Pisanje in gledališko ustvarjanje sta zame igra, skozi katero skoraj vedno sledi razvoj

Tvoji sodelavci v Mladinskem gledališču so tvojo pesniško knjigo zelo lepo sprejeli. 

Res je. Hvaležna sem jim, da so me podprli in pomagali pri sodelovanju. Rada jih imam.

Gledališka zgodba se je pričela v Kulturnem domu v domačih Kresnicah. Ko si v kratkem skeču igrala punčko, ki pride mami z njive povedat, da sosedovi koloradski hrošči vdirajo na njihov krompir. Na kateri točki je bistvena razlika med igro in pisanjem poezije?

Več je razlik, veliko pa je tudi podobnosti, celo identičnosti. Mislim pa, da je ena izmed reči, ki bi ji lahko rekli “bistvena razlika” ta, da se pisanje – vsaj takšno s kakršnim imam/o v večji meri opravka do sedaj – ustvarja vedno v samoti oziroma pri samem sebi, kreiranje gledališča ali gledališke predstave pa je vpeto v intenziven proces z drugimi ljudmi, z umetniško in tehnično ekipo. Sama začnem pri pisanju to “ekipo” ljudi, soustvarjalcev, sogovornikov razvijati v sebi sami, ker mi ta način ustvarjanja skozi odnos veliko odpira. Kasneje pa jo najdem seveda tudi v ljudeh s katerimi prve zapise delim in so moje recimo temu kritiško oko.

Kje vidiš svoje mesto na “slovenski literarni sceni”?

Moje mesto na literarni sceni je v knjigi Rane rane ter njenih bralcih in pa na odru literarnih večerov ali koncertov.

Kako jo vidiš?

Nimam artikuliranega ali enotnega pogleda na literarno sceno v Sloveniji. Zdi se mi tudi da jo žal premalo poznam v celoti, ker mi časovno ne znese slediti vsemu kar se dogaja. Vem pa da obstaja ogromno zanimivih avtorjev vseh generacij, pritegnejo me sveže, včasih tudi malo čudne ali drzne stvari. Vesela sem, da obstajajo neodvisne platforme, ki jih že dolgo časa vodi Dejan Koban, kjer je vedno prostora tudi za vse, kar še ni uveljavljeno, za vse, kar ne spada v nek mainstream, za eksperimente.

Si do “slovenske literarne scene” na kakršen koli način kritična?

Morda me glede “slovenske literarne scene” žalosti to, da se ljudje (ne njuno avtorji) na njej včasih radi prepirajo, da so včasih malo popredalčkani po založbah ali smereh in se na ta način zapirajo v nekakšne kroge, se z njimi preveč identificirajo in si na ta način režejo peruti, da bi cenili ali počeli še kaj drugega česar do zdaj morda še niso. Pričkanje, sploh besedno obračunavanje prek spleta, logoreje, me žalostijo. Nič ni narobe z različnimi mnenji, okusi, z burnimi debatami, ampak še bolj dragoceno pa je spoznati, da je veliko pomembnejša pretočnost avtorjev, odprtost za spremembe, praznovanje uspeha drugega in vračanje k bistvu, da si vsi samo želimo kvalitetne literature in da vsak potrebuje spodbudo.

Tebe je na več točkah spodbudila – Svetlana Makarovič.

Svetlana Makarovič je že od malega moja vzornica. Na začetku, kot otrok, sem brala njene pravljice, potem sem spoznala še njen šansonjerski svet in poezijo. Ko me je povabila, da pojem na njenih koncertih, je bilo to zame izjemno dragoceno darilo. Svetlana že celo življenje počne točno to kar zanima tudi mene; spaja poezijo in gledališče. Bila je ena izmed prvih, ki me je podprla pri izdaji knjige, potem ko sem ji dala pesmi v branje, in to mi je dalo veter v jadra. Cenim jo in zasluži si pomembno mesto v literaturi.

