Anja Zag Golob – pesmomat – izbrane pesmi

 

Ravnotežje

»Morte vedet, dekleta, da je ena najvažnejših stvari v živlejnu – obdržat ravnotežje.«
Ne čakaj na maj (F. Čap, 1957)

     

Dovolj natančno si lahko predstavljamo,
o čem razmišlja šolar, viseč z brado nad
drogom, ko šteje sekunde in opazuje
zehajočega učitelja športne vzgoje
s štoparico – toda kaj je z drogom?
Najprej te vklenejo med ostra kovinska
nosilca, nakar se te ves ljubi dan
trdno oklepajo pari potnih dlani, ko se
toga telesa trudijo pretentati
čas in gravitacijo – kaj si misli drog?
Ali tehtnice, kaj občutijo, razklane
med dvoje, ki ni nikoli docela enako?
Ta absolutna neznosnost nenehnega
izenačevanja, ta absurdna potreba dvojega,
vsaj po nečem soditi v isto, pripadati.
K sreči ne berejo Hegla in ne vedo, da A
ne more biti nikdar enak A, ker je, kar je
nekaj, vselej eno, nikdar isto. Ni spolnega
razmerja, sedanjosti in – ravnotežja. Ni, da ni.
In tudi vaja z drogom je le preizkus, še eden
v vrsti mučnih testov vzdržljivosti pri
osnovnošolski telovadbi, toda –
kaj drugega je življenje?
Tam nekdo vzdihne: »Moj bog … življenje,«
ko drugi vzklikne: »Moj bog: Življenje!«

  

*** 

  

Kaj rabim

  
Don’t want nothing that don’t belong to us
Don’t want nothing we can live without
Tindersticks: This Fire of Autumn

Nekaj, kar varuje pred dežjem, snegom, vetrom;
ponjavo, streho, zid, šotorsko platno.
Rabim tekočo vodo. Par hlač. Odejo. Robec.
Luknjo v tleh za hrano, da se ne pokvari,
luknjo v tleh, drugje, za iztrebke.
Nekaj, na kar položim telo, ko je utrujeno;
suh pramen tal, vzmetnico, futon, visečo mrežo.
Rabim papir, papir, pisalo, papir, pisalo, znamke.
Rabim mir. Čaj, golide čaja s kančkom mleka.
Vsakih par dni novo knjigo.
In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me
poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda
telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj
veličastnega. In da to nato razpade. Rabim dotik,
ki vzklije v samoto. Rabim praznino. Tega ni dosti.
In si ustvarim svet, sredi svetov svoj svet,
telo, drevo, nebo, spogled s seboj.
Tega ni dosti. Tega je ravno prav.

   

***

  

අම්බලම

  

Neka ženska v širokih modrih hlačah pometa ambalamo.
Nizka streha iz palmovih listov ji zakriva glavo, v rokáh
drži ceneno rjavo metlo, bosa se giblje tiho, tiho in počasi.
Zdi se, da pleše po lesenih deskah in da ji ocean za njo,
ki buta ob obalo, in veter v krošnjah palm igrata valček,
giblje se tiho, tiho in počasi, kot v skrivnem, samo sebi
znanem taktu, kot da mrmra ali si tiho poje, takó, zase,
ta ženska v širokih modrih hlačah, ki pometa ambalamo.