Rada imam dinamiko in enostavnost slovenske poezije

Angeliki Dimouli (1980) je grška pesnica in prevajalka. V Atenah in kasneje v Parizu je študirala grško filologijo. Trenutno v Atenah begunce poučuje grščino kot drugi jezik, prevaja in piše članke za literarne revije. V zadnjih letih je postala promotorka sodobne slovenske poezije v Grčiji. Prve stike je navezala na prevajalski delavnici Centra za slovensko književnost v Danah, leta 2012. Tedaj je prevajala v skupini s Katjo Gorečan, s katero je nadaljevala sodelovanje tudi pozneje, zlasti pri sestavi in prevodih za Antologijo mlade slovenske poezije, izšle 2018 (v njej so predstavljeni Larisa Javernik, Katja Gorečan, Aleš Jelenko, Petra Žišt, Aljaž Koprivnikar, Mihael Lajlar, Dijana Matković, Blaž Božič, Muanis Sinanović in Kaja Teržan). Angeliki je pesmi prevedla s pomočjo prevodov v druge jezike, prevode pa je pregledala Lara Unuk. Kasneje je v sodelovanju s pesnikoma prevedla še zbirko Banalije, Braneta Mozetiča, in zbirko Aljaža Koprivnikarja, Anatomija. Obe sta v Grčiji izšli v 2019.

Kako se je pravzaprav začelo tvoje sodelovanje s slovensko poezijo ?

Leta 2012 sem bila povabljena na prevajalsko delavnico Centra za slovensko književnost, ki je bila posvečena mlajši poeziji. Predlagal me je Hristos Hrisopulos (Christos Chrissopoulos), ki me je poznal s svojih literarnih delavnic – njegov roman Maniker je leta prej v slovenščino prevedla Klarisa Jovanović. Na delavnici smo bili iz Argentine, Alžirije, Malte, Ukrajine, Nizozemske, Grčije in za Slovenijo je prevajala Katja Gorečan. Kasneje sem pri založbi Vakxikon izvedela, da načrtujejo v okviru evropskega programa več antologij mlajše poezije.

In tako je padla ideja za slovensko ?

Da, potem smo nekako skupaj s Katjo prišli do desetih pesnikov/ic pod 35 let in do desetih pesmi pri vsakem. Prevajala sem prek angleških prevodov, vse skupaj pa je na koncu pregledala še Lara Unuk, ki prevaja grško. Antologija je torej izšla v letu 2018. Toda še pred tem sem pomagala pri predstavitvi slovenske LGBT literature, do katere je v organizaciji Škuca prišlo v Atenah, v oktobru 2015. Tedaj ste se Kristina Hočevar, Suzana Tratnik in ti srečali na branju z Stavrulo Petrelli in Hristosom Siorikisom, jaz pa sem prispevala prevode. Mislim, da si tedaj začel iskati založnika za svojo zbirko Banalije. Po več poskusih je to potem uspelo meni, ki sem zbirko tudi prevedla, veliko s pomočjo francoskega in angleškega prevoda. V 2019 jo je izdala mala založba Mov Skiouros.

Kaj žene to tvoje zanimanje prav za slovensko poezijo?

Ne vem, potem ko sem jo malo bolj spoznala, mi je postala neznansko všeč. Rada imam njeno dinamiko in enostavnost, podobe in teme, ki jih zaobsega. Prevajam sicer tudi frankofonsko poezijo, a manj. Založba, ki je torej izdala antologijo, mi je potem ponudila, da izberem dva pesnika za samostojni knjigi. Tako sem za njih prevedla še zbirki Aljaža Koprivnikarja in Aleša Jelenka, prva je izšla v 2019, druga pa decembra 2020. Za naprej sicer nimam načrtov, bi pa gotovo rada nadaljevala s svojim prevajanjem. Prav veseli me, da se sodelovanje nadaljuje, in da je bila letos gostja Žive književnosti mlada grška pesnica Eleni Tzatzimaki, ki je bila kljub vsem težavam z ukrepi v času epidemije nadvse zadovoljna s svojim nastopom v Ljubljani.

Kako pa tvoje lastno ustvarjanje in kako je s pesniškim življenjem v Atenah ?

Živeti od pisanja ne morem, tako da poučujem. Podobno imajo druga dela tudi ostali pesniki, ki jih poznam. Je pa pesniška scena dokaj živa, s številnimi branji, in morda z dvema pesniškima festivaloma. Letošnje leto je seveda večina stvari odpadla, sedaj je spet vse zaprto, živimo le še preko računalniških ekranov in to ubija čustveno življenje posameznika. Še dobro, da imamo toplejše podnebje in veliko sonca.