Bereš argentinsko pesnico Alejandro Pisernik, tudi njeno knjigo Nočna pevka; vnema, strast, zvestoba, vdanost. Pisanje kot ultimativna izkušnja. In eksistenčna zaveza umetniškemu ustvarjanju. V kolikšni meri si pisanju zavezana ti?

Pisanje jemljem kot svojo nujno potrebo in kot nekaj intimnega, zelo mojega, kjer imam vse niti v rokah in kjer imam tudi vso pravico, da te niti spustim iz rok. Zunanje vedno vpliva na moje pisanje, ampak v čisti intimi si do vseh stvari v svetu dovolim vzpostavljati popolnoma iskren odnos in se ne cenzuriram ali čemurkoli podrejam. Alejandra Pizarnik je navdihujoča.

Zakaj pravzaprav pišeš?

Ker čutim nujo po artikulaciji svojih misli in sveta in nujo po komunikaciji, ustvarjanju, soočanju s problemi in rasti ter povezovanju preko njih. In ker se rada igram, pisanje in gledališko ustvarjanje pa sta zame igra skozi katero skoraj vedno sledi razvoj, tudi na družbeni ravni.

Zapišeš, da te »zanima človek«. V kakšnem smislu te zanimajo tvoji bralci? Pa publika v gledališču?

Zanima me njihov odziv. Kaj jim je določeno delo sprožilo, kako zaradi njega razmišljajo o svetu ali vsaj določeni temi. Ne zanima me ugajanje. Seveda je to prijeten občutek, ampak zares dober občutek pa je, ko vidiš, da si kot umetnik sprožil nek premik, četudi je neprijeten. Umetnost ni vedno prijetna, celo zato je, da se v polju svobode ali fantazije lahko prosto dotika najbolj neprijetnih reči. Območje kjer je dovolj prostora za recimo temu iz-življanje. Iztrgati nekaj iz življenja in se s tem ukvarjati na sto in en način, prevpraševati stvari in se soočati tudi z odpori. Zanima me tudi odnos. Sploh, ko sem na odru. Kaj se v danem trenutku dogaja med menoj in gledalcem ali med nami igralci in gledalcem, pretok energije, tako imenovana kemija. Zdaj, ko teatra ni v živo, to neskončno pogrešam. Živi stik. Tukaj in zdaj. Spreminjanje v živo. Moj bog, kdaj bo to nazaj!

Rane rane.

Zgodba projekta Rane rane se je pričela približno pet let nazaj, ko me je moj tedanji fant in tudi prvi neuradni ‘urednik’ mojih pesmi Tibor Hrs Pandur spodbujal, naj jih uredim, najdem založnika in izdam knjigo. Zaradi norega urnika v gledališču sem za to potrebovala skoraj tri leta in pol, potem pa si zbirke nisem upala nikamor poslati, saj se mi je zdelo, da ne dosegam pričakovanega nivoja. Nakar sem nekega dne prejela klic, da nekoga – Roka Zavrtanika z založbe Sanje – zanimajo moje pesmi in da naj jih pošljem v branje. In pravzaprav sem bila vesela, da mi ni bilo treba ničesar nikamor pošiljati in se ‘samopromovirati’ – čeprav ni nič narobe s tem, če bi se, celo Shakespeare se je moral –, ampak so pesmi pot do založbe našle skozi živo ustvarjanje – svoje pesmi namreč tkem v predstave ter koncerte in javna branja. To, da me je nekdo podprl, mi je dalo veter v jadra.

Rane rane so več kot pesniška zbirka. So povezovalni projekt. Takoj pomislim na gledališče.

Res je, v gledališču smo pravzaprav ves čas vajeni povezovanja in nisem si mogla predstavljati, da bi se zbirka zaključila le s knjižno izdajo; zaradi gledališča mi je jasno, da se šele v odnosu in v sodelovanju s pravimi ljudmi razkrije potencial, da ustvarim nekaj, česar ne bi zmogla sama in česar si morda niti v sanjah nisem predstavljala.

