/ 

Eno se razcepi na dvoje

 

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Prevod, Dijana Matković, LUD Šerpa, 2018

 

V kratki beležki O avtorju na koncu Nikolaidisovega novoprevedenega romana Madžarski stavek, ki ga je v slovenščino prestavila Dijana Matković, preberemo:

»Že ob prevodu Mimesisa (Beletrina, 2007) je dejal, da ga izredno zanima, kakšna bo recepcija njegove literature pri nas, ki da nismo toliko obremenjeni s politično situacijo nekdanje Jugoslavije.«

Mimesis je v prvi vrsti roman o Črni gori in jugoslovanski vojni (in ob tem se zastavi vprašanje: se kdo pri nas sploh še kdaj spomni črnogorske republike? Kdo pri nas je sposoben brati Mimesis brez določenega fantastičnega podtona, ki pravi najmanj: »česa takšnega pri nas ni mogoče napisati«?). Vprašanje je ali nas te Nikolaidisove besede zavezujejo na ta način brati tudi Madžarski stavek?

Struktura in teme romanov se ponavljajo, samo vojna je nekoliko dlje (je pa zato begunska usoda še vedno preveč domača …), Evropska unija pa nekoliko bliže. To se pravi, da je Madžarski stavek za nas »evropske ljudi« manj tuj, manj fantastičen, manj neverjeten. Drugače rečeno: mislim, da obstaja v recepciji Mimesisa past, da ga mi, Slovenci, beremo le kot metaforo ali alegorijo za nekaj občečloveškega, kot zgodbo, ki ji nihče ne more čisto verjeti, zato pa lahko ob njeni tragediji vsakdo joče. Saj smo vsi ljudje, kajne?

Madžarski stavek po drugi strani je roman iz našega sveta (pripoveduje se na vlaku Budimpešta-Dunaj – srednjevropski, avstro-ogrski vlak) in je za nas operativen roman. Najopaznejše specifično določilo romana je njegova forma: ena sama neprekinjena poved. Strukturno pa tako kot Mimesis tudi Madžarski stavek določata dva glasova. Vendar sta pripovedovalec in njegov prijatelj, osrednji lik romana, Joe, pravzaprav natančnejša razdelava, ločitev in določitev dveh tendenc Teofilisa, pripovedovalca Mimesisa. Kolikor upoštevamo še očitne avtobiografske elemente, gre v nekem smislu za refleksijo Nikolaidisovih lastnih produkcijskih okoliščin. Joe je bil (pred začetkom romana stori samomor, fabula romana pa je refleskija njegovega prijatelja, ki se pelje na Dunaj izpolnit njegovo poslednjo voljo) pisatelj-begunec, mizantrop, ki ni sklepal kompromisov in je do svojega zadnjega dejanja vztrajal v konsistentnem odklanjanju kolaboracije s komerkoli in čimerkoli.

Pripovedovalec, njegov prijatelj, ki mu krade ideje in plačuje dolgove, je po drugi strani uspešen pisatelj. Nagrajevan, vabljen, prodajan. Človek, ki sklepa kompromise, se prijavlja na evropske razpise in podobno.

To sta dve usodi sodobnega pisatelja. Popolna izolacija in popolna podreditev. To sta dva glasova Madžarskega stavka. Subjekt, podloženi podložni – pripovedovalec in drugi, svobodni glas iz popolne izolacije spomina in smrti – Joe.

Madžarski stavek je torej meditacija o dveh mogočih življenjskih praksah (njuni soodvisnosti; kolikokrat je Nikolaidis, črnogorski pisatelj, izdal svoja načela? Koliko načel sploh ima slovenski pisatelj?) in dveh možnih pisavah. Vsebinske linije iz Mimesisa se izčistijo, pisava postane slogovno bolj ozaveščena (ali pa je morda prevajalka Madžarskega stavka delo opravila bolje kot prevajalec Mimesisa). Kakor v Mimesisu, gre tudi tu za nenadzorovani izbruh pripovedovanja in misli, kar pa tokrat določa tudi formalno plat besedila, zaradi česar roman dosega nekakšno platonično jasnost, združitev konfiguracij s figuracijo. Na koncu koncev je tako Madžarski stavek, četudi bližji naši realnosti, manj realističen in bolj alegoričen.

Roman torej napreduje na liniji, ki jo je začrtal Nikolaidis v intervjuju za Delo pred tremi leti: »In zato bi rad napisal roman, s katerim bi bil Borges zadovoljen. Torej roman brez balasta.« Velja pa se ob branju spomniti tudi besed Teofilisa, pripovedovalca v Mimesisu: »Jaz sem tradicionalist: verjamem, da je treba romane pisati ali brati. Tea pa se je v wildovskem obratu odločila, da bo roman živela.« (Mimesis 44)

Enotnost vsebine in forme ter njuna izčiščenost veliko prispevata k uspehu romana. Ko Joejev glas vstaja iz enoglasne naracije in jo spreminja iz refleksivne samo-preiskave spomina v pripoved, se skozi nastalo dinamiko rojeva po eni strani roman per se, po drugi pa iz nastale dialektike raste določena misel, določena argumentacija, določena agenda. Gre za problem, ki je vse pogosteje – in neredko v borgesovem znamenju – predmet pisave in govora: s kakšnimi sredstvi in za kakšno ceno lahko literatura vzdrži pritisk sodobnosti?

Iz zgoraj navedenih Nikolaidisovih misli lahko izpeljemo, da – za razliko od Mimesisa Madžarski stavek ne nastopa toliko v funkciji spomina, četudi je prav spominjanje temeljni element pripovedi, njegova dilema ni izbira neodločenega med preteklostjo in prihodnostjo, ampak vprašanje, kako bomo prenesli pritisk prispele prihodnosti. Madžarski stavek je torej predvsem etični roman, katerega dilema je – kakor dilema njegove forme – dilema ritma, punktuacije, prekinitve. Kdaj bomo odrekli pokorščino, kdaj se bomo podredili? Kdaj je pravi čas?

V romanu gre torej za življenje in smrt  oziroma slabo izbiro med njima. Vendar pa romani niso življenje in v resnici je vprašanje sanje ali budnost zastavljeno bolj literaturi kot življenju. Pri čemer pa vsak glas romana ponuja drugačno zavest, druge sanje.