Arjan Pregl o zgodbi Šum
O svojih kratkih (kratkih) zgodbah nasploh razmišljam kot o šumih, rahlih motnjah. Niso zastavljene kot velike besedne freske, vseobsegajoče celote, ki bi bralcu (ali meni samemu) predstavile zaključen in izdelan simbolni svet, ampak male, a včasih ključne igre s pričakovanji, ki jih človek goji do umetnosti.
Zgodba Šum je nastala ob sodelovanju v spletni delavnici Re:Vision, ki so jo na Univerzi v Nottinghamu izpeljali v okviru Unescovega mesta literature. Pisal sem jo v angleščini in jo nato sam prevajal v slovenščino, kar mogoče na besednem nivoju doda plast k vsebini zgodbe.
***
»No, če vzamemo recimo poročnika Dato. Se ga spomniš? Bil je, mislim, je, oziroma bo, glede na to, da je rojen v štiriindvajsetem stoletju, karakter v seriji Zvezdne steze. Bil je android, ampak njegov cilj, njegova želja, če hočeš, je bila postati človek. Imeti čustva, čutiti, romantično ljubiti, erotično ljubiti, starševsko ljubiti, se smejati, jokati in vse to. In kako se je tega lotil? Z umetnostjo. Slikal je, komponiral, pisal poezijo. Grozno poezijo sicer, ampak to ni bistveno. Bila je seveda produkt človeških možganov, možganov scenaristov serije, ki so hoteli doseči še humorni učinek in vse to. Ampak to je fikcija, televizija. Potem imamo drugi primer, pogovorni roboti, chatbots, saj veš. Naprave, umetna inteligenca, ki ima namen klepetati z ljudmi, s starimi osamljenimi osebami ali za avtomatski pogovor doma in kaj jaz vem. No, za zabavo so potem povezali dva taka robota. In kaj je prišlo ven? Poskušala sta eden drugega prepričati, da sta živi bitji. Govorila sta o življenju in ljubezni, a sta se na koncu zapletla v zanko, v loop kratkih preprostih stavkov. Tragično in totalno smešno obenem. Vsake toliko se je pojavila trohica upanja, da bo en drugega uspel prepričati o čemerkoli bistvenem. Nič čudnega, da so robota poimenovali Vladimir in Estragon. Po karakterjih iz Godota, saj veš. In dejansko Beckett sam ne bi mogel spisati boljšega dialoga. On si je prizadeval, da bi bil njegov jezik čim bolj gol, da bi ga očistil nepomembnega, vseh olepšav, skorajda lupil je stran vse odvečno. In prav v to se je iztekel pogovor, sem ter tja nekaj upanja, ki vedno znova propade in se nadaljuje v neskončni blebet. Ja. No, potem je pa še en primer. So potem dva robota povezali za drugačen eksperiment. Naročili so jima, da izpeljeta kupčijo. In kaj je sledilo? Na začetku je bilo vse ok, pogovarjala sta se, izmenjevala ponudbe in podobno. Ampak kmalu je šlo vse skupaj v neko čudno smer. Opazovalci niso več razumeli, kaj se dogaja. En robot je govoril nekaj v smislu ‘žoga imeti 0 za me za me za me za me za me za me za me’ in drugi je odgovarjal ‘ti iiiiii vse drugo …………’. Ampak štos je v tem, da to ni bilo blebetanje. Na koncu sta namreč zaključila posel, preprodala sta neke čevlje ali nekaj. In spotoma ustvarila nov jezik! Torej, ne bi zdaj šel v smeri paranoje, singularnosti, ne vem, Terminatorja ali česa podobnega … vsaj ne še, hehe. Bi pa vse našteto vzel kot orodje, metaforo, če hočeš, za iskanje glasu, glasu v svetu, v literaturi, v življenju. Na eni strani imamo mi sami neko fiksno idejo, kako bi se moral nekdo drug izražati, kot recimo stari kritiki ali sploh starejši ljudje ob mladih generacijah, podobno kot recimo scenarist pri poročniku Dati, potem imamo ponavljajoče se blebetanje, ki le kaže obsojenost človeka na neskončno zanko obupa v opisovanju istega z istimi besedami na isti način, ampak če hočemo priti na drug nivo, na novo stopnjo, ki je še niti sami ne razumemo, moramo začeti govorit popolnoma nov jezik. Jezik, ki sploh še ne obstaja. Razumeš? To je mogoče edini način, da opišemo in se sporazumemo v svetu, ki se tudi kar naprej spreminja, ki je kar naprej nov. Na začetku je to mogoče videti kot komunikacijski šum, kot polom, poraz, ampak mogoče je pa ravno nasprotno od tega. Kaj praviš?«
»Sovražim Zvezdne steze.«
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