Glasbenik Tomaž Grom mi, denimo, pove: »Ko sva sodelovala pri projektu Moje telo, moja kletka, je Anja skoraj istočasno zaključevala z zasnovo Ran. Slika in zvok iz omenjenega performansa sta na Anjino pobudo na novo zaživela kot razširjeni del zbirke v obliki dveh video del, Tvoje telo, moja glasba ter Vik in krik.« Stara mama Fani in Anjuta pa k pesmi Cmok, v čisto pravi kuharski oddaji pripravita – cmok.

Ideja o nekakšnem povezovalnem projektu se je v njenem porajanju zdela utopična, saj v literaturi ni običajna. Najprej sem hotela kot dodatek posneti tudi avdio knjigo, pa so se pojavile finančne prepreke, ker sta CD ali USB predraga, in tako sem se domislila QR kod, s tem pa tudi spletne strani in dodatnega gradiva, ki bi ga v odziv na pesmi – ali pa so ga v preteklosti že – ustvarili drugi. Vse bolj me je vznemirjala ideja, da bo v mrežo vtkanih čedalje več ljudi in da bodo pesmi nato vodile do njihovih del ter da se vsebina na QR kodah lahko ves čas spreminja, s tem pa se posodablja tudi knjiga. Tako so nastale raznovrstne stvari – risbe, animacije, glasba, besedila, intervjuji, videi, dokumentarna gradiva, pogovori… Na založbi Sanje so me sicer idejno podprli, a ker sredstev za izvedbo tovrstne nadgradnje niso imeli, sem se zadeve lotila sama, velikodušno pa so se odzvali tudi vsi sodelujoči, pozneje pa tudi sponzorji, ki so podprli produkcijo in izvedbo projekta.

Rane rane, stran 208 – 209; »Sodelujoči pri povezovalnem projektu Rane rane, ki se jim Anjuta iz srca zahvaljuje …« Bi koga izpostavila?

Število sodelujočih se zaenkrat giblje tam okoli sedemdeset. Najraje bi izpostavila kar cel seznam ljudi, ki so prispevali svoje stvaritve za posamezne pesmi, saj je vsak dodal unikaten biser na ogrlico. Morda bi omenila le dve najbolj obsežni sodelovanji in sicer na vsebinsko oblikovnem nivoju.

Ideje za zasnovo in oblikovanje tako vsebine kot vizualne podobe knjige so se sestavljale sproti. Glede vsebine sem svojo sogovornico našla v urednici Andreji Udovč. Lotila sem se namreč prereza pisanja desetih let in pesmi v knjigi so raznotere; nekatere so bile pisane za oder, druge so šansoni, tretje sanjski teksti, pa kratke domislice, racionalne premise, smiselni nesmisli, citati itd., tako, da sem potrebovala dobro uredniško mnenje. Kar se tiče oblikovanja knjige, postavitve spletne strani ter množice drugih reči pa ne bi zmogla brez mlade, nadarjene in senzibilne oblikovalke Tajde Pavletič. Ves čas sva tesno sodelovali in naučila me je mnogih novih stvari.

Ko odpremo knjigo Rane rane, nas takoj po »Navodilih za uporabo knjige oziroma za popolno oskrbo posamezne Rane« pričaka citat Mauricea Bejarta: »Obstaja biološki čas, ki ga lahko merimo s hitrostjo, s katero se celi rana.« Kako to misel razumeš, bereš, zakaj jo navajaš?

Navajam in berem jo kot predpostavko, da v življenju ali v bolje rečeno v človekovem dojemanju, obstaja neke druge vrste časovna dimenzija, ki se veže na recimo temu organsko doživljanje samega sebe, svojega psiho fizičnega telesa. Dimenzija torej v kateri časovni interval ni ura, niti dan, mesec ali leto, temveč naša doživetja. Ali morda preživetja. Novi interval se začne, ko zazdravimo neko obdobje, neko rano, rešimo nek problem, ko se prerodimo. Ko odprta rana postane brazgotina in s tem črka, zapis, vpis v naše telo in dušo. Navajam ga tudi zato, ker se veže na naslov rane rane, torej zgodnje rane.

Rane rane niso tvoja identiteta za vse življenje, če prav razumem.

