, če bi namesto mene pisala umetna inteligenca, saj ona že ve vse o stanju, v katerem se nahajam. Brez težav mi lahko postavi tudi diagnozo in predpiše terapijo.

11. oktobra, 2024  /  Kolumna/esej

Človeška bližina

Seveda pa je na svetu še vedno dovolj tistih, ki jim je človeška bližina preveč dragocena, da bi jo zapravljali s prisiljeno družabnostjo, ki pelje le še v večjo izgubo osebne integritete in posledično v kolektivno praznino,

2. aprila, 2020  /  Kolumna/esej

Zaigraj še eno

Tudi zdaj, ko je virus odgnal vse turiste in sprehajalce iz strogega centra naše prestolnice, se ta harmonikar ne premakne; tisti, ki so ga v teh dneh videli, znajo povedati, da igra v dežju, snegu, včasih tudi do poznih ur, pokrit s polivinilom in obvezno kapo.

12. februarja, 2020  /  Kolumna/esej

V vrsti

Rad imam te prozorne ljudi, ker se skozi njih vidi vse. Tudi sam sem prozoren človek: moje srce je prozorno, moja duša je prozorna,
moje misli so prozorne.