Andreja Vidmar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Andreja Vidmar je sodelovala v literarni delavnici pesnice Barbare Korun pod okriljem JSKD-ja.
***
Divji nohti
Njegovi nohti
so se zmeraj razraščali
kot redke
krempljaste rogovile.
Spotikali
so me.
Do njegovega naročja
se nisem mogla prebiti.
Z grozečimi robovi
so nazobčeni sekali na vse strani.
Spraskali so moje upe,
me prestrašili do
koščic.
Njihov smrad po alkoholu
mi je hrbet prepičil
z rjavečim sramom
in me skoraj sploščil
s tlemi.
Enkrat si je dal nohte
izrezati do živega
mesa.
Prazne, mehke
blazinice prstov
bi lahko odrešile tudi mene.
Zato sem narahlo,
neopazno pobožala
ranjenca.
Vse je postalo tako normalno.
Dokler mu divji nohti niso
znova zrasli.
In potem sem nehala
biti otrok.
***
Princeska
Stara bo devet let.
Pol življenja služi tistim,
ki jih ima najbolj rada.
Dela ne opravlja dovolj dobro,
ni spoštovana.
Da bi živela v srečni družini,
se v uporabo izroči
smrtnima sovražnikoma.
Sledi navodilom.
Izmenjaje ju prosjači,
naj bosta oče in mama.
Čakajoč na spravo veze
preproste nageljne
iz križcev.
Njen namizni prt bodo enkrat občudovali
pri skupnem kosilu.
Nikoli ga ne dokonča.
Jesti začne lastne obljube: pridna bo,
bolj bo pridna,
še bolj.
Jezo na silo ločuje od lačnega telesa
in jo zaklepa v klet.
Kriva je sama, ni sposobna, sklene.
Zdaj je zloben otrok.
Ne more biti več princeska.
To je bila nekoč,
ko še ni bila pet.
***
Srečno
Pred slovesom so bile tvoje roke
na videz mirne.
Moje so se malo tresle,
kar me ni preveč skrbelo.
Vedela sem,
da si bova zanj vzela čas.
Dovolj so bile sekunde,
morda je bila cela minuta,
da sva se objela.
Nesramežljive kaplje so prišle
izza priprtih vek
na moj in na tvoj obraz.
Čutila sem plapolanje.
Naježeni koži na hrbtu sva
drug drugemu pripela prozorna krilca.
Po vratu so spolzele besede.
Takrat so se najine roke razklenile.
Pustile so, da greva.
***
Nočem biti vrtnarka
ta prst je
razpokana ustnica
zakriva
brazde na jeziku
spodaj raskavo grlo
varujejo jo trmasti
žajbelj
meta
melisa
objemajo jo leseni
okvirji
kljub trhlosti ohranjajo
obliko
vonj zelišč spominja
na stare čase
režem jih zadnjič
si rečem
upam da se bodo
potem znašla
še kar kopljem
najdem kose krompirja
in čebule od lani
vse dajem na stran
in korenine
tudi
mika me
da bi jo odžejala
se pognala v
krvavečo
prst
želim si
da bi pozabila
in jo
pustila
ker to ni moj
vrt