Ne, niso. Sporočiti želim, da so v knjigo zajete rane nekega obdobja, ki ga končujem, ker lahko te rane artikuliram in se k njim ne želim več vračati preko bolečine, temveč le preko spomina, izkušnje, novega znanja, zapisa. Zavedam se, da prihajajo nove rane, ampak trenutni čas čutim kot čas novega intervala v mojem življenju, kot čas rojstva. Nisem še tam, ampak kmalu bom. Zdaj sem ravno v fazi, ko se tlačim ven skozi ozko luknjo vagine in me stiska kot bi me dali med vrata in loputali z njimi. Kakorkoli. Morda je avtor z zapisom mislil nekaj drugega, kajti lahko se ga bere tudi drugače, ampak zame pomeni to.

»Seveda biti.« Ampak paziti je treba, »… da si ne zmočiš kril.« O kakšnih, katerih krilih je govora?

Krilih ustvarjalnosti. Da zaupaš svojim ustvarjalnim potem in načinom. Kot umetnica pa potrebujem tudi zaupanje drugega, da nekdo verjame, da bom ustvarila nekaj smiselnega na popolnoma svoj način in da ne obsoja mojega sutvarjalnega procesa. Vzpodbudo potrebujem.

Tvoj Junak danšnjega časa »garba ženo«. Nasilje.

Veliko je pasivnega nasilja, manipulacije, tako nad ženskami kot nad moškimi. Ker smo vpeti v ta kapitalistični sistem služenja denarja in prekomernega dela. Veliko nasilja zganjam tudi sama nad seboj, ker me bodisi nekdo v to prijazno prisili ali pa ker še nimam dovolj razvite zavesti o tem kdaj je nekaj preveč, kje so moje meje in kaj mi v resnici škodi. Pa uradniški aparat je eno veliko nasilje. Pa tale vlada zdaj. Pa vsa ta virtualna socialna omrežja občutim kot nasilje. Nasilje je tudi to grozljivo domoljubje, ki spodbuja fašizem oziroma sovraštvo do vsega kar ni “naše”. Nasilje je nerazumevanje v družini in nasilje so seveda tudi konkretne batine. Nasilje je slabo socialno stanje družin na minimalnih plačah, to je psihološko nasilje nad otroki, ukradeno otroštvo. Ogromno je spolnega nadlegovanja, predvsem žensk, to je zelo hudo nasilje, ki pusti dolgovratne posledice na več področjih. Nasilje je spodbujanje potrošnje, pretirana produkcija izdelkov, nakupovalni centri namesto gozdov. Dogaja se nasilje nad naravo. Posilstvo narave pravzaparav. Nasilje je vse kar je na silo.

In kmalu zatem tvoj vrt »raste v smrt«. Ampak na njem je »veliko veliko rožic.« Bralec se ima prav lepo, ko jih zagleda in jih občuduje, v soncu.

Rožice so pesmi, ljubezni, lepi odnosi, majhni trenutki sreče, dobri ljudje, zajčki, male zmage, dobra hrana, novo znanje, inspiracije, čudovite knjige, lepe misli, otroci in uf še mnogo mnogo tega, vse kar je prijetno v življenju. Včasih pa uporabljam izraz »rožice« tudi v kontekstu »ne mi rožic sadit«. Takrat hočem povedat, da ne mi srat o rožicah, pesmicah, zajčkih in roza ponijih, če tega v resnici ni in če se imamo za ukvarjat z veliko bolj mračnimi rečmi, da bi lahko preživeli. Na jetra mi gre, če nekdo zlorablja prikazovanje rožic, srčkov in ptičkov na vejah, da bi kamufliral sranje, ki ga je po možnosti celo sam povzročil.

Dojenček. »Se vpraša on, ki je svetloba.« Kje ti vidiš največ svetlobe? 

Na soncu. Prisežem. Poletje, narava. Ali pa zima, samo da je narava. Največ svetlobe pa je v resnici v očeh ljudi, ki od znotraj žarijo od življenja. Najlepši občutek je nekomu prižgati to svetlobo v očeh. Mu dati spet občutek življenja. Včasih se to zgodi v gledališču.

