/ 

Branje pesmi pred slikami v Narodni galeriji

 

Nagrado desetnica, ki jo za najboljše otroško in mladinsko delo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je letos prejela zbirka Andreja Rozmana Roze Pesmi iz galerije (2018). Zbirka vsebuje pesmi, ki so nastale ob 35 slikah iz Narodne galerije v Ljubljani. Narodna galerija je tudi izdajateljica knjige. Nagrajeni pesnik je pred tremi slikami bral za našo revijo (posnetki Igor Divjak).

 

Pred sliko Jožefa Petkovška Doma, 1889

   

Doma

   

Ko se po več letih vrneš iz daljnega sveta,
spoznaš, da doma več nisi doma.
Še malo pa se boš pobral
in tvoj stol prazen bo ostal,
saj je doma zdaj vse drugače
in zate doma ni nič več domače.

Mama več nima nobene moči in molči
in se zetu in hčeri v vsem podredi.
In tudi tvoj preljubi mlajši brat,
ki te je imel tako strašansko rad,
molči in vztrajno gleda stran.
Tudi njemu si postal neznan.

Ker si predolgo bival v tujini,
tujec postal si v lastni družini.
Zato doma nikoli več doma ne boš.
Doma sta doma zdaj sestra in njen mož.
Tebe pa doma več ni.
Ti pojdi med svoje, tuje ljudi.

 

 

Pred sliko Alexeja von Jawlenskega Cvetje, sadje in vrč, 1909

   

Cvetje, sadje in vrč

  

Gledalec potuje po sliki tako,
kot mu veleva naslov.
Najprej se mu ustavi oko
na vroči svetlobi cvetov,
ki jih poudarja temačno ozadje,
pogled potem zdrsne na sadje
in čisto nazadnje na vrč,
ki je neugledno rjav
sredi kričečih barv
varen pred pogledi,
čeprav stoji na sredi.

Gre za prvo podivjano cvetje,
ki je zasijalo v neonsko 20. stoletje,
ko postane barvna kompozicija
pomembnejša od videza realnega sveta
in slikarji svet na svojih slikah nadgradijo
z do takrat nepredstavljivo drzno domišljijo.

Ker je šlo pri poudarjanju barv in oblik za prevelik odmik
od tedanjega dojemanja funkcije umetniških slik,
je nacizem te slike imel za degeneracijo umetnosti
in jih je nameraval iztrebit, kot je iztrebljal umobolne ljudi.

Zato je to sliko pred takratno hrvaško ustaško oblastjo
njen lastnik, zagrebški Žid, na našo srečo rešil tako,
da jo je z vlakom skrivaj poslal Narodni galeriji v Ljubljani,
ki jo tudi zaradi takratnega zaupanja v njo,
še danes s ponosom hrani.

 

Pred sliko Elde Piščanec Dekle v poletni obleki, 1935 – 1937

  

Dekle v poletni obleki

    

Umetnica je hči duha.
Vsa se umetnosti preda.
Na drugo srečo nič ne da,
nima družine ne moža.

Umetnice nihče ne uspe
preusmerit iz tistega, kar je,
v slikarko za politike.
Rajši se umakne in odmre.

In ko se umetnici zgodi,
da svet tako se spremeni,
da noče njene umetnosti
in ščuva proti njej ljudi,

za umetnico je to grenkó,
življenje ni več smiselno,
načne ji dušo in telo,
zapre jo vase in v njen dom.

Pri umetnici ugasne luč,
za umetnico se obrne ključ
in njen model, namenjen nam,
užaljeno pogleda stran.

   

   

  

Andrej Rozman Roza in Kofetarica Ivane Kobilice.

  

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

    

Andrej Rozman Roza
O avtorju
Andrej Rozman Roza je Slovenski pesnik, pisatelj, dramatik igralec in prevajalec. S prijatelji je ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in organiziral vrsto odmevnih gostovanj tujih uličnih gledališč v Ljubljani, s katerimi je premagal strah tedanjih oblasti pred spontanim dogajanjem na ulici. Med letoma 1981 in 1995 je bil vodja alternativnega Gledališča Ane Monro in začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Marca 2003 je ustanovil Rozinteater kot najmanjše možno gledališče. Piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije, jih prestavlja v sodobnost ali preprosto prevaja. Knjige: S smetano nad jagode (1989), Od talija do torija - besedila za Gledališče Ane Monro, (1991), Rimanice za predgospodiče (1993), Mihec, duh in uganka (pesnitev za otroke (1996), Je že vredu mama (1997), Skrivnost špurkov (1997), Črvive pesmi (1998), Krava, ki jo je pasel Mihec (1999), Josip Vandot: Kekec in Pehta (2000), Mali rimski cirkus (2001), Balon velikan (2001), Rdeča žaba, zlat labod (2001), Josip Vandot: Kekec in Bedanec (2001), Najbolj dolgočasna knjiga na svetu (2002), Uganke (2002), Josip Vandot: Kekec in Prisank (2002), Razmigajmo se v križu (2003), Marela (2005), Tih bot dedi (2005), SMS poezija (2006), Mihec gre prvič okrog sveta (2006), Kako je Oskar postal detektiv/How Oscar Became a Detective (2007), Čofli (2012), Predpravljice in popovedke (2015), Pesmi iz galerije (2018). Nagrade : zlata ptica 1984 (za delo v gledališču), nagrada Staneta Severja 1986 (za delo v gledališču), Levstikova nagrada 1999 (za otroške pesmi), Ježkova nagrada 2005, Župančičeva nagrada 2009, nagrada Prešernovega sklada za književnost 2010, nagrada Večernica za mladinsko literaturo, 2019.