/ 

Štiri pesmi

Andreja Vidmar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Andreja Vidmar je sodelovala v literarni delavnici pesnice Barbare Korun pod okriljem JSKD-ja. 

  

***

   

Divji nohti

   

Njegovi nohti
so se zmeraj razraščali
kot redke
krempljaste rogovile.
Spotikali
so me.
Do njegovega naročja
se nisem mogla prebiti.
Z grozečimi robovi
so nazobčeni sekali na vse strani.
Spraskali so moje upe,
me prestrašili do
koščic.
Njihov smrad po alkoholu
mi je hrbet prepičil
z rjavečim sramom
in me skoraj sploščil
s tlemi.

Enkrat si je dal nohte
izrezati do živega
mesa.
Prazne, mehke
blazinice prstov
bi lahko odrešile tudi mene.
Zato sem narahlo,
neopazno pobožala
ranjenca.
Vse je postalo tako normalno.

Dokler mu divji nohti niso
znova zrasli.

In potem sem nehala
biti otrok.

  

*** 

  

Princeska

  

Stara bo devet let.
Pol življenja služi tistim,
ki jih ima najbolj rada.
Dela ne opravlja dovolj dobro,
ni spoštovana.
Da bi živela v srečni družini,
se v uporabo izroči
smrtnima sovražnikoma.
Sledi navodilom.
Izmenjaje ju prosjači,
naj bosta oče in mama.
Čakajoč na spravo veze
preproste nageljne
iz križcev.
Njen namizni prt bodo enkrat občudovali
pri skupnem kosilu.
Nikoli ga ne dokonča.
Jesti začne lastne obljube: pridna bo,
bolj bo pridna,
še bolj.
Jezo na silo ločuje od lačnega telesa
in jo zaklepa v klet.
Kriva je sama, ni sposobna, sklene.
Zdaj je zloben otrok.
Ne more biti več princeska.
To je bila nekoč,
ko še ni bila pet.

   

*** 

   

Srečno

  

Pred slovesom so bile tvoje roke
na videz mirne.
Moje so se malo tresle,
kar me ni preveč skrbelo.
Vedela sem,
da si bova zanj vzela čas.
Dovolj so bile sekunde,
morda je bila cela minuta,
da sva se objela.
Nesramežljive kaplje so prišle
izza priprtih vek
na moj in na tvoj obraz.

Čutila sem plapolanje.
Naježeni koži na hrbtu sva
drug drugemu pripela prozorna krilca.
Po vratu so spolzele besede.

Takrat so se najine roke razklenile.
Pustile so, da greva.

  

*** 

  

Nočem biti vrtnarka

   

ta prst je
razpokana ustnica
zakriva
brazde na jeziku
spodaj raskavo grlo

varujejo jo trmasti
žajbelj
meta
melisa

objemajo jo leseni
okvirji
kljub trhlosti ohranjajo
obliko

vonj zelišč spominja
na stare čase
režem jih zadnjič
si rečem
upam da se bodo
potem znašla

še kar kopljem
najdem kose krompirja
in čebule od lani
vse dajem na stran
in korenine
tudi

mika me
da bi jo odžejala
se pognala v
krvavečo
prst

želim si
da bi pozabila
in jo
pustila
ker to ni moj
vrt

Andreja Vidmar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Andreja Vidmar je profesorica angleškega jezika. Rada preizkuša ustvarjalne pristope v poučevanju in učenju, angleščino na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru poučuje več kot dvajset let. Na šoli vodi delavnice ustvarjalnega pisanja, organizira ekskurzije v London in skupaj z dijakinjami in dijaki pripravlja javne prireditve ob različnih priložnostih. Umetnost v vseh oblikah zapolnjuje večji del njenega prostega časa. Že skoraj trideset let je članica ženske Vokalne skupine Vivere iz Slov. Bistrice, s katero poje v Sloveniji in tujini. Trenutno ji zmanjkuje časa za flamenko, ki ga je skozi ples in glasbo že raziskovala pri nas in v Španiji. Rada ima gledališče, filme, obožuje svojega mačka. Poezijo že zelo dolgo bere, a jo piše kratek čas. V zadnjih treh letih se je v pisanje poglobila s pomočjo delavnic kreativnega pisanja, ki jih organizira JSKD. Verjame, da ustvarjalnost v človeku odpre stik s samim sabo, zato lahko bolje spoznava sebe in druge ter pomembno vpliva na skupnost, v kateri živi.