Ali pa v družbi otrok. Praviš, da je otrok – veličina. V kakšnem smislu? 

Ta hip je moj otrok moj leto in pol star nečak, ki je prava veličina. Tako mali otroci so hipersenzibilna bitja, poleg tega jih ne moreš pretentat, čutijo infratanke premike človeške duše, inteligenca njihovega zazanjavanja sveta ali intuicije je veliko višja kot v svetu odraslih, ko začne prevladovat razum. Ko ga gledam kako raste, se uči, odkriva, se navdušuje, navezuje stike spoznavam zakonitosti organskosti življenja in njegovih procesov, ki bi jih včasih z napredno tehniko radi preskočili. Čas z njim je res poln, ker pro forma druženje z njim ne prođe, komunikacija mora bit pristna in sto odstotna. Otroci so veliki ljudje. Premiki, ki jih delajo oni iz dneva v dan, so velikanski in poklona vredni. Koliko poguma, četudi zraven jočejo. Navduševati se, kot se navdušuje otrok, to je neprecenljivo. Igrati se kot se igra otrok, to je neprecenljivo. Cenim otroke. In žalostijo me ljudje, ki v otrocih ne vidijo potenciala in jim ne dajo priložnosti za zvedavost in razigranost. Še bolj pa me žalosti, da so zaradi posebnih družbenih ali družinskih stanj nekateri otroci prisiljeni te najlepše aspekte otroštva pustit na straskem tiru. Bolijo me zavrženi otroci. Otrok je lahko zavržen tudi, če ima starše. Pozabljen.

V tvojih pesmih je veliko – blaznosti. Poblaznela detomorilka, stric, zaprt v umobolnici… pa ljubljeni moški v tvoji prelepi, strastni, ljubezenski pesmi Robit Hud. Kako gledaš na duševno bolne ljudi? Kako to, da pišeš o njih?

Sveta duševnih motenj ne jemljem kot tabu ali stigmo. Morda je to tisto kar bi rada povedala skozi dejstvo, da pišem o tem. Težko potlačim te stvari, ker me razžirajo od znotraj, ker se požrem, dobesedno. Mori me, če moram nekaj skrivat, samo zato, ker je obravnavano kot nekaj, česar se je treba sramovat. Duševno bolni ljudje zelo trpijo. To je tako neznosna ujetost v včasih nekaj popolnoma imaginarnega. In ni gumba na katerega bi pritisnil, ni tablete, ki bi jo zaužil, pa bi stvar enostavno pozdravila. Zdravljenje je dolgotrajno in zahteva pomoč drugega človeka ter odpiranje ran in srečevanje z neprijetnostmi. To pa terja ogromno časa in potrpežljivosti. Cela jeba. In potem, ko misliš, da si že tam, spet padeš in je treba spet ven, ampak vsakič je lažje in vsakič si bolj zrel.

Ni ga ni je ena najbolj strašljivih pesmi, kar sem jih kdaj prebrala.

Ni ga ni pesem je nastala zelo spontano. Kolegica igralka – Janja Majzelj – me je prosila, če napišem besedilo za pesem oziroma uspavanko detomorilke, ki bi jo ona potem odpela v neki predstavi. Ideja se mi je zdela zelo zanimiva in vznemirljiva tako da sem pesem napisala dobesedno čez noč; zvečer na pijači v teatru je namreč padel dogovor, naslednje jutro sem posalala Janji uspavanko na mail. Lik v pesmi zblazni, ker ji je vsega dovolj; odsoten oče in verjetno poporodna depresija. Ženska, ki se ji zaradi hormonov in neurejenega partnerskega odnosa strga, čeprav je to nedopustno, sploh zato, ker je mati in nima časa za to, se ne spodobi. Najbolj grozno je, ker nasrka nedolžno bitje, otroček. Ta ženska je na nek način psihopatka. Ko sem pisala, sem se neobremenjeno in brez predsodkov prepustila tej temi, tem fantazijam, ki niso moje lastne, pač pa so vsrkane iz vsega, kar sem o detomorilstvu slišala ali videla do zdaj. Podobno kot kreacija vloge v gledališču, ko se za potrebe pripovedi zgodbe recimo temu “preleviš” ali raziščeš svet včasih tudi zelo temačnih duš. Na akademiji sem se en semester ukvarjala z Lady Macbeth, mislim, da je v tem komadu tudi malo nje.

