/ 

Kovač

Arthur Rimbaud, Brane Mozetič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Brane Mozetič je svoj prevod pesmi Arthurja Rimbauda Kovač prebral na večeru Svoboda je glagol 24. 7. 2020, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo v podporo protivladnim protestom.

    

Brane Mozetič o pesmi Arthurja Rimbauda Kovač

Rimbaud je pesem Kovač napisal spomladi 1870, ko mu je bilo 15 let in pol. V njej se ozira na neki dogodek v času francoske revolucije, celotno pesem pa prežema atmosfera pred Pariško komuno, ki je sledila leto zatem. Zato jo štejemo kot njegovo prvo komunardsko pesem. Zdi se, da je tudi po 150 letih še vedno aktualna.

   

***

   

Kovač

              Tuilerijska palača, okoli 10. avgusta 1792

   

S kladivom v roki gromozanskim, ves strašán,
s širokim čelom, velik, od moči pijan,
smejoč se kakor troblja, na vsa usta,
in v debeluha zroč s pogledom hrusta,
Kovač je Louisa šestnajstega nagovoril,
na dan, ko narod se na dvor je natovoril,
cape svoje ob opaže zlate drgnil.
A stari kralj trebušast se je zdrznil,
bled kot tisti, ki odhaja pod vešala,
kakor cucek nem, upornost v njem ni vstala,
saj to kovačniško zmene širokopleče
že stara čudna dejstva mu izreče,
da ga udarila je v glavo zgodba ta!

»Poznano ti je, da smo peli tra la la,
ko smo gnali vole preko tujih njiv:
žebral Kanonik očenaše je marljiv,
na svetlo nit je nizal novce zlate.
Gospod zatrobi v rog, konja jaše,
ta z vrvjo, drugi s korobačem gre
nad nas. – Povešenih oči, ki ne ihte,
otopele kakor kravje, smo šli,
naprej, naprej, da polja bi obdelali,
in ko v črni zemlji smo pustili
kap krvi … napitnino smo dobili:
naše luknje so požgali v noči;
v torto zogleneli nam otroci.

Oh, saj se ne tóžim. Stresam drobnarije,
kar tako med nami. Kaj lahko spodbiješ.
Ampák, kaj v juniju ni videti lepo,
ko v velikanskih kupih vozijo seno
v skednje? In čutiti, da že vse dehti,
zrele trave, sadovnjaki, ko prši?
Videti prepolno klasje žita, žita,
v mislih, da bo koča kruha sita? …
Oh, močnejši bi pri žgoči peči stali
in veselo peli, ko bi kovali,
da če bo kaj za nas, bi bili gotovi,
saj smo ljudje, vendár! to Božji so darovi!
– Vedno ista stara pesem, to je preč!

Zdaj vem! In nikakor ne verjamem več,
dve močni roki, glavo in kladivo imam,
ne bo mi neki mož z bodalom opasán
govoril: Fant moj, zasejaj mi polje;
in spet prišel bo, ko bo vojna in se kolje,
mi kar tako ugrabil sina spred oči!
– Jaz bi človek bil, kralj pa bil bi ti,
in mi rekel: Hočem! … – To je bedastoča.
Misliš, da mi všeč dvorana je sijoča,
zlati častniki, ti tvoji pridaniči,
presnete gnide, kot da pav se diči:
z vonjem naših hčerk ti dvor so napolnili,
nas v zapor Bastilje napotili.
Res prav. Ubogi na kolena! naj kričimo,
ti z zadnjim svojim cvenkom Louvre pozlatimo!
In ti se boš napil, veselo praznoval,
– sedeč na naših glavah zbor se bo smejal!

Ne, te grozote naših atov zdaj več ni!
Nikakor ljudstvo ni več lajdra, en, dva, tri,
in smo Bastiljo tvojo v prah zdrobili.
Vsi kamni njeni kri so pocedili,
bilo odvratno je, ko je še stala,
o vsem z zidovjem svojim pričevala,
zapirala nas vselej, nam jemala zrak!
– Državljan! to preteklosti bil mrak,
ki je hropel, ko njen stolp smo osvojili!
Nekaj kot ljubezen v srcu začutili,
priželi k prsim svoje si sinove,
in kakor konji, prhajoči skoz nosove,
šli smo, siloviti, z dvignjeno glavó,
srca so nam bila, v soncu – kar tako –
v Parizu! K našim capam vsi so pohiteli.
Končno smo čutili se ljudje! Bledi,
vsi pijani od neznanskih sanj, gospod:
in ko pred stolpov senco stali smo odspod,
rog na ustih, hrastov list, v rokáh držalo
kopja; v nas sovraštvo več ni plalo,
– in močni, smo želeli biti blagi!
…………………………………………………………..

