/ 

Alžirske ženske in moderna med plodnostjo in neplodnostjo

Assia-Djebar_Alzir-zene_spredaj
Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah, prevedla Ana Barič Moder, zbirka Stopinje, LUD Literatura, 2018
Eugène Delacroix: Alžirske ženske v svojih sobanah
Picasso - Alžirske ženske
Pablo Picasso: Alžirske ženske

   

Assia Djebar, rojena Fatima-Zohra Imalayen, je bila proslavljena alžirska pisateljica, filmarka in izpostavljena arabska feministka. Rodila se je leta 1936, pokojna pa je od leta 2015. Po romanu Ljubezen, fantazije z zbirko kratke proze in esejistike Alžirske ženske v svojih sobanah v prevodu Ane Barič Moder dobivamo drugo knjižno izdajo njenega dela.

Iz stila njene kratke proze puhti svojstvena dialektika žive mediteranske narave in vojne, pa kolonije, mesta na eni strani ter molka na drugi; v vročinskih meglicah drhti svet, pljuska morje, brenčijo ulice, a nad vse skupaj lega tišina. Ne gre za tišino, ki bi se s hrupom borila, ga premagovala – tišina sama od hrupa vzame nekaj in mu nekaj podari, v njej je zadržana napetost, ki ne more biti res brezglasna, iz nje prihaja glas nevzdržnega molka. Povedi Assie Djebar so sočne, prežete z liričnostjo in podatki o okolju, a kot da se končujejo, preden bi se razcvetele, vendarle pa se ne končajo prehitro, temveč v svojem koncu že vsebujejo nov naskok. To je čas poldneva, kratkih senc, čas, v katerem se nekaj dogaja v zastalosti in v katerem je zastalo, kar se dogaja.

Značilnosti stila so prežete z značilnostmi teme: to je življenje alžirskih žensk v desetletjih francoske okupacije, a tudi okupacije alžirskih moških, v času vojne in življenja v moderni, poosamosvojitveni deželi. Avtorica prikaže subtilen in pomenljiv razvoj položaja ženske, ki se iz haremske zagrenjenke, ki jo je kot čutno lepotico naslikal Delacroix, za hip prelevi v sestro, borko, ujetnico francoskih zaporov, dokler ne postane zaposlena ženska, ki opravlja sodobne poklice. A nad vsemi temi etapami vlada nek tabu; najprej so varuhinje skrivnosti one: molčati morajo, kar jim omogočijo z zapiranjem domači moški; potem morajo zamolčati svojo sramoto iz okupatorjevih celic – ko se položaj spremeni in jim je omogočeno prosto gibanje, ko vstopijo na trg delovne sile, pa varuh skrivnosti postane moški, ki se z molkom sklicuje na svojo prapravico do grobosti, čustvene zadržanosti in samovoljnosti. Moški, ki ne razume več ženske; ki se morda zaveda, da je nikoli ni razumel, in je zato žalosten. Možnost, da se počuti upravičenega, pa mu omogoča ravno tabu, ki ni bil nikoli razdrt, idol, ki ni bil nikoli razbit.

Tu je religija, vendar tako prežeta s folkloro, geografijo, kulturo tega dela Magreba, da iz nje izžame mistiko in prvotno dogmo, utemeljeno na transcedenci, spremeni v tuzemno dogmo, dogmo stoletij vreščanja, molčanja, iracionalnosti, vsevednosti, naricanja. Nova dogma požre izvorno, skrivnost spremeni v mit, ki služi vsakdanjim potrebam ohranjanja nekih hierarhij, nekih menda nespremenljivih razmerij. Djebar ni opustila vere, le njene dogme je drugače razumela, pojem itdjihada je drugače pojmovala in radikalno, neusmiljeno, vseeno pa ne z zagrenjenostjo in avtorasistično enoumnostjo napadla lastno kulturo.

A kaj je ta tabu? Razkriva nam ga počasi, skozi tančice, toda njena roka je odločna in ne podrhteva. Ženska ne more biti scela oseba, dokler lahko rojeva. Potem, v starosti, lahko postane tudi matrona, lahko postane voditeljica svoje skupnosti in avtoriteta; življenje ženske je zaznamovano s tem radikalnim prelomom, ki ga označuje razmerje med plodnostjo in neplodnostjo.

Kako lahko njeno pisanje bere Zahod? Da, v njem lahko najde upravičenje za svoje prepričanje o lastni superiornosti, a le, če spregleda avtoričino kritiko orientalizma, ki je navsezadnje zapisana že v sam naslov. Pa vendarle, na poti med Delacroixom in Picassom ter njegovo kubistično, menda osvobajajočo obdelavo Delaxroixove slike Alžirske ženske v svojih sobanah najde radikalen prelom, kar bi se z današnjega vidika zdelo naivno: vemo, Picasso ni bil feminist, daleč od tega, njegovo razgaljenje alžirskih žensk pa morda ni vrnitev telesa teh žensk njim samim, temveč nova stopnja prisvajanja, ki je ne nalaga več eksplicitna zapoved, temveč trg in danes postmoderna dogma, ki zahteva hiperseksualnost, ta pa je še vsako demitologizacijo sprevrnila v novo zavratno mitologijo.

Picasso, katerega literarni naslednik je v tem posebnem kontekstu morda Houellebecq, ki cinično prepoznava delo trga, a ne pripoznava svoje kolonialne vzvišenosti, svoje plehkosti, površnosti.

Djebar je obračunala s patriarhatom lastne kulture, z modernim evropskim kolonialnim patriarhatom, a Alžirske ženske v svojih sobanah so knjiga, katere zadnje zgodbe so zapisane konec semdesetih, zato v njih ni mogla obračunati z benevolentnim, a ideološko morda podobno zavratnim, novih tabujev polnim postmodernim patriarhatom v novih geopolitičnih razmerah.

Tega se je dobro zavedati, če želimo, da bo naše branje Aližrskih žensk, te knjige velike estetske in miselne moči, polnokrvno.

  

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.