Andrej Rozman Roza – pesmomat – izbrane pesmi

   

Pesniška pošast

   
Pririmastila je pesniška pošast,
da bi spet mi kradla čas.

Rekel sem: “Nocoj bi rad
čisto brezveze gledal v zrak,
zato odidi kam drugam!”

A je trmasto ostala,
dokler ni tegale končala.

   

*** 

  

Mleko

  
Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
“Takole, še malo pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.

Mleko od groze se skoraj sesiri:
“To ni mogoče! Pri moje veri,
da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!”

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.
“Jaz da kakav bom?! Nikdar! Nikoli!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!”

In je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
in belo in čisto se v svet je podalo.
“Do smrti bom mleko! Nikoli kakav!”
Je vpilo še, ko smo ga brisali s tal.

  

*** 

  

Marela

  
Nekoč je živela
vesela marela,
ki nikdar ni smela
postavat brez dela.

Če ni deževalo,

se je spremenila
v športno padalo
in s strehe skočila.

Če se obrnila
je z vrhom navzdol,
po vodi vozila
se je kakor čoln.

Če pa je želela
sanjarit cel dan,
je v gozdu čepela
kot velik goban.

In ko je hotela
brezskrbno divjat,
se v parku vrtela
je kot vrtiljak.

Zaprta postala
je viteški meč,
njen bojni udarec
je bil prav boleč.

In golf je igrala,
na vso moč mahala,
da žogico točno
je v luknjo poslala.

Spet drugič podprla
je staro gospo,
da si je med hojo
pomagala z njo.

Veliko je znala,
vse sorte počela,
ob dežju bila celo
dobra marela –

dokler ni nekoč
z vso silo nekdo
zapičil jo v tla
in pozabil na njo.

Ko se je trudila,
da bi se spulila,
iz kože bi najrajši
svoje skočila!

A ni ji uspelo –
ostala je v tleh,
ko zapihal je mraz
in zapadel je sneg.

Nesrečno je stala,
ledeno jokala –
spomladi pa v tla
korenine pognala!

In je marela
končala tako,
da zrasla je v vitko
visoko drevo.

  

*** 

  

Vabilo na Gravžev dan

  
Ob Gravževem dnevu bo ob desetih gnojeva maša,
po njej tekma v riganju in sploh kdo se gnusnejše obnaša.
Opoldne bo frcanje smrkljev v tarčo, potem bo počitek.
Ob dveh bomo videli, kdo zna pripravit bolj odvraten napitek.
Ob treh bo umetnostno valjanje v blatu, čemur sledi
ob štirih na bližnjem smetišču iskanje najgrših smeti.
Ob petih bomo ocenjevali najbolj bebave poglede.
Ob šestih bo slovesen izbor najbolj svinjske besede.
Ob sedmih bo požrtija, med njo tekma v bruhanju v daljavo.
Ne zamudite! Pridite ob gravževem dnevu v Ostudno dobravo!

  

*** 

  

Čistuni

  
V deželi Šamponiji nič ne počivajo.
Če ne pospravljajo, pa kaj pomivajo,
sesajo preproge in brišejo prah,
ker vsake najmanjše smeti jih je strah.

Le viruse vidijo v vodi in zraku
in smrtne bacile na vsakem koraku.
Če srečajo muco, ljubko žival,
jim, da ni razkužena, strašno je žal.

Po vsakem dotiku umivajo roke,
poljubit bojijo se lastne otroke
in jejo le, kar je res čisto čistó,
od naravnih plodov jim je vedno slabo.

In ker med Šamponjci vlada pravilo,
da vse je umazano, kar ni čistilo,
sebi se gnusijo in včasih umrejo,
ker preveliko čistila pojejo.

  

*** 

  

Lovec

  
Na drevesu skrit prav zvito
s puško s šibrami nabito
neustrašni lovec Jaka
celo noč merjasca čaka.

Ko se za koruzno polje,
kjer končuje se obzorje,
krade temno rdeči svit
in začenja se danit,
je vse tiho – a tedajci
skočijo iz gozda zajci,
trije volki, dva medveda,
pet merjascev in seveda
še fazani in lisice,
polhi, svizci, prepelice,
gamsi, jazbeci in srne.
Vse to se na jaso zgrne
in vsi imajo lovske obleke,
čisto prave, v barvi smreke.

Preden Jaka puško opali,
že ga zgrabijo živali
in ga nesejo skoz gosto,
skoraj neprehodno hosto
do velike kraške jame,
kjer sred največje dvorane,
okrašene za gostijo,
ga na mizo položijo
in zatrobijo v rog.
Jaka gleda: vsenaokrog
so po stenah čisto prave,
od resničnih lovcev glave!

Ko to vidi – se zbudi.
Najprej sploh ne ve, kaj bi,
potlej pa gre brž domov –
in nikoli več na lov.