Od tega dne naprej smo vsi kot blazni!
Stotíne delavstva na ceste je prišlo,
ti prekleti vro, da je vse temno
prikazni, ki hite pred vrata bogatunov.
Z njimi jaz hitim iščoč vohunov:
s kladívom na ramenih stikam po vseh kotih,
strašen, da pometem s faloti.
Ubijem tudi tebe, če se mi režiš!
– Saj je jasno, da dolgove položiš
za svoje moške v črnem, ki lete okrog,
si naše prošnje mečejo kot kupčke žog,
‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj! –
Ničesar jih ni strah, razen bajonetov …
Dobro, res. Dovolj je njihovih rezgetov!
Siti smo zares že vseh teh puhlih glav,
trebuhov božjih. Ah, vse to si dal
nam jest, meščan, tedaj ko divje ponorimo,
ko žezla in škofovske palce razdrobimo! …«

Prime ga za roko, zavese strga
in mu kaže doli sredi trga,
kjer mrgoli, kjer masa se zaganja,
strašna gmota v šumu valovanja,
ki tuli kakor psica, kakor morje,
maha s koli, z vilami, da kolje,
z bobni, iz svoje bede s tržnic prikriči,
v capah revnih, s čepico, ki krvavi:
Mož mu skoz odprto okno kaže vse,
kralj znojen, bled, opoteka se stoje,
srce boli ga!
»Gospod, to je svojat,
ki mrgoli in pljuva, vzpenja se na grad:

Beračijo, Gospod, ker nimajo kaj jesti!
Kovač sem: moja žena tudi je na cesti,
da bi našla kruh v Tuilerijah, trapa!
– Za nas v pekarnah so zaprta vrata.
Tri male imam. Svojat sem. – Videl starke
v joku izpod borne kape žarke,
ker jim eden od otrok je bil otet:
Svojat je to. – En v Bastilji bil uklet,
drugi bil galjot: oba poštena sta.
Ko sta osvobojena, vsem sta kakor psa:
Ponižanja! Seveda, da ju nekaj žre,
da boli ju, vendar! Strašno jima je,
čutita prekleta se, pobita,
zdaj pa tu sta, pred nosom vam kričita!
Svojat. – Onečaščene so tu dekline,
ker – saj veste, šibke ženske so vrline –
gospòda z dvora – da bi jim bilo lepo –
vi ste spljuvali jim dušo, kar tako!
Svojat. Zdaj tu so vaše lepotice.
……………………………………………………….
Vse te Nesrečnike, ki bije v lice
sonce jim, naprej, naprej jih žene,
četudi v trudu glavo jim razžene …
Poklon, gospòda! Oh, vendár Ljudje so to!
Delavci smo mi, Delavci le smo,
za čisto nove čase, ko vsak bo znal,
ko od jutra do večera bo koval,
lovec na velike cilje in stvari,
zmagovalec, ki vse si pokori,
se kot na konja bo na Vse pognal!
Oh, bleščeče iskre kovačij! Končal
bo zlo! – Morda je grozno, česar ne vemo,
a bomo! – Zrešetajmo, kladvo v roko,
vse poznano: dajmo, Bratje, gremo zdaj,
ganejo nas lepe sanje kdaj pa kdaj,
da živimo mirno, vneto in brez zle
besede, poleg žene, ki jo ljubimo nadvse:
v delu, ona pa se častitljivo smeje,
in ponosno še bi delali brez meje,
ko naloga kakor troblja nam doni:
počutili bi se srečne; in ga ni,
ga ni, ki kdaj bi klečat nas še silit smel!
In nad ognjiščem samokres bi nam visel …
……………………………………………………………
Oh, v zraku mi po bitki že diši.
Jaz sem del drhali! Saj sem rekel ti?
Tu so še vohljači, oderuški tipi.
Mi pa smo svobodni! V nas so strašni hipi,
ko počutimo se velikanski! Preje
risal mir sem, sred domače preje …
Poglej nebo! – Za nas docela je premalo,
na kolenih nas v vročini bi pobralo!
Poglej nebo! – V množico se vračam,
v veliko sodrgo prestrašno, ki obrača,
kralj, po poteh topove tvoje stare:
– Oh, umijemo jih, ko nas smrt potare!
– In če nad naše maščevanje, naše krike,
prek Francije kraljeve suhe trepetlike,
svoje polke pošljejo, jih kič krasi,
tedaj, kajne? Pocrkajo naj vsi!«

– Kladivo svoje spet na rame si
zada,
množica ob njem z opojem se navda,
in prek osrednjega dvorišča, skoz sobane,
kjer vse mesto sope, tuli, plane
trepetanje v sodrgo ogromno.
Tedaj z nesnažno roko vratolomno
Kovač strahoten rdečo kapo vrže
v glavo kralju, ki ga stiska trže!

      

      

      

Prevedel Brane Mozetič

Brane Mozetič

   

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

             
Arthur Rimbaud, Brane Mozetič  Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Arthur Rimbaud
O avtorju
Arthur Rimbaud (1854-1891) je bil francoski simbolistični pesnik in velja za predhodnika moderne poezije. Prvi v Evropi j euporabljal prosti verz, tako da poleg Walta Whitmana velja za njegovega izumitelja. Zbirke Pijani čoln, Obdobje v peklu in Iluminacije je napisal v najstniških letih, potem je opustil pisanje poezije. V časih francosko-pruske vojne je pobegnil od doma, sodeloval naj bi v zadnjih bojih Pariške komune. Imel je strastno ljubezensko razmerje s pesnikom Paulom Verlainom, s katerim sta živela v Belgiji in Angliji. Ob prepiru ga je Verlaine ustrelil v roko. Verlaina so zaradi tega zaprli, Rimbaud pa se je vrnil v Francijo. Preostanek življenja se je v tujini trudil za finančni uspeh, delal je na Cipru, nato pa v Egiptu in Somaliji kot trgovec s kavo, orožjem in sužnji.