/ 

Kowloon

 

Anja Marković: Kowloon, prevedla  Varja Balžalorsky Antić, Srbski kulturni center Danilo Kiš, 2017

 

Anja Marković je leta 1988 rojena pesnica iz Beograda, ki je objavila dve pesniški zbirki; prvo leta 2012 pod naslovom Napolju su ljudi in drugo, z naslovom Kowloon, leta 2016. Je ena najvidnejših mlajših pesnic mlajše srbske književnosti, knjigo Kowloon pa beremo v dvojezični izdaji Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš v Ljubljani – v prevodu Varje Balžalorsky. Pri založništvu omenjenega društva, katerega deklarirani cilj je obnoviti bogato izmenjavo poezije med jezikoma, ki se je vzpostavila v času Jugoslavije, je sicer predtem dvojezično izšlo še markantno delo novejše srbske poezije, Črepinje Bojana Vasića ter izbor poezije avtorja tega teksta. To bi utegnilo sprožiti očitke o tako imenovani incestuoznosti, ki pa jih z veseljem prevzamemo nase; poezija pač ni in ne more biti domena iluzij o objektivni vednosti; še več, je eno zadnjih visokih zatočišč subjektivnosti v modernem svetu. Legitimnost kritike kot književnosti o poeziji pa je smiselno najprej določati na terenu notranjega branja ter ocene tistega, kar o delu odkriva ali razkriva, ne glede na morebitne institucionalne povezave. S tem odpravljamo tudi tiste kritike slovenskega literarnega polja, ki njegove problematike vidijo predvsem v znanstvih, ne pa v njegovih smernicah, kar je po našem opažanju še ena od premestitev.

Kawloon je knjiga, ki že v naslovu zelo jasno opredeli svojo motiviko in tematiko; beseda namreč pomeni nekdanje divje naselje v Hong Kongu, ki je veljalo za najbolj gosto poseljeno na svetu. Kowloon je s tem prispodoba nekega duševno-telesnega stanja; je, kakor ga opredeli Marković, »obsedno stanje telesa«, a morda bi bilo zgrešeno prezreti tudi njegovo geografsko razsežnost, spregledati namreč Beograd in njegovega duha zgoščene metropole v nekakšnem postsocialističnem zatonu, njegove ulične soteske, lepotne napake in eratično zahlipano življenje v prometu, institucionalna čudaštva ter buhteče nočno in kulturno življenje.

Obsedno stanje telesa, pravi Marković. In kdor kaj ve o tem, bo v pesmih prepoznal paniko, anksiozne napade, tesnobe, hitra utripanja srca – kar se vse dogaja na obzorju mračnih vizij, v katerih je treba nekje najti oporo, najti nekoga, ki bo prisluhnil, in to je tu partner. Pesmi so v glavnem pisane v hektičnem sedanjiku. Imajo hlastajoč ritem, poln podob, ki v sebi zgoščajo različne pomene; je metagovorica tega telesa, je nujnost tega telesa, je njegova subjektivnost, ki jo je mogoče posredovati le skozi pesniški jezik. To je poezija, ki se tepe z življenjem, ki je za življenje potrebna. Njene podobe so kristalne vizije, jasne, bistre in žmohtne, ki pa so ravno v svoji jasnosti polne možnih pomenov interpretacij; gre za jezik, katerega utemeljitev sta ravno negotovost in stalno drsenje, oplajanje, aleatorično srečevanje pomenov, ti pa so obenem povsem nezgrešljivo in koherentno povezani z opisanim obzorjem.

Trije motivi se ponavljajo: riba in njen nemi krik, jezero na prsih ter sperma. Jezero na prsih, ki dihajo, ki se morda želijo osvežiti ali očistiti, paradoksno pa je to možno le v elementu, v katerem ni mogoče dihati, tako kot riba ne more dihati na kopnem, a tudi kričati ne, čeprav je njen obraz zaobsežen z izrazom velikega krika. Sperma je oblika te vode, je izid poskusa očiščenja in pobega v erotiki, ki je je v pretanjeni obliki Kowloon poln. To je nekoliko mazohistična erotika, starci fukajo mlada dekleta, slutimo gangbang, beremo o spermi, ki teče v prebavni trakt, tu je gnus in užitek, seks je manifestacija notranje-zunanjega sklopa subjekta. Ljubezen pa je dejansko zatočišče, vanjo je položeno vse in ni nenavadno, da ljubimca nastopita kot nekakšni road personi iz ameriške mitologije; osebi, ki neprestano bežita na poti, bežita pred seboj brez jasnega cilja in dejanske možnosti pobega, tu in tam pa storita kriminalno dejanje. Tako v prvem delu zbirke spremljamo subjekt, ki je ukleščen sam vase, v bivališča, kjer ga nekdo vedno opazuje, povsod so kukajoče oči, meja med notranjostjo in zunanjostjo bivališča ni jasna, vedno se lahko razdre in prestavi, kot je tipično za nenavadni del sveta, imenovan Balkan. V zaključnem ciklu pesmi pa spremljamo par na njegovi poti, na cesti, v čudaških vaseh, ob morju in v gorah v njegovem neutrudnem lovu za ničem, ki pa je nič v dvoje. Zbirka je stalno v tej napetosti med ničem in vsem, med užitkom in gnusom, strahom in upanjem, obenem pa kot da se zaveda, da je napetost temeljna resničnost in da se protislovja ne bodo razrešila. V njenem mraku in njenem trpljenju je tako tudi vedno znova razburljiva privajenost, mazohizem. Poleg pesniškega branja bi bilo možno tudi medicinsko branje knjige – je v znoju izpisana anksioznost.

Knjiga je opremljena z znova vrhunskim oblikovanjem Ane Petrović, ki s svojimi risbami in drugimi membranastimi, micelijskimi upodobitvami stopa v odločen in suveren dialog s poezijo ter njenim jezikom. Poetika Marković je poetika nečesa, kar smo na drugih mestih že opredelili kot postjugoslovanski metamodernizem, ki je modernističen v svojih pesniških sredstvih, v rabi jezika in tonu, a obenem tudi postmodernističen v neki zavezanosti mimobežnemu in navidez banalno intimnemu. Govori o velikih, a tudi malih stvareh obenem; njegovo intimno presega anekdotičnost, a kot obče se nikoli ne postavi in sestavi, po njem ne posega; tako kot pesmi same v sebi vzdržuje zgodovinsko napetost.

 

Anja Marković – Višja nadstorpja nasilja

 

Reka je redek pojav, čeprav obstajajo rastline
nenaravnih barv, obzorje polno ničesar,
neprijeten gromek smeh,
in milijoni njegovih odmevov
zagozdenih med usti
dveh zamrznjenih rib na mizi.
Ona je rama polna modrin,
kost, nasršen bel samojed.
Za njim so šepetali:

Priložnosten človek,
kot iz reklame za gozd.