Pesem Od A do Ž … Umreti ZA …

Sicer sem se že srečala z željo po smrti, ampak to ni isto kot umreti ZA. Je pa res, da velikokrat umiramo ali mremo ZA nekaj, ZA nekakšne ideale oziroma V IMENU nekih višjih ciljev, pa se tega niti ne zavedamo. S tem mislim na prav konkretno fizično in duševno umiranje telesa, uničevanje zdravja. Seveda pa je včasih potrebno, da nekaj v nas umre na simbolni ravni, da se prerodimo v nekaj novega, v drugačnega človeka. Meni je veliko večji izziv – vsaj trenutno – živeti kot pa umreti in me zato ideja UMRETI ZA ne vznemirja, ampak se od nje poslavljam.

Anoreksija. Ko skelet skeli. Je tanko telesce dekleta. Petja Kocet nariše shujšano telo. V koncertnem performansu Moje telo moja kletka zelo jasno poveš, čeprav ne govoriš, se ne pačiš, ne kričiš. Tako težko je sprejeti “samo sebe v dom svojega telesa”. Kaj ti je anoreksija vzela? In kaj ti je dala?

Anoreksija mi je vzela vse tisto kar si zdaj jemljem nazaj z veliko žlico. Morda lahko rečem, da sem ji naivno posodila svoje telo, zdaj pa mi bo vrnila z obrestmi, ampak moram bit vztrajna. Malo prezgodaj je še, da bi govorila o tem, ker sem še v povojih. Vsekakor pa mi soočenje s to boleznijo daje nov pogled na življenje in svet, bivanje, ljudi. Ker še zdaleč ne gre le za hrano, ampak za dobesedno VSE. Kot generalno spomladansko ali božično čiščenje hiše. Ali pa prenova stare hiše. Ko misliš, da si nekaj zrihtal, se pokaže nova pizdarija. Dokler ne ugotoviš, da boš šel do temeljev in to hišo kar podrl, da bi lahko na novo zgradil dom. Svojega telesa. Gre za izvajanje globoke sanacije na psihološkem, duševnem in telesnem področju; povsod tu so namreč posledice te bolezni in seveda so povsod tu zraven tudi že precej stari vzroki, ki so sploh omogočili, da je bolezen vzniknila.

A v pesmi Mračni časi naslutimo rek; »Psi lajajo, karavana gre dalje.« Si kdaj občutila resničnost tega stavka?

Seveda. V tem obdobju dobim ta občutek vsak dan, ko vidim poročila.

Ko kot v pesmi Princ sanje postanejo »ubita izdana žival«. Človeške sanje. Kaj, po tvojem mnenju, jih ubije, izda?

Sami jih izdamo, ker se ne zavzamemo za njih. Ker ne izstopimo iz cone ugodja. Ker ne zmoremo videt, da v določenih trenutkih moramo zrušit meje, da si zgradimo svet v katerem bomo srečni oziroma kakršnega si želimo. Ker nas je strah. Ker nas je nekdo ustrahoval. Ker nam je nekdo odvzel pogum. Vredno se je boriti za svoje sanje.

Tudi, če se v tej bitki – raniš. Mnogo vrst ran obstaja, kot pišeš. Katere so najhujše? Kaj jih celi?

Najhujše so, najbolj bolijo – odprte rane. Celi jih – zelo zlajnano, a resnično – čas in ljubezen (odnosi) ter knjige (oziroma umetnost).

Na postajališčih, potovanjih. Tvoja potovanja?

