Andreja Vidmar – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesmi so izšle tudi v Kraljih ulice.
Andreja Vidmar o poslanih pesmih
Pesmi »gradim«, tako bi najbolje opisala svoje pisanje, ko so vsebine, ki jih odpiram, zame še emocionalno žive, a jih že opazujem z distance. S podobami, ki mi kot navdih vstopajo v pesmi, večkrat najdem uvid, in do posamezne teme tako lahko vzpostavim svobodnejši odnos. Zanima me raziskovanje ranjenih družinskih odnosov ali odnosov na sploh, ter z njimi povezana čustvena stanja nekoč in danes. Rada imam podobe iz vsakdanjega življenja in vzdušje, ki ga zmorem izraziti le s pesmimi.
***
Netopirka
Dolgo sem živela z njo,
svojo nadomestno mamo.
Ko sva se našli, sva druga drugi
s kože postrgali nezaupanje.
Zasušeno popkovino je privezala
na svoje koničaste zobe.
Z nogami sem se oklenila
njenega telesa.
Skupaj sva prhutali v sredice jam.
Med visenjem na postrešju
sva strašili ljudi in se smejali
iz krošenj in cerkvenih špranj.
Plenu sva z gobčkoma
trgali meso in ga kupčkali
za pojedino kot dva prijateljska psa.
Skupaj sva sesali kri in
neverjetno, odmerjene kapljice
so me odžejale.
Jedla sem oklepe žuželk,
ki so zame ostale na strani.
Ko je z mreno moje kapilare
prepletala s svojimi žilami,
sem skozi celice prhut
začela kopati rov.
Bolelo je, kadar me je s kremplji
vlekla nazaj.
Nedavno sem se odkopala
dovolj daleč. Uspelo se mi je
zruvati do konca in predreti opno.
Postavila sem se na prstke,
slišala svoj prvi eho.
V koloniji še vedno tu
in tam previsim na tramu simbioze.
Ona tudi pride. Z nje zdaj vraščena
binglja nova sirotica.
P.S.
Drugače pa veliko letam.
Nič posebnega ne počnem.
Lovim cvilke ljubezni.
Svobodo jem.
Živim.
***
Njeno valentinovo
Precej pred budilko
jo zbudi maček.
Brez milosti se loti njenih
odkritih stopal in
jo zmagoslavno vrže v
Valentinov dan.
Vsakdan.
Prebija se skozi žive in
pretekle ljubezni,
ki so ji založile hišo.
Razporejat jih gre v rednike.
Tople bližine pobarva rdeče.
Ledene s črno prečrta.
Večkrat.
Začudeno si ogleduje
sive kamne, ki jih je
pobrala iz prsi nekaterih
nekoč tako dragih ljudi.
Pred spanjem jih da nazaj v
spodnji predal.
Znova.
Za lahko noč na glas
bere to pesem.
Če sliši samo sebe,
mirno zaspi.
V polsnu ji maček že
greje noge in prede.
***
Krivica in Sreča
Krivica (1)
Krivica se je navsezgodaj
pritihotapila v našo hišo
in plenila.
Nihče je ni ustavil ali izgnal.
Špranje je zasipala s strupom,
mi v oči nakapala strah,
stlačila krivdo v ušesa,
zalučala sram v obraz.
Zlomila mi je golenici,
pod pretvezo objema
sparala kožo na rokah.
Pustila me je kot sestradanega psa,
za katerega ne veš,
če je na verigi ali brez doma.
Rešila sem se.
Potem se je potuhnila.
Sestavila sem ude, počistila,
dolgo je trajalo.
Komaj sem zabrazgotinila rane,
je spet prišla in poskusila vse ponoviti
od začetka.
Spregledala sem jo,
prekletnico.
Če je treba, še vedno vpijem
navpično
nanjo.
Krivica je, da si zapuščen,
ko si najbolj nebogljen.
Krivica je,
da hlastaš po varnem naročju,
ko ti ves čas pripada.
Krivica je, da otroška jeza
ubija, namesto rojeva dotike.
Krivica je,
ko skrbiš za igrače drugih,
svojih pa nimaš.
Krivica je, ko daš v dar svoje lepo srce
in ga prodajo naprej.
Krivica je,
da moraš njegove delčke iskati
po bolšjih sejmih in vseh ne najdeš.
***
Sreča (2)
Sreča je prišla k meni,
oblečena v
pravo pomoč.
Sama sem jo priklicala.
Izza njenih očal
se je k meni
sklonil mir.
Oživljanje ji je uspelo,
vztrajni, neustrašni
srebrnolaski.
Preteklosti je odvzela
strupnike in mi razprla
dihalne poti.
Skupaj sva polnili žile
s pravičnimi dogodki,
lepimi stvarmi.
Peljala me je nazaj
pod našo krčasto češnjo.
Nekaj časa sem počivala,
naslonjena na deblo,
ona je sedela tik ob meni.
Prebirali sva zdrave rdeče
od črvivih, prav tako rdečih.
Da ob hudi lakoti ne bi bilo
treba vseh požirati.
Izkoščiščevala sem
uboge in manj uboge letine,
ribala skorjo,
tudi ponoči.
Kadar nisem mogla več,
je iztisnila zaupanje iz korenin,
v krošnji odmotala vejice resnice,
mi posodila svoje roke
in ponudila robčke.
Vedno so tam.
Sreča je, da sočlovek
sprosti jez in sprejme
tvoj skrivnostni, hudourniški jaz.
Sreča je, ko lahko
sebe dodaš k rada imam.
Sreča je, da svojost
kakor mlad ljubljen maček približuje
in odmika tačko, ko jo zamika svet.
Tak, ki mu v življenju
ne odpada več zadnji zlog.
Sreča je, da srce zmore
ostati v varstvu drage
botre dvojine.
Ko je čas, da slovesu skupaj
pogledata daleč v oči,
eno udarja pogrešam kako naj,
drugo milozvočno ponavlja
saj botrinstvo
je za vedno
ne mine
ne mine