Pogrešam jih. Vsako poletje sem šla potovat. Vsakič tudi za vsaj teden ali dva v Francijo. Obožujem dolge vožnje z vlaki, ker lahko berem in pišem. V miru. V nekakšnem transu. Moji čuti se izostrijo, ko potujem. Intucija se nabrusi. Moji stiki z ljudmi so pristenjši, berem jih kot odprte knjige. Včasih kot odprte rane. Doma pustim vso nepotrebno prtljago, dobesedno in metaforično. En mesec ali dva nihče ne ve, kje sem in kaj počnem, in ves čas se premikam skozi kraje, zgodbe in ljudi. Najraje potujem sama. Da se res spojim z deželami in ljudmi kjer se zaustavim. Potovanja mi širijo dušo, odprajo nove perspektive. Rada se učim novih jezikov. Pogrešam Marseille, Avignon in Sicilijo.

In je dom, varnost. Nekdo, ki te »stisne v žličko«. Ampak so obdobja, ko ga ni. Kakšne so tvoje samote?

Moje samote niso nujno samo slabe. Mislim, da vsak človek potrebuje tudi samoto. Jaz sem človek, ki potrebuje veliko samote. Včasih tudi zato, ker sem v gledališču ves čas obkrožena z ljudmi. Je pa res, da včasih samoto terjam tudi zato, ker me je sram, da bi me kdo videl krhko, zato se raje osamim. Takrat mi samota tudi nujno ne koristi. Dom so ljudje. Spran stavek, ampak je resničen. Mi pa nikoli ni dolgčas v samoti. Veliko zelo zanimivih stvari terja samoto; branje, pisanje, razmišljanje, včasih poslušanje… No ja, vse to se da tudi v družbi, če imaš na primer so-bralce, ki te ne motijo ves čas. Skratka, če torej sklenem to razmišljanje, priznam, da me predolga obdobja samote lahko začnejo ubijat in obratno, preveč intenzivnih odnosov, me lahko zaduši. Sploh pa je vse odvisno od ljudi, ki so ob tebi.

Nekaterih imata moje telo in duša dovolj že po pol ure, z drugimi lahko svobodno diham mesece, leta, desetletja.

Belega zajčka imaš. Ime mu je Šušu. Na fotografiji s predstave oziroma koncerta Dviganje glasu z Dragom Ivanušo (december 2016) imaš v rokah šopek belih marjetic. Si odprta, ranljiva. In vendar zmoreš. Režiserka Jasna Hribernik pove: »Anja lahko igra VSE. Anja bi lahko igrala velikana.« Kje slutiš svoje meje?

Moje meje so mi včasih nezaznavne in jih redno prečkam. Potem pa plačam ceno. Ravno v tem oddodbju življenja se učim zaznavanja svojih meja, sploh postavljanja svojih meja in tudi postavljanja meja svojim mejam ter odgovornega odločanja za to, kdaj je vredno in smiselno prečkat te meje in kdaj ne oziroma je to celo nevarno. Po mojem mnenju pri osebnih mejah ne gre za vprašanje cone ugodja oziroma udobja. Iz tega je treba namreč redno izstopat, da se lahko kot človek razvijaš in da tudi ustvarjaš stvari, ki prebijajo neke mehurčke zatohlosti. S pojmom meje mislim resnično na mejne linije moje osebnosti, življenja, zdravja, delovanja. Kaj je preveč? Od kod ni več povratka? Ali pa je le ta težak. Ali si morda želim na tisto stran? Ampak potem za to sprejmem odgovornost. Ali morda moram na tisto stran in pustit za seboj vse od prej, da bi lahko začela nekaj popolnoma novega? Meje so vsekakor brezmejno vprašanje.

»Do poroke bo pa že mim.«  Razmišljaš kaj o poroki? Obleko že imaš …

Seveda, o poroki razmišljam ves čas. Usekana sem na poroke! Simbolno mi pojem poroke odpira toliko stvari. Oblek imam tudi na pretek. Ampak za tisto ta pravo s ta pravim bom imela prav posebno, sem si jo že zamislila.